Jedro

V obravnavanem primeru zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti ne predstavlja nezakonitega dokaza, saj je sestavljen v skladu z določbo člena 107 ZPrCP. Pri tem se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, da postopek preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom še ne predstavlja postopka o prekršku, temveč postopek po določbah ZPrCP, s katerimi policisti ugotavljajo izpolnjevanje pogojev za udeležbo v cestnem prometu. Preverjanje psihofizičnih sposobnosti udeležencev v cestnem prometu, kar je ena izmed bistvenih predpostavk za varno udeležbo v prometu, pa še ni postopek o prekršku, zato policisti tudi niso dolžni preizkušancem dajati nikakršnih pravnih poukov o njihovih pravicah. Šele, če se na podlagi opravljenega preizkusa alkoholiziranosti in izpolnjenega zapisnika po določbi drugega odstavka člena 107 ZPrCP ugotovi, da ima udeleženec v cestnem prometu v organizmu več alkohola, kot to dovoljuje zakon in če udeleženec tak zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti tudi podpiše, obstaja podlaga za vodenje postopka o prekršku. Ali povedano še drugače, prekrškovni postopek se začne šele tisti trenutek, ko prekrškovni organ ugotovi, da konkretni voznik v cestnem prometu vozi s stopnjo alkoholiziranosti, ki presega dovoljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor v uvodu navedene obdolženke zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja Okrajnega sodišča v Celju, PR 1186/2022 z dne 17. 11. 2022 (I. točka izreka) ter sklenilo, da je obdolženka dolžna plačati sodno takso po tarifni številki 8407 Zakona o sodnih taksah v višini 20,00 EUR, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe o prekršku, v kolikor ji bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Zoper tako odločitev se pritožuje obdolženka ter pri tem uveljavlja pritožbena razlog bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 2. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep odpravi po uradni dolžnosti in obdolženki začasno odvzeto vozniško dovoljenje vrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je predlagatelj (Postaja prometne policije Celje) dne 11. 11. 2022 sodišču predlagal začasni odvzem obdolženkinega vozniškega dovoljenja zaradi utemeljenega suma storitve prekrška po 4. točki četrtega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ker naj bi obdolženka dne 9. 11. 2022 ob 19.58 uri vozila osebni avtomobil v naselju Velenje, pri tem pa je imela najmanj 0,94 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar je prekrškovni organ dokazoval s priloženim zapisnikom o preizkusu alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom. Sodišče prve stopnje je navedenemu predlogu sledilo s sklepom opr. št. PR 1186/2022 z dne 17. 11. 2022, zoper katerega je obdolženka vložila ugovor, ki pa ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom argumentirano zavrnilo.

5. Obdolženka v pritožbenih navedbah ponavlja ugovorne trditve in svoje nestrinjanje z začasnim odvzemom vozniškega dovoljenja, vendar iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, pritožbenega sodišča ne prepriča v nezakonitost oziroma nepravilnost zaključka sodišča prve stopnje o neutemeljenosti njenega ugovora z dne 24. 11. 2022. 6. Kot je obdolženki pravilno pojasnilo že prvo sodišče v izpodbijanem sklepu, iz določbe prvega odstavka člena 113a ZP-1 izhaja, da le v primeru, če je podan **utemeljen sum**, da je storilec, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija KT v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, mora prekrškovni organ v petih dneh ugotovitve prekrška in storilca predlagati sodišču, da storilcu začasno odvzame vozniško dovoljenje. Pri tem se skladno s prvim odstavkom 113.b člena ZP-1 sodišče pri odločanju o predlogu o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja omeji zgolj na presojo izpolnjevanja pogojev za odvzem vozniškega dovoljenja.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da utemeljen sum, da je obdolženka storila očitani ji prekršek, izhaja iz _zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti_ (priloga A1 spisa). S ponavljanjem ugovornih trditev, da navedeni zapisnik ne more predstavljati javne listine, saj obdolženka ni bila poučena skladno z določbo drugega odstavka 55. člena ZP-1 oziroma zapisnik ne vsebuje tega pouka, kot to zahteva tretji odstavek 55. člena ZP-1, prav tako pa ji ni bil prebran, kot to določa prvi odstavek 78. člena Zakona o splošnem upravne postopku (ZUP), pritožbenega sodišča ne prepriča v nasprotno. Sodišče prve stopnje je namreč take ugovorne trditve pravilno zavrnilo in pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, da navedeni zapisnik skladno s prvim odstavkom 80. člena ZUP predstavlja javno listino ter pomeni dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav.

Potrditi je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti ne predstavlja nezakonitega dokaza, saj je sestavljen v skladu z določbo člena 107 ZPrCP. Pri tem se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, da postopek preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom še ne predstavlja postopka o prekršku, temveč postopek po določbah ZPrCP, s katerimi policisti ugotavljajo izpolnjevanje pogojev za udeležbo v cestnem prometu. Preverjanje psihofizičnih sposobnosti udeležencev v cestnem prometu, kar je ena izmed bistvenih predpostavk za varno udeležbo v prometu, pa še ni postopek o prekršku, zato policisti tudi niso dolžni preizkušancem dajati nikakršnih pravnih poukov o njihovih pravicah. Šele, če se na podlagi opravljenega preizkusa alkoholiziranosti in izpolnjenega zapisnika po določbi drugega odstavka člena 107 ZPrCP ugotovi, da ima udeleženec v cestnem prometu v organizmu več alkohola, kot to dovoljuje zakon in če udeleženec tak zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti tudi podpiše, obstaja podlaga za vodenje postopka o prekršku in le v primeru, ko udeleženec cestnega prometa takemu rezultatu oporeka, pride v poštev, da mu policist odredi preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku ali strokovni pregled. Ali povedano še drugače, prekrškovni postopek se začne šele tisti trenutek, ko prekrškovni organ ugotovi, da konkretni voznik v cestnem prometu vozi s stopnjo alkoholiziranosti, ki presega dovoljeno. Zato je napačno razlogovanje pritožnice, da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti nezakonit dokaz, ker ne vsebuje pravnega pouka o pravicah obdolženca, kot preizkušanca v cestnem prometu, pritožbeni očitki, da bi navedeni zapisnik moral biti sestavljen skladno z določbo 55. člena ZP-1 pa neutemeljeni.

7. V obravnavanem primeru je zaradi očitka, da je storila obdolženka prekršek po 4. točki četrtega odstavka člena 105 ZPrCP, predpisan izrek stranske sankcije 18 KT, ki pa se, v nasprotju z nejasnimi pritožbenimi navedbami, izreka obligatorno, kot je pravilno obrazložilo obdolženki že sodišče prve stopnje, brez kakršnegakoli ugotavljanja, ali je bila varnost cestnega prometa ogrožena glede konkretnega udeleženca, oziroma ali je ta obstajala na abstraktni ravni. Pritožbene trditve, da je sodišče izpodbijani sklep sprejelo na podlagi črkobralstva predpisov ZP-1, brez podanih zbranih dokazov o storitvi prekrška zoper varnost cestnega prometa oziroma brez ocene narave kršitve, na podlagi katere bi lahko zaključilo, ali bo v obravnavani zadevi šlo za hitri ali redni sodni postopek, se vsled navedenemu ter dejstvu, da iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga je obdolženka podpisala brez pripomb izhaja, da je obdolženka imela 0,99 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, izkažejo za neutemeljene, saj gre v tem primeru za prekršek, za katerega je obligatorna predpisana stranska sankcija 18 KT in se pri izreku te stranske sankcije ocena narave kršitve ne opravlja več, ker jo je opravil že zakonodajalec ob sprejemu določbe 105. člena ZPrCP.

8. Ker so pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da elektronski alkotest sicer res ni merilna naprava, temveč le indikator, vendar pa je rezultate pridobljene na podlagi njega mogoče uporabiti za izrekanje sankcij za prekrške po 105. členu ZPrCP, saj uporabo teh sredstev, ki niso merilne naprave izrecno omogoča določba 107. člena ZPrCP, so pritožbene trditve, da rezultati, pridobljeni na podlagi indikatorja alkohola ne predstavljajo ugotovitve koncentracije miligrama alkohola v 1,2 litra izdihanega zraka, kot to zahteva 5. člen Pravilnika o meroslovnih zahtevah za etilometre (v nadaljevanju: Pravilnik), neutemeljene. Kot je že bilo povsem resno pojasnjeno obdolženki po sodišču prve stopnje, za indikatorje alkohola ne veljajo določbe Pravilnika, ker ne gre za merilno napravo.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga je obdolženka podpisala na kraju samem in ki je bil izdan na podlagi določbe 107. člena ZPrCP izhaja, da je bil obdolženki pred začetkom preizkusa pojasnjen način uporabe indikatorja, preizkušanka najmanj 15 minut pred preizkusom ni pila alkoholnih pijač in najmanj 5 minut pred preizkusom ni kadila, indikator pa je pokazal rezultat 0,99 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča verjetnost, da je obdolženka storila očitani prekršek večja od verjetnosti, da prekrška ni storila. Pravilno je zato sodišče prve stopnje zaključilo, da je obdolženkin ugovor zoper sklep o začasnem odvzemu njenega vozniškega dovoljenja, neutemeljen.

9. Pri tem je obdolženki pojasniti, da je namen obravnavanega postopka le presoja utemeljenosti ugovora v zvezi z obstojem utemeljenega suma, da je obdolženka storila prekršek, za katerega je po zakonu predpisan izrek med drugim 18 KT oziroma 7 KT za voznika začetnika (prvi odstavek člena 113 ZP-1). V okviru te presoje pa sodišče ne presoja ali je storilec za prekršek tudi odgovoren. Odgovornost kot subjektivni del prekrška se ugotavlja v nadaljevanju postopka o prekršku, za ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, ki je začasne narave, pa zadošča utemeljen sum, da so izpolnjeni objektivni zakonski znaki prekrška. Izrek Zato so tudi vse nadaljnje pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejansko stanje očitanega prekrška, navedbe, ki bodo stvar v nadaljnjega odločanja sodišča prve stopnje.

10. Iz teh razlogov je bilo potrebno pritožbo obdolženke, ki je v celoti neutemeljena, zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče vselej pazi uradoma (člen 159 ZP-1) izpodbijani sklep potrditi.

11. Obdolženka ni uspela z vloženo pritožbo, zato bo v skladu z določbo prvega odstavka člena 144 ZP-1 morala v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe o prekršku plačati sodno takso za pritožbo po tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 20,00 EUR, v kolikor ji bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka.