Jedro

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ker je bila kreditna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, ki je skladno z ZN javna listina, potrjuje resničnost tistega, kar je zapisano v njej, torej tudi resničnost dejstva, da sta bila tožnika opozorjena na valutno tveganje. Tudi ta okoliščina po oceni pritožbenega sodišča ne more vplivati na (preliminarno, s stopnjo verjetnosti) oceno sodišča prve stopnje, da toženka pojasnilne dolžnosti ni opravila ustrezno. Dejstvo, da je bila pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa in se torej šteje za javno listino, pomeni le to, da je resnično tisto, kar je v notarskem zapisu zabeleženo (dokler se ne dokaže nasprotno). V spornem notarskem zapisu pa je bilo, kot navaja pritožba, zapisano le, da sta bila tožnika "opozorjena na znana in običajna tveganja v zvezi s sklenitvijo tega pravnega posla ter na njegove pravne posledice", pri čemer pritožba ne pojasni, kakšna naj bi bila konkretna vsebina opozorila na znana in običajna tveganja ter pravne posledice posla. Tudi izjava v notarskem zapisu, da stranki izrecno potrjujeta, da ju je notarka poučila o vseh pravnih posledicah sklenjenega pravnega posla, zahtevanega ne izkazuje. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (in že prej večkrat VSRS), zgolj pavšalno in abstraktno opozorilo na valutno tveganje, valutna ali tečajna nihanja oziroma posledice pravnega posla ipd. ne zadošča.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnik je 28. 7. 2008 s toženko (banko) sklenil kreditno pogodbo št. 01 z valutno klavzulo v švicarskih frankih (CHF) in sporazum o zavarovanju terjatve po tej pogodbi z zastavno pravico na nepremičnini, vse v obliki notarskega zapisa SV 600/2008. S tožbo z dne 5. 4. 2024 je zahteval ugotovitev ničnosti teh pravnih poslov, izbris neveljavne vknjižbe in plačilo zneskov, ki jih je že plačal po navedeni kreditni pogodbi in ki po navedbah iz tožbe presegajo znesek glavnice.

2.Hkrati s tožbo je tožnik vložil še predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se učinkovanje kreditne pogodbe, notarskega zapisa in sporazuma začasno zadrži do pravnomočnega končanja tega spora, toženki pa se prepove, da razpolaga s kreditno pogodbo ali terjatvami po kreditni pogodbi in notarskem zapisu ter da te terjatve izterjuje v izvršilnem postopku ali uveljavlja kakršnokoli drugačno poplačilo teh terjatev zoper tožnika, zastavitelja ali poroka, pod grožnjo denarne kazni 10.000 EUR.

3.S sklepom z dne 18. 4. 2024 je sodišče prve stopnje predlogu tožnika delno sledilo in z izdano začasno odredbo začasno zadržalo učinkovanje kreditne pogodbe, notarskega zapisa in sporazuma do pravnomočnega končanja tega spora (v ostalem, glede prepovedi razpolaganja s terjatvijo, izterjave in uveljavljanja terjatev ter izreka denarne kazni, je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, odločitev je v tem delu že pravnomočna). Toženka je izdani začasni odredbi pravočasno in obrazloženo ugovarjala (53. člen v zvezi z 239. členom ZIZ ).

4.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi zavrnilo (I. točka izreka) in sklenilo, da bo o stroških postopka o ugovoru zoper začasno odredbo odločalo s končno odločbo (II. točka izreka).

5.Zoper sklep se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena ZPP ). Navaja, da se navedbe v predlogu za izdajo začasne odredbe navezujejo na denarno terjatev, ki ne more biti zavarovana z izdajo regulacijske začasne odredbe, prav tako pogoji za zavarovanje denarne terjatve niso izpolnjeni. Izpostavlja, da je sodišče povsem napačno presodilo razmerje med nacionalno zakonodajo in Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13) oziroma sodno prakso Sodišča evropske unije (SEU), konkretno sodbo SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 RJ proti Getin Noble Bank S.A. (sodba SEU). Direktiva nima neposrednega učinka v horizontalnih razmerjih in ne more učinkovati med posamezniki, zato se nanjo ni moč sklicevati. Posledično Direktiva 93/13 in njene razlage s strani SEU ne morejo predstavljati neposrednega vira prava. Načelo lojalne razlage ni absolutno, temveč omejeno s splošnimi pravnimi načeli in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem. Ker novejša praksa Vrhovnega sodišča RS (VSRS) vsebino pojasnilne dolžnosti nezakonito razširja glede na sodno prakso Sodišča EU, kljub temu, da nacionalna zakonodaja takšnih dodatnih zahtev v času sklenitve kreditne pogodbe ni vsebovala, je kršeno načelo pravne varnosti ter prepoved retroaktivnosti. Tožnik ni izkazal verjetnosti, da njegova (denarna) terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper toženko nastala. Iz predloga za začasno odredbo ni mogoče razbrati, katera nedenarna terjatev je oziroma naj bi tožniku nastala. Toženka izpostavlja, da je v zvezi z izbranim kreditom tožniku večkrat pojasnila, da prevzema obrestno tveganje (ustno pred sklenitvijo kreditne pogodbe, pisno v samem besedilu pogodbe ter ustno in pisno s strani notarja pred sklenitvijo notarskega zapisa). Pri tem mu je toženka izpostavljala, da gibanja menjalnih tečajev ni mogoče predvideti, prav tako mu ni dajala nikakršnih zagotovil ali napovedi glede bodočega gibanja menjalnega tečaja in višine mesečne anuitete v EUR protivrednosti. Tožnik ni podal le izjave, temveč je v 12. členu kreditne pogodbe celo podpisal, da potrjuje, da izključno sam nosi tečajno tveganje. Kreditna pogodba je bila sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ki ima skladno s določbami ZN lastnost javne listine in da takšna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Toženka navaja, da sodišče ni vsebinsko zapolnilo pravnega standarda profesionalne skrbnosti in dodaja, da noben povprečen bančni strokovnjak na področju kreditov CHF ni mogel oceniti, kaj šele predvideti, kako se bo gibal tečaj CHF napram EUR, zato ji ni mogoče očitati, da kreditojemalcu ni posredovala podatkov o dogodkih, ki jih ni obvladovala. Prav tako opozarja na drugačno stališče, ki ga je zavzelo VSRS v sodbi II Ips 74/2023. V nadaljevanju toženka navaja, da se sodišče ni poslužilo restriktivnega pristopa pri izdaji regulacijske začasne odredbe. Tožnik se v predlogu neutemeljeno sklicuje, da je izkazana nevarnost, da bo uveljavitev potencialne terjatve v primeru morebitnega uspeha v sodnem postopku onemogočena ali precej otežena (predpostavka po 1. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ). Tožnik nadalje ne obrazloži niti predpostavke po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, saj ne zatrjuje, da je njegovo premoženje slabo, niti za to ne predloži kakršnegakoli dokazila. Zgolj okoliščina, da je na dan predloga plačal višji znesek kot je bila višina glavnice posojila po kreditni pogodbi, takšnega zaključka ne utemeljuje. Napačni so zaključki sodišča, da je izdaja začasne odredbe potrebna, da se zagotovi polni učinek končne meritorne odločbe, saj ima tožnik možnost razširitve zahtevka, prav tako je lahko deležen brezplačne pravne pomoči in oproščen plačila sodne takse. Posledično navedbam tožnika, da naj bi bil zaradi težkega premoženjskega stanja oviran pri dostopu do sodišča, ne gre slediti. Prav tako toženki zaradi odobrene začasne odredbe grozi nastanek znatne škode, saj mora poravnati obveznosti do svojih virov sredstev. Če bi se začasna odredba izkazala za neutemeljeno, bi moral tožnik naenkrat odplačati vsoto vseh natečenih mesečnih anuitet, kar za toženko predstavlja dodatno tveganje, saj celotnega dolga najverjetneje niti ne bo mogla izterjati. Tožnik ni v ničemer izkazal, da bi vrednost zastavljene nepremičnine zadoščala za kritje celotnega dolga po kreditni pogodbi, prav tako je splošno znano, da so postopki za uveljavljanje zavarovanj dolgotrajni, pri čemer se nepremičnine prodajajo pod tržno ceno. Posledično ni izkazan niti obstoj pogoja po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Z istimi razlogi toženka nasprotuje tudi zaključkom prvostopenjskega sodišča o izpolnjenem pogoju reverzibilnosti in izpostavlja, da je v kreditni pogodbi izrecno dogovorjen potek odplačevanja kredita, vključno z datumom plačila zadnje mesečne anuitete. Če bi se odplačevanje kredita začasno ustavilo in bi se zahtevek tožnika izkazal za neutemeljen, ne bi bilo mogoče enostavno nadaljevati z odplačevanjem kredita. Na dogovorjeno dobo kredita pa je vezana tudi hipoteka na zastavljeni nepremičnini, zato lahko toženka izgubi svoje zavarovanje, s čimer bi ji potencialno nastala še večja škoda.

6.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

7.Pritožba ni utemeljena.

8.Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP. Ugotavlja, da sodišče prve stopnje ne v sklepu ne v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede opredelitve narave obstoja tožnikove terjatve

9.Tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti potrošniške pogodbe zaradi zatrjevanega nepoštenega pogodbenega pogoja in plačilo denarnega zneska (vračilo zatrjevanega preplačanega zneska po nični potrošniški pogodbi) ter predlog za izdajo začasne odredbe za začasno zadrževanje učinkovanja zatrjevane nične potrošniške pogodbe ter razpolaganja in uveljavljanja terjatev iz nje se ne prekrivata. Tožeča stranka vtožuje nedenarno in denarno terjatev. Vtoževana denarna terjatev je pogojena in se povezuje s predhodno ugotovljeno glavno nedenarno terjatvijo. Predlagana ureditvena začasna odredba je namenjena varovanju glavne nedenarne terjatve. Po stališčih pravne teorije in sodne prakse je z regulacijskimi začasnimi odredbami mogoče zavarovati ne le nedenarne, pač pa tudi denarne terjatve. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno zaključilo, da je glede na naravo obstoja tožnikove terjatve, izdaja regulacijske začasne odredbe dopustna.

Glede uporabe Direktive 93/13 in sodne prakse Sodišča EU

10.Ustaljeno in enotno je stališče, da materialno pravo, ki ga mora sodišče poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena ZPP), vključuje tudi pravo Evropske unije (EU), to pa je v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oziroma primarno in njegovo uporabo v 3. a členu nalaga tudi Ustava RS. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Če predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU. Pritožbene navedbe, da Direktive 93/13 in sodbe SEU C-287/22 ni mogoče uporabiti in da ne moreta predstavljati primarnega vira prava, so zato neutemeljene.

11.SEU je v citirani sodbi odločilo, da je treba člena 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogodbene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Iz sodbe SEU tudi izhaja, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te Direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem (točka 56 sodbe).

12.V novejši sodni praksi slovenskih sodišč je že zavzeto stališče, da je ureditev začasnih odredb po ZIZ dovolj široka, da je mogoče o predlaganih začasnih odredbah v tem normativnem okviru odločati skladno s pravom EU in na ta način doseči polni učinek Direktive 93/13 , zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče pogoje za izdajo začasne odredbe po ZIZ razlagalo contra legem. Tako stališče tudi ne pomeni, da predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče zavrniti in je izgubljen restriktivni pristop po ZIZ ter da se začasne odredbe izdajajo avtomatizirano, brez presoje pogojev po ZIZ in brez ustrezne konkretizacije navedb in relevantne dokazne podlage, kot meni pritožba. Sodišče mora namreč še vedno pogoje za izdajo začasne odredbe presoditi skozi določbe ZIZ in ob smiselni uporabi ZPP (prim. 15. člen ZIZ), kar hkrati pomeni, da mora biti zadoščeno tudi trditvenemu in dokaznemu bremenu (7. člen in 212. člen ZPP), vsebinsko pa je treba posamezne pogoje razlagati evropsko skladno.

Glede pogojev za izdajo začasne odredbe

13.Tožnik je izdajo začasne odredbe predlagal zaradi zavarovanja svoje nedenarne terjatve, kar ZIZ ureja v 272. členu. Sodišče izda tako začasno odredbo, (1) če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek) in (2) če za verjetno izkaže nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka), ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka), ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja drugega odstavka). Možnost izdaje regulacijske začasne odredbe je po odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 nadalje omejena še z dodatnim pogojem reverzibilnosti, da je kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za dolžnika vzpostaviti prejšnje stanje.

V zvezi s prvim odstavkom 272. člena ZIZ

14.Tožnik je prvi pogoj, verjetnost izkaza terjatve iz naslova ničnosti kreditne pogodbe, utemeljeval z obširnimi navedbami, da toženka pri sklepanju kreditne pogodbe ni ustrezno opravila svoje pojasnilne dolžnosti, saj ga v nobeni fazi sklepanja kreditne pogodbe ni opozorila na valutno tveganje, pri čemer se je skliceval tudi na svoje navedbe v tožbi, kar je skladno z obstoječo sodno prakso

14.dopustno. Predložil in predlagal je tudi številne dokaze in trdil, da je pogodbeni pogoj nepošten in s tem kreditna pogodba nična. Za neutemeljene se tako izkažejo toženkine pritožbene navedbe, da iz predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče razbrati, katera terjatev mu naj bi nastala.

15.Toženka je sicer trdila, da je svojo pojasnilno dolžnost v celoti izpolnila tako, kot ji je nalagal takrat veljavni ZpotK, da je tožniku večkrat pojasnila obrestno tveganje (ustno pred sklenitvijo kreditne pogodbe, pisno v samem besedilu pogodbe ter ustno in pisno s strani notarja pred sklenitvijo notarskega zapisa) in mu ob tem ni dajala nikakršnih zagotovil ali napovedi glede bodočega gibanja menjalnega tečaja in višine mesečne anuitete v EUR protivrednosti. Prav tako pa naj bi tožnik podpisal tudi izjavo o prevzemu valutnega tveganja.

16.Prvostopenjsko sodišče njenim navedbam ni sledilo. S stopnjo verjetnosti je ugotovilo, da toženka tožniku ob sklepanju kreditne pogodbe ni dala pojasnil, ki bi ustrezala zahtevam profesionalne skrbnosti, saj mu ni posredovala informacij, na podlagi katerih bi lahko ocenil znatne ekonomske posledice zaradi nepredvidenega gibanja tečaja. Navedeni pravni standard je prvostopenjsko sodišče napolnilo z vsemi upoštevnimi okoliščinami primera, ko je ugotavljalo, ali se sporni kreditni pogodbi in zatrjevani obseg ter vsebina kreditodajalčevih pojasnil prilegajo pojmu vestnosti in poštenja iz 24. člena ZVPot (19. - 25. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Toženka namreč ni zatrjevala, da je tožniku konkretno pojasnila, kako bi na mesečne anuitete vplivala zelo velika depreciacija EUR v razmerju do CHF in ga s tem opozorila na potencialni velik vpliv na njegov ekonomski položaj in na možnost uresničitve "črnega scenarija".

17.Pritožbeno sodišče te razloge sprejema. Vsebina pojasnilne dolžnosti mora biti namreč takšna, da lahko povprečen potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja na tej podlagi in oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti, ter da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanje menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kreditov v tuji valuti razume resničen obseg določenega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi mogočih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke glede na obračunsko valuto. Naloga toženke kot banke je torej bila, da je tožnika celostno informirala, da je lahko sprejel preudarno odločitev o prevzemanju ekonomskih tveganj ob vedenju, da lahko v času večjih gospodarskih pretresov valuta CHF kot valuta varnega zavetja močno apreciira, ter da se lahko obremenitev kreditojemalcev, ki svoje dohodke prejemajo v nacionalni valuti, bistveno poveča, in sicer tako, da je več ne bodo mogli nositi.

18.Iz navedb toženke ne izhaja, da bi tožniku podala vse te zahtevane informacije. Trdi le, da je zadostila pojasnilni dolžnosti, kot jo je določal ZPotK, z upoštevanjem okoliščin, znanih in predvidljivih v času sklepanja pogodbe, ne pa tudi, da je tožnika seznanila s konkretnim delovanjem mehanizma kredita v tuji valuti in kako bi na njegovo obveznost vplival znaten padec domače valute ter kako bi se to odrazilo na njegovem položaju v času trajanja dolgoročnega kreditnega razmerja. Toženka niti ne zatrjuje, da bi tožniku predstavila oziroma ga opozorila na dejstvo, da so dolgoročno gledano valutna gibanja in finančni trgi nepredvidljivi in nenapovedljivi ter da bi ga opozorila na to, da so ta gibanja lahko potencialno tudi v veliko škodo kreditojemalcu, da bi ga, drugače povedano, opozorila na t. i. črni scenarij.

19.Trditve pritožbe, da toženka ni mogla oceniti in predvideti gibanja menjalnih tečajev in da tega ni mogel predvideti niti povprečen bančni strokovnjak, toženki niso v korist. V zvezi s tem je sodna praksa poudarila, da je treba razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.

20.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ker je bila kreditna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, ki je skladno z ZN javna listina, potrjuje resničnost tistega, kar je zapisano v njej, torej tudi resničnost dejstva, da sta bila tožnika opozorjena na valutno tveganje. Tudi ta okoliščina po oceni pritožbenega sodišča ne more vplivati na (preliminarno, s stopnjo verjetnosti) oceno sodišča prve stopnje, da toženka pojasnilne dolžnosti ni opravila ustrezno. Dejstvo, da je bila pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa in se torej šteje za javno listino, pomeni le to, da je resnično tisto, kar je v notarskem zapisu zabeleženo (dokler se ne dokaže nasprotno). V spornem notarskem zapisu (priloga A4) pa je bilo, kot navaja pritožba, zapisano le, da sta bila tožnika "opozorjena na znana in običajna tveganja v zvezi s sklenitvijo tega pravnega posla ter na njegove pravne posledice", pri čemer pritožba ne pojasni, kakšna naj bi bila konkretna vsebina opozorila na znana in običajna tveganja ter pravne posledice posla. Tudi izjava v notarskem zapisu, da stranki izrecno potrjujeta, da ju je notarka poučila o vseh pravnih posledicah sklenjenega pravnega posla, zahtevanega ne izkazuje. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (in že prej večkrat VSRS), zgolj pavšalno in abstraktno opozorilo na valutno tveganje, valutna ali tečajna nihanja oziroma posledice pravnega posla ipd. ne zadošča. Z istim argumentom pritožbeno sodišče zavrača tudi splošen, v 12. členu kreditne pogodbe naveden zapis, kjer tožnik podaja izjavo o zavedanju glede valutnih tveganj ter v zvezi s tem izključno sam prevzema tveganje.

21.VSRS sodba 74/2023 v konkretnem primeru ni uporabljiva, saj je v omenjenem primeru kreditojemalec (med drugim) sam priznal, da mu je ob sklenitvi kreditne pogodbe referentka dala vse potrebne podatke za sprejem informirane odločitve. V konkretnem postopku tožnik trdi ravno nasprotno - da sam kot laik ni prejel nikakršnih pojasnil v zvezi z valutnimi tveganji v nobeni fazi sprejemanja kreditne pogodbe, da ni podpisal nobene izjave o sprejemu valutnega tveganja in da so mu uslužbenci banke dejali, da gre za absolutno varen produkt in da bi se vsak pameten človek odločil za kredit v CHF.

22.V nadaljevanju so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče pojem pojasnilne dolžnosti širilo in ga za nazaj napolnjevalo s standardi in obveznostmi, ki v času sklepanja pogodb niso obstajali in jih banke niso mogle upoštevati. Pojasnilna dolžnost je bila presojana na podlagi v času sklepanja kreditne pogodbe veljavnih določb 6. in 7. člena ZPotK, vzpostavljena pa je neposredno na podlagi temeljnega načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in so očitki o retroaktivnosti neosnovani.

23.Na podlagi navedenega je torej potrebno pritrditi sodišču prve stopnje, da je z verjetnostjo izkazano, da toženka tožniku ni dala pojasnil, ki bi ustrezala zahtevam profesionalne skrbnosti, saj mu ni posredovala informacij, na podlagi katerih bi lahko ocenil znatne ekonomske posledice zaradi nepredvidenega gibanja tečaja. Pojasnilna dolžnost torej verjetno ni bila opravljena z dolžno profesionalno skrbnostjo, s čimer je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, sporni pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino kreditne pogodbe, pa je nepošten in s tem ničen (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot in drugi odstavek 23. člena ZPotK).

V zvezi z drugimi zakonskimi pogoji za izdajo začasne odredbe

24.Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v postopku izdaje regulacijske začasne odredbe obstoja predpostavke po 1. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ (nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena) ni potrebno ugotavljati.

25.Glede obstoja ostalih (zahtevanih) predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna. Presoja je pravilno opravljena v luči pogojev, ki jih je za izdajo začasnih ukrepov v postopkih o nepoštenih potrošniških pogodbah izpostavilo SEU v zadevi C-287/22, ki jo je treba po že prej obrazloženem kot relevantno pravno podlago upoštevati tudi v tem postopku.

26.Za neutemeljeno se najprej izkaže pritožbeno izvajanje, da tožniku ni uspelo dokazati nastanka težko nadomestljive škode. Pog0j težko nadomestljive škode je upoštevaje sodbo SEU namreč treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve (60. točka obrazložitve sodbe). SEU je nadalje pojasnilo, da končna odločitev ne bi pripeljala do vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če navedenega nepoštenega pogoja ne bi bilo, če bi moral v primeru ugotovitve, da je pogodba neveljavna in da mu mora banka določene zneske obrokov vrniti, bodisi razširiti obseg svojega prvotnega zahtevka bodisi po odločitvi o ugotovitvi ničnosti kreditne pogodbe vložiti novo tožbo. Zato bi lahko bilo v takih okoliščinah sprejetje začasnih ukrepov za odlog plačila mesečnih obrokov potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti, restitucijskega učinka, ki nastane na podlagi te odločitve, in posledično učinkovitosti varstva, zagotovljenega z Direktivo 93/13. Sprejetje takih začasnih ukrepov je še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek.

27.Tako pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je skladno z razlago SEU mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v tem potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo. Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno, že sam po sebi vključuje različne negativne posledice tako na premoženjskem kot na nepremoženjskem področju, to pa ob lojalni evroskladni razlagi sodbe SEU ustreza standardu težko nadomestljive škode. Za nerelevantne se zato izkažejo navedbe toženke, da imata tožnika za pokrivanje stroškov morebitne razširitve tožbe ali vložitve nove tožbe na voljo taksno oprostitev in brezplačno pravno pomoč.

28.Zavrniti je treba pritožbene očitke, da tožnik glede škode ni podal ustreznih navedb. Tožnik je v zvezi z grozečo škodo v primeru nadaljnjega izvajanja kreditne pogodbe namreč podal konkretne in relevantne trditve, ki jih je tudi dokazno podprl. Tako je navedel, da zaradi zviševanja mesečne anuitete ne bo zmogel plačevati mesečnih obveznosti, zaradi česar bo ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje njegove družine, prav tako se mu zaradi vse višjega mesečnega obroka znižuje standard bivanja. Kot bistveno pa je tožnik izpostavil, da je že pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe odplačal znesek 145.947,94 EUR, ki je višji od izposojene evrske protivrednosti črpanega kredita 108.801,96 EUR. Pritožba ugotovitve o višini že plačanega zneska ne izpodbija.

29.S stopnjo verjetnosti je torej izkazano, da v primeru, če bi bil zahtevek tožnika utemeljen, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive 93/13 ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi spornih pogodb. To pa je - poleg verjetnosti obstoja terjatve na ničnost pogodbe - edini relevantni pogoj, ki ga je mogoče postaviti tožniku za utemeljitev predlaganega zavarovanja, če naj se nacionalna zakonodaja in sodna praksa razlagata lojalno, kot nalaga sodba SEU C-287/22.

30.Izdaja začasne odredbe je v tem konkretnem primeru potrebna za začasno ureditev razmerja, kar je tudi eden od namenov začasnih odredb v tovrstnih potrošniških sporih, pa tudi sicer pri izdaji regulacijskih začasnih odredb.

31.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je splošno znano, da se premoženje v izvršilnih postopkih pogosto prodaja pod tržno vrednostjo, postopki so dolgotrajni, prav tako ni nobenih zagotovil, da bi bila prodaja zastavljene nepremičnine uspešna, oziroma da bi toženka prišla do celotnega poplačila, in nadalje, da ni podan pogoj reverzibilnosti. Kot je bilo že pojasnjeno, je treba v tovrstnih zadevah pogoje za izdajo začasne odredbe (vključno z reverzibilnostjo in tehtanjem nevarnosti, ki grozijo eni in drugi stranki) presojati evroskladno in upoštevaje odločbo C-287/22. Ob upoštevanju teh metod razlage so pogoji za zavarovanje podani. Pritožbene navedbe o prodaji premoženja v izvršilnem postopku so tudi povsem pavšalne in nekonkretizirane, saj toženka konkretnih navedb o svoji škodi zaradi izdane začasne odredbe niti ni podala.

32.Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo tudi izpolnitev pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, saj je škoda, ki bi jo utrpel tožnik, večja in težje nadomestljiva od tiste, ki bi jo z izdanim ukrepom zavarovanja utrpela toženka, ki je finančna institucija in ki ima svojo terjatev iz kreditne pogodbe zavarovano s hipoteko. Pravilna pa je tudi ugotovitev, da je izpolnjen pogoj reverzibilnosti. Ta je glede na usklajeno sodno prakso podan že zaradi zavarovanja terjatve s hipoteko, preko katere bo toženka lahko v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka na ničnost kreditne pogodbe prišla do poplačila začasno zadržanih obrokov kredita za nazaj, tudi če jih tožnik zaradi slabega premoženjskega stanja takrat ne bo mogel poplačati. Navedbe o časovni omejenosti zavarovanja s hipoteko so neupoštevne, saj je ta namenjena zavarovanju terjatve vse do njenega dokončnega poplačila.

Sklepno

33.Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker ni ugotovilo niti izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (druga točka 365. člena ZPP).

34.Ker gre za postopek zavarovanja znotraj pravdnega postopka, ki še ni končan, je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločitev (165. člen ZPP).

-------------------------------

1Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami.

2Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami.

3Zakon o notariatu, Uradni list RS št. 13/1994, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami.

4Gl. VSL Sklep II Cp 2109/2023 , pa tudi Pogorelčnik Vogrinc, N., v: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana, 2015, stran 119.

5Prim. npr. VSL sklepe I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024, II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024, II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024, II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024, II Cp 231/2024 z dne 20. 3. 2024.

6Glej zadevi Sodišča Evropske unije (SEU) Marleasing SA proti La Comercial Internacional de Alimentación SA (zadeva C-106/89), Costa proti ENEL (zadeva 6/64) in številne druge.

7M. Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42-43/2023.

8Povzeto po: Jorg Sladič, Verica Trstenjak, Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava, 1-2/2019, str. 83.

9Prim. VSL sklepe I Cp 1222/2024 z dne 8. 8. 2024, I Cp 1851/2023 z dne 10. 1. 2024, II Cp 1658/2023 z dne 10. 1. 2024 in druge.

10Prim. VSL sklepe IV Ip 1007/2021 z dne 30. 6. 2021, I Cp 1902/2022 z dne 6. 12. 2022, II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024 in druge.

11Zakon o potrošniških kreditih, Uradni list RS št. 70/2000, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami.

12Zakona o varstvu potrošnikov, Uradni list RS, št. 20/98, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami.

13Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 64, sodba C-609/19, točka 43.

14Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 72-73, sodba C-609/19, točka 51-52 in sklep VSRS II Ips 72/2023, točka 14.

15Prim. VSL Sklepa II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024 in II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024, VSRS Sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, VSRS Sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023.

16Sodba VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.

17Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/01, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami.

18Prim. VSL Sodba II Cp 208/2024 z dne 24. 6. 2024.

19VSL Sklep II Cp 728/2024, VSL Sklep I Cp 764/2024, VSL Sklep II Cp 1219/2024.

20Povzeto po točkah 48 do 52 sodbe SEU C-287/22.

21Prim. 50., 51. in 56. točko sodbe SEU.

22Gl. VSL I Cp 1059/2024 in VSL II Cp 1502/2024.

23Prim. sklepe VSL I Cp 1851/2023, VSL II Cp 1658/2023, VSL II Cp 138/2024.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 180, 180/3 Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 6, 7 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-4

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 6, 6/1, 7, 7/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.