Jedro

Tožnica je upravičena do vzpostavitve stanja, kakršno je bilo, preden je škoda nastala, torej do (popolnoma) suhe zahodne stene in kleti hiše. Pritožbeno sodišče se strinja s tožnico, da je bila za vzpostavitev takšnega stanja upravičena do nadomestitve mokre zemlje s suho, pa tudi do nanosa sušilno izolacijskega premaza in ometa, saj je le na ta način lahko v doglednem času dosegla (popolno) suhost sten.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni - v točki I. izreka tako, da se znesek 2.883,59 EUR nadomesti z zneskom 5.817,92 EUR - v II. točki izreka pa tako, da se znesek 187,04 EUR nadomesti z zneskom 862,36 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in sodba v preostalem izpodbijanem zavrnilnem delu, potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 2.883,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka); da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v višini 187,04 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka); v presežku zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in v posledici zoper izrek o stroških je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je prišlo do škodnega dogodka, v katerem je tožnici nastala škoda, ki jo je toženka, na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe, tožnici dolžna poravnati. Toženka je priznala škodo le v višini 2.227,58 EUR, plačala pa je tudi račun za izsuševanje, plačilo ostale škode pa je zavrnila, s sklicevanjem na Splošne pogoje zavarovanja stanovanjskih hiš, po katerih ni zavarovana škoda, ki nastane zaradi posedanja tal. V začetku je sicer del škode priznala, nato pa pričela zatrjevati, da je vzrok za snetje spojke z vodovodne cevi posedanje tal okoli hiše pred vodnim izlitjem, tako da temelj njene odgovornosti sploh ni podan. Nesporno med pravdnima strankama je, da je bila zaradi posedanja tal uničena hidroizolacija, le da toženka trdi, da je do posedanja prišlo pred škodnim dogodkom, tožnica pa, da v posledici izlitja vode. Oba izvedenca postavljena v tej zadevi, sta nedvoumno zaključila, da je ravno izliv vode povzročil posedanje in ne obratno. Čeprav toženka priznava, da je posedanje zemljišča okoli hiše povzročilo pretrganje hidroizolacije, zaradi česar je vlaga vdrla v hišo, hkrati navaja, da bi tožnica hidroizolacijo lahko zamenjala samo na delu hiše, kjer je dejansko prišlo do izliva vode iz zbiralnika (kar pokriva račun št. 132010). Da naj bi bila hidroizolacija napačno položena ali imela napako, toženka ni zatrjevala, to je zatrjevala le priča B. B. Ta priča je kot strokovna oseba s strani toženke vse od začetka spremljala posledice škodnega dogodka in ni razloga, da toženka ne bi mogla navedb o napakah na izolaciji podati pravočasno. Sodišče je svojo odločitev torej oprlo na nezatrjevana dejstva in s tem storilo bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izvedenec A. je nato zaključil, da naj izolacija ne bi bila izvedena po gradbenih standardih kvalitete, ali pa da so bile poškodbe na njej že pred škodnim dogodkom. Temu je sodišče sledilo. V posledici je zavrnilo tudi zahtevek za sanacijo severne strani hiše. Sicer pa navedbe izvedenca o predhodnih poškodbah hidroizolacije niso z ničemer izkazane. Pred škodnim dogodkom v hiši ni bilo vlage. Ta izvedenec svojega zaključka, da bi morala normalno položena hidroizolacija vzdržati dotok vode (razen na strani, kjer je prišlo do izliva), z ničemer ne obrazloži. Izvedenec C. pa je zaključil, da hidroizolacija pred škodnim dogodkom ni bila poškodovana. Zaključuje tudi, da je do razpoke na stopnišču prišlo v posledici izlitja vode, ko je stopnišče vodo odrinilo na severno stran hiše, kar je povzročilo premikanje zemljine in poškodovanje hidroizolacije tudi na tej strani. Ne drži obrazložitev sodišča, da sta bila izvedenca skladna v tem, da ta del izolacije pred škodnim dogodkom ni bil izveden po gradbenih standardih kvalitetne izvedbe. Izvedenec A. je med drugim navedel, da ne more potrditi, da bi nepravilna položitev folije poškodovala hidroizolacijo, da so to le predvidevanja, izvedenec C., pa je, kot rečeno, zaključil, da ni razloga za sklep, da je bila hidroizolacija že preje poškodovana. Obrazložitev sodišča je torej protispisna. Tudi je napačna ocena sodišča prve stopnje, da je mnenje izvedenca C. samo s seboj v nasprotju, ker ni upošteval sanacije preostanka stene, kjer je prišlo do izliva vode in sanacije vzhodne stene. Tudi če ni upošteval sanacije vzhodne stene, to še ne pomeni, da sanacija na severni strani ni bila potrebna. Očitno se izvedenec do stroškov sanacijo vzhodnega dela hiše ni opredelil, ker je bilo zatrjevano, da sanacijo vzhodnega dela hiše pokriva račun D. D. Ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je razmočeni material možno ponovno uporabiti, ta se ne da utrditi, kar je pojasnil izvedenec C., pa tudi ne zaključek, da je za sanacijo varen tudi ožji izkop od tistega, ki je bil izveden, pri čemer iz mnenja izvedenca A. (ki je tako zaključil), ni razvidno koliko bi morala znašati širina izkopa, da bi bila varen in da ne bi bil predimenzioniran. Sodišče tudi neupravičeno ni priznalo stroškov sušilnega ometa K 11, ker da to ni bilo potrebno za odpravo vlage. Tožnica ni bila dolžna glede na ogromne količine vlage v stenah, še naprej trpeti vlago, saj popolna izsušitev stene ni mogoča brez uporabe tega ometa in bi se lahko posledice močne navlažitve sten pojavljale še nekaj let. 3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Med pravdnima strankama je bilo sklenjeno premoženjsko zavarovanje (921. člen Obligacijskega zakonika – OZ), po katerem je bila krita škoda na stanovanjski hiši tožnice, med drugim tudi zaradi neposrednega delovanja vode iz vodovodne napeljave. Okrog 28. 7. 2010 je nastal zavarovalni primer, ko se je približno 1 m stran od hiše in približno 1 m pod zemljo snela spojka na dovodni cevi in je prišlo do izliva velike količine vode (najmanj 150 m3). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da do snetja spojke ni prišlo zaradi predhodnega posedanja tal, kot je to trdila toženka (škoda, ki je posledica posedanja tal je iz zavarovanja izključena), ampak iz drugega razloga (slabega materiala ali slabo izvedenega spoja) in je toženka škodo nastalo na hiši tožnici dolžna povrniti.

6. Med strankama je sporen tudi obseg škode – toženka priznava le škodo na zahodnem delu hiše (kjer je prišlo do izliva), ki jo pokriva račun D. D. s. p. št. 132010, ki ga toženka priznava le v višini 2.227,00 EUR (ki jih je tožnici izplačala že pred pravdo), priznava pa tudi stroške izsuševanja prostorov v kleti v višini 1.423,34 EUR (ki jih je prav tako tožnici izplačala že pred pravdo). Tožnica pa zahteva povrnitev celotnih stroškov po računu št. 132010 v višini 8.045,50 EUR (priloga A7), pa tudi nadaljnje stroške – predvsem stroške sanacije hidroizolacije tudi na ostalih straneh hiše. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo skupne stroške sanacije zahodne strani hiše v višini 6.534,51 EUR, upoštevaje že plačani del torej še 2.883,59 EUR, v skladu z mnenjem in cenitvijo izvedenca A., v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je delno materialnopravno napačna.

7. Da toženka ni zatrjevala, da je bila hidroizolacija poškodovana že pred škodnim dogodkom ne drži – že v odgovoru na tožbo je trdila, da je bila hidroizolacija (okoli cele hiše) poškodovana že pred škodnim dogodkom, zaradi posedanja tal. Res ni bilo izkazano, da je do posedanja tal prišlo že pred škodnim dogodkom, vendar pa to ne pomeni, da toženka ni zatrjevala, da je bila hidroizolacija poškodovana že pred škodnim dogodkom. Da tudi nepoškodovana hidroizolacija ne bi zadržala dotoka velike količine vode na strani izlitja (zahodni strani), tudi za pritožbeno sodišče ni sporno – do povrnitve škode, nastale na tem delu, tudi škode v zvezi s popravilom hidroizolacije, je tožnica nedvomno upravičena (o obsegu in višini škode več v nadaljevanju). Glede poškodb hidroizolacije v posledici izlitja vode na ostalih straneh hiše, pa je bila že trditvena podlaga tožnice nekonsistentna in deloma tudi nasprotujoča. V tožbi je trdila, da je prišlo do pretrganja hidroizolacije v posledici posedanja tal zaradi izlitja vode, okoli cele hiše (drugi odstavek II. točke). V vlogi z dne 12. 5. 2014 (list. št. 84) pa nato, da je do posedanja terena prišlo le na zahodni strani in delno na severni strani hiše. Trdi torej, da je bila hidroizolacija poškodovana okoli cele hiše, do posedanja tal pa je prišlo le na zahodni in delno severni strani, kar pomeni, da sama priznava, da je bila (najmanj) hidroizolacija na preostalih straneh hiše, poškodovana iz drugega vzroka. Ob upoštevanju tudi mnenja izvedenca A., ki je nedvoumno zaključil, da je zaradi izlitja vode lahko prišlo do poškodbe hidroizolacije le na zahodni strani hiše in mnenja izvedenca C., ki tudi ni priznal škode iz naslova poškodb hidroizolacije okoli cele hiše (ampak le na zahodni in severni strani),(1) je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno priznalo škodo, tudi v zvezi s sanacijo hidroizolacije, le na strani izlitja vode, saj škode v zvezi s tem, ki bi bila v relevantni vzročni zvezi s škodnim dogodkom, na ostalih straneh hiše tožnica nedvomno s stopnjo prepričanja ni izkazala. Pritožbeno sodišče še dodaja, da so tudi trditve tožnice v pritožbi s tem v zvezi nekonsistentne, pa tudi same s seboj v nasprotju, ko trdi, da je prišlo do izliva na zahodni strani in da račun D. D. obsega sanacijo celotne zahodne strani, nato pa, da ta račun zajema sanacijo vzhodnega dela, da izvedenec C. ne priznava sanacije vzhodnega dela hiše, kjer je prišlo do izliva vode ...

8. Pač pa pritožbeno sodišče meni, da je tožnica upravičena do povrnitve celotne škode nastale na zahodni strani hiše in v kleti, kot jo je izkazala z računom št. 132010 v višini 8.045,50 EUR. Tožnica je upravičena do vzpostavitve stanja, kakršno je bilo preden je škoda nastala (prvi odstavek 164. člena OZ), torej do (popolnoma) suhe zahodne stene in kleti hiše. Strinja se s tožnico, da je bila za vzpostavitev takšnega stanja upravičena do nadomestitve mokre zemlje s suho, pa tudi do nanosa sušilno izolacijskega premaza in ometa, saj je le na ta način lahko v doglednem času dosegla (popolno) suhost sten. Glede na pavšalne trditve izvedenca A., da je za sanacijo varen tudi ožji izkop od tistega, kot ga je izvedel D. D.,(2) pritožbeno sodišče sprejema obseg izkopa kot izhaja iz računa št. 132010, torej obseg 23,62 m/3. 9. Toženka je tako dolžna tožnici povrniti vse stroške sanacije oziroma vzpostavitve v prejšnje stanje po tem računu, v navedeni višini. Ker je toženka tožnici že izplačala po tem računu znesek 2.227,58 EUR, ji je dolžna plačati še preostanek v višini 5.817,92 EUR.

10. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo, sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu, potrdilo (358. člen, 353. člen ZPP).

11. Glede na spremenjenih uspeh pravdnih strank v postopku, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Pri tem je uporabilo način in vrednosti kot jih je uporabilo sodišče prve stopnje. Tožnica je sedaj upravičena do stroškov višini 9.468,84 EUR (8.045,50 EUR po računu št. 132010 in 1.423,34 EUR iz naslova izsuševanja po računu družbe E. d.o.o.), zahtevala pa je 17.976,77 EUR. Pravdni uspeh je sedaj 52,67 % oziroma 53 %, uspeh toženke pa 47 %. Tožnici gre sedaj 1.446,59 EUR pravdnih stroškov, toženki pa 584,23 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožnici povrniti 862,36 EUR pravdnih stroškov.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP.

Op. št. (1): V zvezi s tolmačenjem izvedenskega mnenja izvedenca C. v tem delu sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka Op. št. (2: pri čemer ne navede, koliko bi morala znašati širina izkopa, da bi bil ta varen