Jedro

Opozorilo, da bo uveden disciplinski postopek in podana kazenska ovadba, ne pomeni grožnje oz. sile po 60. členu ZOR, zato je odpoved delovnega razmerja veljavna, ker niso podane napake volje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 27.12.1994, vzpostavitev prejšnjega stanja kot je bilo pred izdajo navedenega sklepa, reintegracijo ter zagotovitev vseh pravic iz delovnega razmerja in vračilo stroškov postopka.

Zoper prvostopenjsko sodbo se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz 353. čl. ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica meni, da temelji odločitev prvostopenjskega sodišča na nepopolno in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in sicer v tistem delu, ko sodišče ugotavlja in zaključuje, da pri odpovedi delovnega razmerja ni bilo nobene prisile in izsiljevanja s strani tožene stranke in da ji ni bilo zagroženo s kazenskim pregonom. Tožnica je bila v času odpovedi delovnega razmerja v 9. mesecu nosečnosti, zagroženo ji je bilo s kazenskim pregonom, tako da je pravzaprav enostransko napisala svojo odpoved. V posledici napačne ugotovitve dejanskega stanja pa je bilo tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS, št. 19/94) in 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.

l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) v zvezi s 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45-I/94) je pritožbeno sodišče preizkusilo pritožbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP ter pravilne uporabe materialnega prava. Tožena stranka bistvenih procesnih kršitev ni opredelila, zato pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo, ob preizkusu prvostopenjske sodbe po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev iz 2. odst. 354. čl. ZPP pa je ugotovilo, da niso podane.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo, tožena stranka pa v pritožbi ni ponudila novih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče podvomiti v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Tožnica v pritožbi namreč zgolj ponavlja, da je bila v času odpovedi delovnega razmerja v 9. mesecu nosečnosti, da ji je bilo zagroženo s kazenskim pregonom in ne, kot je sodišče prve stopnje zaključilo, da take grožnje ni bilo ter, da je zato pravzaprav enostransko napisala odpoved.

Iz izvedenega dokaznega postopka, v katerem je sodišče zaslišalo tako tožnico kot delavce tožene stranke, ki so dne 27.12.1995 opravili razgovor s tožnico, namreč jasno izhaja, da je bila tožnica le opozorjena na svoje ravnanje in posledice, ki iz tega izhajajo - torej s tem, da bo uveden disciplinski postopek, da pa bo podana tudi kazenska ovadba, če se bo ugotovilo, da ima tožničino ravnanje znake kaznivega dejanja. Navedenega opozorila pa ni mogoče šteti za grožnjo, v smislu določila 60. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), saj je v skladu z veljavnimi delovnopravnimi predpisi dolžnost upravičenega predlagatelja, da zahteva uvedbo disciplinskega postopka, če ugotovi, da je delavec storil kršitev delovne obveznosti. V primeru, da ima ravnanje delavca znake kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa mora v skladu z veljavno kazensko zakonodajo vložiti ovadbo. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica pisne odpovedi ni dala na podlagi prisile ali grožnje. Tudi samo dejstvo, da je bila tožnica v 9. mesecu nosečnosti, še ne pomeni, da ni bila zmožna razumeti pomena svojega ravnanja in imeti v oblasti svoje ravnanje (prištevna), saj tej trditvi ni predložila nobenega dokaza: npr. izvedenskega mnenja.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter na podlagi tega pravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Določbe ZPP in ZOR so bile uporabljene kot predpis Republike Slovenije na podlagi 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45-I/94).