Jedro

Tožnik s pritožbo izpodbija tudi odločitev o zavrženju tožbe v delu, kjer je zahteval odvod davkov in prispevkov, pri čemer v pritožbi ne poda razlogov s tem v zvezi. Pritožbeno sodišče je zato sklep preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je odločitev materialnopravno pravilna, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Skladno z ustaljeno sodno prakso sodišče v delovnem sporu ne odloča o tem, ali mora delodajalec od prisojenih prejemkov obračunati in odvesti davke in prispevke. Plačilo davkov in prispevkov je stvar izplačevalca in je v pristojnosti davčnih organov, zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilo zavrglo.

12.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana sodba (II. in III. točka izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

-------------------------------

II. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Prim. VSL II Cp 1287/2016 - v navedeni zadevi je bila sklenjena sodna poravnava, kjer je bilo med drugim zapisano, da stranki poravnave drug do drugega nimata nobenih odprtih terjatev iz delovnega razmerja. Ugotovljeno je bilo, da tovrsten zapis ne predstavlja ne odpusta dolga ne splošnega odpusta dolga. Še toliko bolj to velja za sporno izjavo v tem sporu, kjer je zapisano le, da naj bi bila rešena vsa medsebojna razmerja med tožnikom in toženko.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, kjer je tožnik zahteval odvod davkov in prispevkov (točka I izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo mesečne plače v višini, razvidni iz izreka, ter zneska 6.950,16 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka), in tožniku naložilo, da toženki povrne stroške postopka v višini 2.196,50 EUR (točka III izreka).

2Prim. VSL I Ip 1856/2019.

8.2. Tožnik se pritožuje zoper izpodbijano sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je odločitev v nasprotju z nespornimi dejstvi. Nesporno je, da je bil zaposlen pri toženki. Prejemal je obračune plač, katerih mu toženka ni izplačala. Oba predstavnika toženke sta na zaslišanju izrecno zanikala, da bi se odpovedal svoji terjatvi, zato gre za sodbo presenečenja. Toženka ni nikoli trdila, da tožnikova terjatev ne obstaja. Trditveno in dokazno breme o prenehanju terjatve je bilo na toženki, ki mu ni zadostila, sodišče pa je napačno porazdelilo trditveno in dokazno breme. Toženka se je sklicevala le na izjavo z dne 4. 2. 2021, pri čemer je podajala nasprotujoče se trditve, in sicer, da se je tožnik s to izjavo terjatvi odpovedal, da je šlo za pobot oziroma ustno poravnavo. Oba nekdanja direktorja, predvsem A. A., sta povedala, da je toženka plače izplačala, tožnik pa se z izjavo ni odpovedal svoji terjatvi, ker je bila izpolnjena. Sodišče to ignorira in napačno presodi, da je tožnik z izjavo z dne 4. 2. 2021 izgubil pravico uveljavljati tožbeni zahtevek. Pri tem se ne opredeli, ali naj bi šlo za posel materialnega prava ali procesen dogovor. Sodba je v tem delu brez razlogov. Edini posel materialnega prava, ki bi prišel v poštev, je odpust dolga, ki pa mora biti izrecen, jasen in nedvoumen. V izjavi ni določno navedena terjatev in opravilna številka postopka. Če bi bil namen izjave zaščititi toženko, ni jasno, zakaj ni naveden predmetni postopek in ni zahteve o umiku tožbe oziroma njeni odpovedi. Kadar sta znana tako tek sodnega postopka kot višina terjatve, mora biti izjava o odpovedi toliko bolj jasna in določna. Teh pogojev sporna izjava ne izpolnjuje, saj ni razvidno, katerim terjatvam se tožnik odpoveduje, tudi sicer iz izjave ne izhaja namen ali dogovor o odpustu dolga. Ker sodišče svoje odločitve ni pojasnilo, ni jasno, ali je sporno izjavo štelo tudi kot procesno razpolaganje, odpoved tožbenemu zahtevku. Odpoved tožbenemu zahtevku mora biti prav tako jasna, izrecna in nedvoumna in se mora nanašati na točno določen postopek in terjatev. Splošni dogovori o nevlaganju tožb ne morejo imeti pravnih učinkov v smislu nedopustnosti vložitve tožbe. Nosilni razlogi sodbe so si v medsebojnem nasprotju. Tožnik se je lahko terjatvi ali odpovedal ali pa je potrdil, da ne obstaja, oboje pa ni mogoče. Sodišče tudi ni odgovorilo na nosilne razloge tožnika, in sicer, da se s tovrstno izjavo ni mogel odpovedati vtoževani terjatvi. Skladno z 82. členom OZ se lahko izjavo razlaga le v skladu z njenim besedilom in ne na podlagi lastnih sklepanj sodišča. Iz izjave ne izhaja, da se čemurkoli odpoveduje. Sodišče je neutemeljeno ocenilo, da je izpoved tožnika neverodostojna, verjelo pa je A. A. in B. B., s katerimi so v večletnih sporih. Dokazna ocena je v nasprotju z 8. členom ZPP. Sodišče je štelo izjavo B. B. za verodostojno, čeprav se je v izpovedbi vidno zapletal in ni vedel povedati niti, ali je tožnik dobil plačano plačo, čeprav je imel nadzor nad financami. Splošna navedba, da je bila izjava pripravljena, da bo "mir v hiši", ne pomeni potrditve, da je prišlo do odpovedi terjatvi. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam tožnika, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Zveza:

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena in 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 319, 322 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 355, 355/1, 365, 365-2, 366

6.Tožnik s pritožbo izpodbija tudi odločitev o zavrženju tožbe v delu, kjer je zahteval odvod davkov in prispevkov, pri čemer v pritožbi ne poda razlogov s tem v zvezi. Pritožbeno sodišče je zato sklep preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je odločitev materialnopravno pravilna, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Skladno z ustaljeno sodno prakso sodišče v delovnem sporu ne odloča o tem, ali mora delodajalec od prisojenih prejemkov obračunati in odvesti davke in prispevke. Plačilo davkov in prispevkov je stvar izplačevalca in je v pristojnosti davčnih organov, zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilo zavrglo. Pritožba zoper sklep (I. točka izreka) je posledično neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

7.Tožnik pa utemeljeno nasprotuje materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, da se je z izjavo z dne 4. 2. 2022 odpovedal terjatvi, ki je predmet tega sodnega postopka. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek zavrnilo, ker je štelo, da se je odpovedal terjatvam in uveljavljanju le-teh, s čimer je smiselno štelo, da je prišlo do odpusta dolga po 319. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Čeprav sodišče prve stopnje izjave tožnika ni pravno kvalificiralo po 319. členu OZ je podalo razloge za svojo odločitev, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodba nima razlogov in ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ne gre za sodbo presenečenja, saj je slednja podana le v primeru, kadar sodišče sprejme odločitev na pravni ali dejanski podlagi, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati in se zato do nje ni mogla opredeliti. V konkretnem primeru je toženka ugovarjala, da tožnikov zahtevek ni utemeljen, ker se je odpovedal terjatvi, tožnik se je do tega opredelil, zato ne gre za sodbo presenečenja.

Pridruženi dokumenti:*

8.Iz sporne izjave z dne 4. 2. 2022 izhaja, da tožnik proti toženki in njenemu zakonitemu zastopniku A. A. "ne bo vložil in sprožil: kazenskih postopkov, prekrškovnih postopkov, inšpekcijskih postopkov in uveljavljal civilnopravnih ter delovnopravnih zahtevkov, saj so med strankami te izjave rešena vsa medsebojna razmerja." Iz izjave ne izhaja, da bi tožnik toženki odpustil terjatve, ki so predmet tega individualnega delovnega spora, ali katerokoli drugo terjatev oziroma vse terjatve, za katere je vedel ob podpisu. Odpust dolga se sicer lahko nanaša na vse terjatve upnika (322. člen OZ), vendar v izjavi z dne 4. 2. 2022 ni nikjer jasno in nedvoumno izražena volja tožnika, da toženki odpusti vse dolgove oziroma se odpove vsem do tedaj znanim terjatvam, ampak je le na splošno zapisano, da so urejena medsebojna razmerja. V izjavi je tudi zapisano, da tožnik ne bo vložil in sprožil delovnopravnih zahtevkov, kar bi se lahko nanašalo le na bodoče tožbe, ne pa na že obstoječe, zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je s sporno izjavo gotovo zajet tudi obstoječi sodni postopek. Če bi se izjava nanašala na že odprte sodne postopke, bi le-ti morali biti izrecno navedeni.

9.Kot pravilno opozarja pritožba, je sodna praksa glede odpusta dolga jasna. Odpust mora biti izrecen, jasen in nedvoumen. Dolg, ki se odpušča, mora biti jasno opredeljen, dolžnik pa se mora s tem strinjati.1 Teh pogojev izjava z dne 4. 2. 2022 ne izpolnjuje. Kadar je med upnikom in dolžnikom že v teku sodni postopek za izterjavo določene terjatve, velja, da se mora izjava o odpustu dolga izrecno in jasno nanašati na dolg, ki je že predmet sodnega postopka.2 Sodišče prve stopnje se sklicuje na zadevo Pdp 150/2020, vendar dejansko stanje ni primerljivo s predmetno zadevo. V zadevi Pdp 150/2022 je bilo namreč ugotovljeno, da je delavec podpisal sporazum o prenehanju delovnega razmerja, kjer je bilo v 4. členu ugotovljeno, da med delavcem in delodajalcem ni nobenih neporavnanih obveznosti in da se odpovedujeta vsem pravno materialnim zahtevkom iz naslova delovnega razmerja in zahtevkom delavca do družbe oziroma njenih lastnikov. Kaj takega iz izjave tožnika z dne 4. 2. 2022 ne izhaja.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

10.Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava napačno štelo, da je tožnikov zahtevek neutemeljen zaradi odpusta dolga, je njegov zahtevek preuranjeno zavrnilo in se ni opredelilo do ostalih navedb strank v zvezi z utemeljenostjo vtoževane terjatve. Sodišče prve stopnje se tako ni opredelilo do vtoževane višine terjatve in ugovorov toženke, da je večji del terjatve že plačala; da je že plačala regres za leto 2020 in 2021; da tožniku ne pripadajo stroški za delo v tujini in dnevnice, ker naj dela ne bi opravljal, ter do nasprotnih ugovorov tožnika s tem v zvezi. Posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika zoper sodbo ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, upoštevajoč trditveno podlago strank, odločiti o utemeljenosti tožnikovega zahtevka in ugovorih toženke ter po potrebi dopolniti dokazni postopek s tem v zvezi.

11.Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče samo ne more dopolniti postopka, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pomembnega sklopa pravno relevantnih dejstev in teh dejstev ni raziskalo, prvič pa ne morejo biti raziskana šele na pritožbeni stopnji, ki je namenjena preverjanju pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.