Jedro

Razlaga pravil upravnega postopka na način, da je treba predlog oz. vlogo stranke za odlog davčne izvršbe zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka, je v obravnavanem primeru napačna. Tožnikovo sporno vlogo bi bilo treba obravnavati kot (zgolj) procesni predlog, ne pa kot zahtevo v smislu 129. člena ZUP, posledično pa prvostopenjski organ tožnikove vloge ne bi smel zavreči po cit. pravni podlagi, saj se ta ne nanaša na obravnavanje procesnih predlogov strank.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je bila zavržena tožnikova vloga za odlog davčne izvršbe po odločbi št. DT 0610-3031/2019-5 z dne 21. 1. 2020. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik v postopku med drugim podal vlogo za odlog davčne izvršbe po cit. odločbi. Skladno z drugim odstavkom 87. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pa o odložitvi davčne izvršbe do odločitve o pritožbi davčni organ odloča po uradni dolžnosti in jo lahko odloži, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi, pri čemer pa je v obravnavanem primeru ocenil, da tožnikovi pritožbi ni mogoče ugoditi. Glede na to, da ima pravico v zvezi z omenjeno odložitvijo le davčni organ, ne pa tudi zavezanec za davek, je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil ob potrditvi razlogov prvostopenjskega organa.

2. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep, v kateri obširno polemizira glede (ne)ustavnosti zakonske ureditve in navaja še druge razloge. Sodišču uvodoma predlaga prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti ZDavP-2 (in/ali ZUS-1), ki ne zagotavlja zavezancem možnosti, da bi učinkovito in v poštenem postopku dosegli odlog takojšnje izvršljivosti davčne odločbe. V zvezi z izpodbijanim sklepom pa predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in samo odloči o zadevi tako, da se njegovemu predlogu za odlog davčne izvršbe ugodi, podredno pa, da se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu davčnemu organu; zahteva tudi povračilo stroškov upravnega spora.

3. Ob predhodnem preizkusu tožbe je sodišče ugotovilo, da je treba tožbo zavreči. 4. Po presoji sodišča je razlaga pravil upravnega postopka na način, da je treba predlog oz. vlogo stranke za odlog davčne izvršbe zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka, v obravnavanem primeru napačna. Tožnikovo sporno vlogo bi bilo treba obravnavati kot (zgolj) procesni predlog, ne pa kot zahtevo v smislu 129. člena ZUP, posledično pa prvostopenjski organ tožnikove vloge ne bi smel zavreči po cit. pravni podlagi, saj se ta ne nanaša na obravnavanje procesnih predlogov strank. V obravnavanem primeru je mogoče prepoznati tožnikov procesni pravni interes, da se zoper njega (še) ne vodi izvršbe za dolgovane zneske, zato lahko tudi v zvezi s tem podaja procesne predloge, četudi sicer nima pravice doseči odloga davčne izvršbe, saj je odločitev o tem prepuščena davčnemu organu na podlagi opravljene ocene o potencialni uspešnosti pritožbe. Ker pa je tožnik torej lahko podal procesni predlog za odlog izvršbe, ga davčni organ ni bil upravičen zavreči z izpodbijanim sklepom, saj za to ni imel pravne podlage. Če je davčni organ ocenil, da pritožbi ne bi bilo mogoče ugoditi, bi moral o tožnikovemu procesnemu predlogu odločiti s procesnim sklepom, tako kot o drugih procesnih predlogih strank (prvi odstavek 226. člena ZUP), brez posebnega pisnega, vsebinsko obrazloženega sklepa, saj v zvezi s predmetnim procesnim predlogom izdaja takšnega sklepa po zakonu ni predvidena. Kolikor pa bi bilo odločeno na takšen način, pa tožnik zoper takšen sklep ne bi imel pravice do samostojne pritožbe v upravnem postopku ter do sodnega varstva v upravnem sporu. Vsled zapisanega sodišče ugotavlja, da kljub podanemu pravnemu pouku v izpodbijanem sklepu ter drugostopenjski odločitvi toženke možnosti za sodno varstvo v upravnem sporu v obravnavani zadevi ni mogoče utemeljiti niti na 2. niti na 5. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj izpodbijani sklep po vsebini ne predstavlja niti akta, ki bi pomenil odločitev o pravici ali obveznosti tožnika, niti ne gre za katerega od sklepov, zoper katere je po izrecni zakonski določbi dovoljen upravni spor (obnova, ustavitev, končanje postopka odločanja o izdaji upravnega akta).1

5. Glede na navedeno je treba tožbo v obravnavani zadevi zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj izpodbijani sklep ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

6. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

7. Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1. 1 Prim. Vrhovno sodišče RS smiselno enako glede zavrženja zahteve za ustavitev postopka davčnega inšpekcijskega nadzora v sodbi X Ips 30/2017 z dne 11. 6. 2019.