Jedro

Ni naloga ne sodišča ne izvedenca, da namesto tožeče stranke opravi popolno in transparentno sledljivost terjatev po posameznih računih.

Ne zadostuje, da iz „v spis priloženih razdelilnikov stroškov izhajajo za vsak posamezni vtoževani znesek potrebni podatki“, ki omogočajo preizkus.

Na priloge se stranka lahko sklicuje le, če je to namenjeno natančnejšemu substanciranju njenih trditev, tudi v takem primeru pa mora navesti posamezno prilogo oziroma posamezen razdelilnik stroškov, ki njene navedbe potrjuje.

Čim je tožena stranka ugovarjala izračunu posameznih postavk stroškov, bi tožeča stranka morala navesti znesek, ki ga je plačala dobavitelju (celota) za dobavo oziroma storitev, ključ delitve (del celote) in znesek, ki je odpadel na toženo stranko. Šele v takem primeru bi sodišče lahko opravilo preizkus pravilnosti obračuna med strankama spornih stroškov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 166492/2012 z dne 6. 11. 2012 v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, (II.) tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnimi razlogi, da (1) pravdni stranki nista imeli sklenjeni veljavne pogodbe o opravljanju storitev upravljanja, (2) tožbeni zahtevek ni utemeljen niti iz naslova poslovodstva brez naročila (199. člen OZ), prav tako ne gre za neupravičeno obogatitev (190. člen OZ). Tožbeni zahtevek je sodišče presojalo še na podlagi določil 197. člena OZ (izdatki za drugega), 766. člena OZ (mandatna pogodba) in 274. člena OZ (subrogacija), vendar zahtevku na nobeni pravni podlagi ni bilo mogoče ugoditi. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki očitalo, da kljub dosedanjim številnim sporom s toženo stranko, njene navedbe ostajajo na ravni splošnega (zaradi česar je sodišče zavrnilo dokazni predlog z izvedencem), v odsotnosti razčlenitve posameznih zneskov glede na različne ključe delitve, pa tožbenemu zahtevku ni bilo mogoče niti delno ugoditi.

6. Tožeča stranka primarno graja zaključke sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na veljavnost pogodbe o upravljanju in meni, da bi pri presoji pogodbe o upravljanju storitev upravljanja soseske B. v Ljubljani z dne 17.6.1996 (v nadaljevanju: Pogodba), moralo upoštevati kavzo pogodbe, to pa je, da je I. d. d. sklenil pogodbo o upravljanju, da bi bilo s tem omogočeno nemoteno obratovanje objektov soseske in se bodo kupci in bodoči kupci lahko vselili v stanovanja oziroma pričeli z dejavnostjo v poslovnih prostorih.

7. Sodišče prve stopnje je citiralo sodno prakso, po kateri stanovanjska soseska ne predstavlja relevantnega okvira, znotraj katerega bi se ugotavljalo večinsko soglasje etažnih lastnikov za veljavnost sklenjene pogodbe o upravljanju, pogodba pa bi toženo stranko zavezovala le, v kolikor bi bila sklenjena z zadostnim številom lastnikov posameznega objekta, v konkretnem primeru objekta na naslovu D. 56 in 58 ter K. 3 v Ljubljani. Čeprav obstaja tudi sodna praksa, po kateri ni sporna sklenitev pogodbe o upravljanju storitev upravljanja za celotno sosesko, v katero spada predmetni objekt oziroma, po kateri ima takšna pogodba učinek tudi za vse poznejše pridobitelje lastnine kot pravne naslednike prvih kupcev nepremičnin v soseski B., pa za odločitev ni bistvenega pomena, ali je bila Pogodba veljavno sklenjena ali ne. Tožbenemu zahtevku namreč ne bi bilo mogoče ugoditi ne glede na veljavno pravno podlago, saj višje sodišče pritrjuje očitku sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na pavšalnost navedb glede višine tožbenega zahtevka.

8. Za samo sklepčnost tožbe zadostuje, da upravnik navede, katere stroške vtožuje, za katero obdobje in način delitve stroškov med etažne lastnike. Toda to za ugoditev tožbenemu zahtevku ne zadostuje. Tožena stranka je v tem sporu namreč konkretizirano ugovarjala, da ključ delitve, kakšnega je zatrjevala tožeča stranka, ne izhaja niti iz Pogodbe (kateri je tudi sicer odrekala veljavnost) niti ni ključ delitve pojasnjen do te mere, da bi bil možen preizkus izračunov tožeče stranke. Čeprav je pritrditi pritožbenemu očitku, da je tožena stranka dolžna plačevati stroške, ki se nanašajo na upravljanje in obratovanje zgradbe, v kateri ima poslovne prostore, prav tako, da je posamezni etažni lastnik dolžan izpolnjevati zakonske obveznosti neodvisno od tega, ali je določeno storitev dejansko uporabljal ali ne (upoštevajoč ugovor tožene stranke, da nekaterih storitev ni koristila oziroma, da v lokalu ne opravlja poslovne dejavnosti, zaradi česar ni mogla porabljati energije), pa to ne pomeni, da je tožbenemu zahtevku mogoče ugoditi tudi v primeru, da zneskov, ki jih zahteva tožeča stranka, ni mogoče preveriti.

9. Ni sporno, da je tožeča stranka nekatere stroške delila glede na delež bruto in neto površine, druge na enoto, glede na porabo ali po formuli s faktorjem izračuna. Toda, svojega zahtevka ni ločila po posameznih zneskih in upoštevaje različne ključe delitve, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokaz z izvedencem finančne stroke. Ni namreč naloga ne sodišča ne izvedenca, da namesto tožeče stranke opravi popolno in transparentno sledljivost terjatev po posameznih računih, pač pa bi to morala storiti tožeča stranka, še zlasti glede na večkratne in konkretizirane ugovore tožene stranke, da obširna listinska dokumentacija ne omogoča preizkusa vtoževane terjatve po višini. Ne zadostuje, da iz „v spis priloženih razdelilnikov stroškov izhajajo za vsak posamezni vtoževani znesek potrebni podatki“, ki omogočajo preizkus. Čim je namreč tožena stranka ugovarjala izračunu posameznih postavk stroškov, bi tožeča stranka morala navesti znesek, ki ga je plačala dobavitelju (celota) za dobavo oziroma storitev, ključ delitve (del celote) in znesek, ki je odpadel na toženo stranko. Šele v takem primeru bi sodišče lahko opravilo preizkus pravilnosti obračuna med strankama spornih stroškov.

10. Upravnik, ki zahteva povrnitev stroškov od lastnika, mora pojasniti, na kakšen način je prišel do izračuna zneska, ki odpade na lastnika po posamezni postavki. Navesti mora višino stroškov, ki jih je v posameznemu obdobju plačal različnim dobaviteljem, iz česar je mogoče izračunati delež, ki odpade na lastnika. Sklicevanje na razdelilnike kot na „tožbene navedbe“ v primeru ugovora lastnika, da izračuna stroškov ni mogoče preveriti, ni dovolj, saj obseg dokumentacije onemogoča preizkus pravilnosti izračuna stroškov po posameznih postavkah. Ni naloga sodišča, da samo iz obsežnih prilog razbira načine obračuna in višino posameznih stroškov, četudi bi to lahko storilo. To je naloga tožeče stranke, zato neopredeljeno sklicevanje upravnika na obsežne razdelilnike stroškov ob siceršnji pomanjkljivi trditveni podlagi ni dovolj za utemeljenost zahtevka. Na priloge se stranka lahko sklicuje le, če je to namenjeno natančnejšemu substanciranju njenih trditev, tudi v takem primeru pa mora navesti posamezno prilogo oziroma posamezen razdelilnik stroškov, ki njene navedbe potrjuje (prim. III Ips 5/2012).

11. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.