Jedro

Navedbe zagovornikov, ki poskušajo prepričati, da izpodbijana sodba temelji na nezakonitih dokazih, so netočne in jim zato ni slediti. To velja tudi za navedbe o nezakonitosti opravljene prepoznave obdolženca, saj iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bila v obravnavanem primeru taka prepoznava v smislu določb 46. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije sploh opravljena. Navedenim pričam je obdolženčevo fotografijo pokazal prijatelj, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, zato zagovorniki s takimi zavajajočimi navedbami ne morejo uspeti, še manj pa s tem vzbuditi dvom o načinu ugotovitve identitete storilca obravnavanega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 290,00 EUR ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke oškodovanca B. B.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Oškodovanca B. B. je z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 10.000,00 EUR na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) napotilo na pravdo. Nadalje je odločilo, da je obdolženec po prvem odstavku 95. člena ZKP dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer v znesku 656,85 EUR ter plačati sodno takso v znesku 192,00 EUR.

2. Zoper sodbo so vložili pritožbo obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovorila oškodovančeva pooblaščenka, ki se z uveljavljanimi pritožbenimi razlogi ne strinja in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in obdolžencu naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovorniki uvodoma uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka v pritožbi ne konkretizirajo, saj ne navedejo niti katero kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP uveljavljajo. Iz pritožbenih navedb, da izpodbijana sodba temelji na izjavi obdolženčeve matere, s pomočjo katere so policisti identificirali storilca, pri čemer so slednji s tem kršili pravice privilegiranih prič in s tem posledično tudi obdolženčeve pravice, prepoznava obdolženca po fotografijah, ki so jo policisti opravili z oškodovancem, pa je nezakonita, pa izhaja, da smiselno uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar je iz nadaljnje pritožbene obrazložitve razbrati, da v bistvu grajajo dejanske okoliščine ugotovitve identitete storilca očitanega kaznivega dejanja. V zvezi s tem je že na tem mestu treba poudariti, da je sodišče prve stopnje svoje zaključke o identiteti storilca obravnavanega kaznivega dejanja v prvi vrsti oprlo na izpovedbe prič, ki so dogodek zaznale z lastnimi očmi, to so priče C. C., D. D. in E. E., ki so obdolženca na podlagi fotografij prepoznale v naslednjih dneh po dogodku (točki 64 in 69 obrazložitve izpodbijane sodbe), zaradi česar so navedbe zagovornikov, ki poskušajo prepričati, da izpodbijana sodba temelji na nezakonitih dokazih, netočne in jim zato ni slediti. To velja tudi za navedbe o nezakonitosti opravljene prepoznave obdolženca, saj iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bila v obravnavanem primeru taka prepoznava v smislu določb 46. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije sploh opravljena. Navedenim pričam je obdolženčevo fotografijo pokazal prijatelj, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, zato zagovorniki s takimi zavajajočimi navedbami ne morejo uspeti, še manj pa s tem vzbuditi dvom o načinu ugotovitve identitete storilca obravnavana kaznivega dejanja.

6. Sicer pa jedro pritožbenih navedb zagovornikov v graji dokazne ocene in zaključkov sodišča prve stopnje, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče pa nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Slednje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa utemeljeno zaključilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Za svojo odločitev je navedlo tehtne in prepričljive razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje.

7. Zagovorniki s ponavljanjem obdolženčevega zagovora, da očitanega kaznivega dejanja ni mogel storiti, ker ga na kraju storitve kaznivega dejanja sploh ni bilo, ne morejo uspeti, saj je takšen zagovor v točkah 64, 66 in 69 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljeno ovrglo že sodišče prve stopnje. Vse neposredne priče C. C., D. D. in E. E. so obdolženca brez dvoma prepoznali kot storilca očitanega kaznivega dejanja, pri čemer so tudi vztrajali tekom celotnega kazenskega postopka. Pojasnili so, da so njegovo identiteto v naslednjih dneh po dogodku ugotovili s pomočjo prijatelja F. F., ki so mu povedali, kaj se je zgodilo in mu ob tem opisali storilca, ta pa je nato v opisu prepoznal obdolženca, zato jim je preko spletne strani Facebook pokazal njegovo fotografijo, na kateri so ga takoj prepoznali. Zagovorniki sicer poskušajo omajati njihovo verodostojnost z navedbami, da naj bi obdolženec imel na Facebooku objavljene stare fotografije, vendar takšne navedbe ne morejo vzbuditi dvoma v verodostojnost njihovih izpovedb, saj so priče obdolženca kot storilca obravnavanega kaznivega dejanja prepoznale tudi, ko so se z njim srečali iz oči v oči, to je v postopku preiskave in na glavni obravnavi. Njihove izpovedbe pa so tudi skladne glede vseh bistvenih okoliščin, tako glede poteka obravnavanega dogodka kot tudi glede načina prepoznave obdolženca, zato jim je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo in tudi pritožbeno sodišče ne najde nobenih razlogov, da bi priče obdolženca po krivem obremenile, saj so vse pojasnile, da obdolženca ne poznajo, kar je potrdil tudi obdolženec sam. Poleg tega je njihova izpovedba podprta tudi z izpovedbo F. F. in G. G., ki bil prav tako prisoten, ko so prej navedene priče po slikah prepoznale obdolženca kot storilca očitanega kaznivega dejanja (točka 69 obrazložitve izpodbijane sodbe), zato so pritožbene navedbe, s katerimi zagovorniki poskušajo prepričati v nasprotno, neutemeljene.

8. Res je, da je sodišče prve stopnje verjelo obdolžencu in pričam H. H., I. I., J. J., K. K., L. L. in M. M., da je bil obdolženec pred obravnavanim dogodkom skupaj s svojimi prijatelji v X, a to ne pomeni, da je s tem potrjen obdolžencev zagovor, da ga na kraju dejanja v kritičnem času sploh ni bilo, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. V točki 66 razlogov izpodbijane sodbe je namreč pravilno ugotovilo časovno sosledje obdolženčevega gibanja kritične noči, ko je pojasnilo, da sta se obdolženec in priča H. H. iz X odpravila okoli polnoči do enih, ko je v Y prišlo do obravnavanega dogodka, obdolženec pa se je domov vračal mimo Y, in sicer je po izpovedbi svoje matere M. M. prišel domov šele okoli 2.00 ali 3.00 ure zjutraj. V zvezi s tem zagovorniki navajajo, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati za obdolženca najugodnejše časovno sosledje dogodkov, torej da je iz X odšel ob 1.00 uri, pri čemer vožnja do njegovega doma traja več kot eno uro in da je spotoma domov odpeljal še svojo punco, ki živi v Z, vendar takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Ne samo, da gre za priče, ki imajo interes izpovedovati v obdolženčevo korist, poleg tega so vse zgolj okvirno navedle časovni okvir, kdaj naj bi se obdolženec odpravil iz X in kdaj naj bi nato prišel domov. Nobena od prič torej ni vedela natančno opredeliti ključnih časovnih trenutkov, ki bi potrdili njegov alibi. Poleg tega je tudi čas storitve kaznivega dejanja v opisu določen zgolj okvirno (okoli 1 ure dne 10. 8. 2019), in glede na to, da vožnja od X do Y, kjer se je dogodek zgodil, traja okoli 30 minut, je zato verjeti neposrednim pričam, da so kritične noči videle, da je bil ravno obdolženec tisti, ki je udaril oškodovanca, saj je imel na voljo dovolj časa, da je v tem času prišel iz X do Y in se tam ustavil. Če k temu dodamo še, da ga je kritične noči na kraju prireditve v Y videla tudi priča F. F., se zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec kritične noči z udarcem oškodovancu povzročil hudo telesno poškodbo, pokaže kot pravilen in utemeljen, zaradi česar zagovornikom, ki zatrjujejo nasprotno, ni slediti.

9. Odločbe o kazenski sankciji zagovorniki ne grajajo, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije. Tako je sodišče prve stopnje glede na težo kaznivega dejanja, obdolženčevo krivdo in njegovo nekaznovanost obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave, ki je ne gre spreminjati v njegovo korist. Ugotovljenim olajševalnim okoliščinam je namreč dalo ustrezno težo, zaradi česar se izbrana kazenska sankcija po vrsti in po višini določene kazni ter dolžni preizkusne dobe izkaže za primerno in pravično.

10. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevih zagovornikov odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

11. Odločitev o dolžnosti plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi ZST-1 in Taksne tarife (7112, 71113 in 7122), ob upoštevanju obdolženčevih premoženjskih razmer.