Jedro

Pravna oseba z družbenim kapitalom, v katere korist je družbeni pravobranilec vložil tožbo po določbah ZLPP lahko vstopi v pravdo na strani tožeče stranke tudi šele v revizijskem postopku.

Sklenitev pogodbe o ustanovitvi družbe zaradi nedovoljenega prehajanja družbene lastnine v privatno, ni podlaga za ugotovitev ničnosti pogodbe o ustanovitvi družbe, ampak samo za povračilni zahtevek.

Izrek

1./ Dovoli se intervencija C... p.o. M., na strani tožeče stranke.

2./ Revizijama tožeče stranke in intervenienta na njeni strani se delno ugodi in se sodbi sodišč druge stopnje in prve stopnje v odločitvi: - o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo 84.575.253,80 SIT proti toženi stranki Co... d.o.o., L. in - o obveznosti tožeče stranke, da povrne toženi stranki Co... d.o.o., L., stroške postopka, razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3./ Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

r a z s o d i l o : V ostalem delu se reviziji tožeče stranke in intervenienta na njeni strani zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Tožeča stranka je vložila tožbo proti sedanjemu (na revizijski stopnji) intervenientu kot prvi toženi stranki (v nadaljevanju: C. p.o.) in proti ostalim tožencem, kot so navedeni v uvodu te odločbe. Z glavnim tožbenim zahtevkom je zahtevala, da sodišče: - ugotovi, da je pogodba o ustanovitvi Co... d.o.o. (v nadaljevanju: Co. d.o.o.), ki so jo sklenili C. p.o. in ostale tožene stranke (razen zadnje tožene stranke T.C.T., T.), nična, - naloži Co. d.o.o. in vsem družbenikom (ostalim toženim strankam, razen T.C.T., T.), da nerazdelno plačajo C. p.o. 84.575.253,80 SIT z obrestmi, - naloži T.C.T., T., da plača C. p.o. 1.744.054,00 SIT; s podrejenim tožbenim zahtevkom pa je zahtevala razveljavitev dejanj, s katerim naj bi tožene stranke oškodovale družbeno lastnino, in sicer: - pogodbe o ustanovitvi Co. d.o.o., - petih (v tožbenem zahtevku s številko, datumom sklenitve in predmetom pogodbe opredeljenih) pogodb, ki sta jih sklenila C. p.o. in Co. d.o.o., - pogodbe o odkupu deleža osnovne glavnice družbe T.C.T., T. Že pred začetkom obravnavanja glavne stvari je tožeča stranka tožbo zoper dotedanjo prvo toženo stranko C. p.o. umaknila in se tožbenemu zahtevku odpovedala.

Sodišče prve stopnje je vse tožbene zahtevke tožeče stranke zavrnilo. V sodbo o njihovi zavrnitvi je vključilo tudi sodbo na podlagi odpovedi, s katero je zavrnilo tožbene zahtevke proti dotedanji prvi toženi stranki C. p.o. Pritožbo tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijo je vložil tudi C. p.o., ki je istočasno prijavil intervencijo na strani tožeče stranke. Revizijskemu sodišču predlaga, naj intervencijo dovoli, na podlagi revizije, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, pa naj odločitvi sodišč druge in prve stopnje o zavrnitvi tožbenih zahtevkov na plačilo 84.575.253,80 SIT in 1.744.054,00 SIT razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo, in (vključno s prijavo intervencije) toženim strankam. Od toženih strank je odgovoril samo Co. d.o.o. Izjavil se je proti dovolitvi intervencije C. p.o. na strani tožeče stranke, ker je sam ena od toženih strank. Zato nima pravnega interesa za vložitev revizije, zaradi česar naj jo revizijsko sodišče zavrže. O reviziji tožeče stranke pa meni, da ni utemeljena. Zato predlaga njeno zavrnitev.

Intervencija je dovoljena.

Drugi odstavek 209. člena ZPP določa, da lahko intervenient s položajem enotnega sospornika vloži izredno pravno sredstvo tudi v pravdi, katere se do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ni udeležil kot intervenient. Načeloma je torej možna intervencija tudi šele na revizijski stopnji.

Čeprav tožena stranka Co. d.o.o. meni drugače, v obravnavanem primeru ne prijavlja tožena stranka intervencije na strani tožeče stranke.

Tožeča stranka je res tudi C. p.o. s tožbo najprej zajela kot toženo stranko. Je pa tožbo proti njemu umaknila in se tožbenemu zahtevku odpovedala. S temu sledečo sodbo na podlagi odpovedi, s katero je bil tožbeni zahtevek zoper C. p.o. zavrnjen, je ta prenehal biti pravdna stranka. Na to ugotovitev ne vpliva okoliščina, da ga je pritožbeno sodišče v uvodu svoje odločbe še navedlo kot toženo stranko, in da je tako opredeljen tudi v nekaterih vlogah strank. Čim je tako, ni ovire, ki bi mu preprečevala vstopiti v pravdo kot intervenient na strani tožeče stranke, če so za to sicer izpolnjene z zakonom določene predpostavke.

Glede na 2. odstavek 209. člena ZPP je C. p.o. lahko vstopil v pravdo kot intervenient šele na revizijski stopnji. Po Zakonu o družbenem pravobranilcu samoupravljanja (Ur. list SRS štev. 21/75 in 31/84), ki je še veljal ob vložitvi tožbe dne 20.8.1995 (glej: 13. člen Zakona o družbenem pravobranilcu Republike Slovenije - Ur. list RS štev.

69/95), je bil družbeni pravobranilec samoupravljanja samostojni organ družbene skupnosti, ki je (med drugim) s samostojnimi ukrepi varoval družbeno lastnino. Zakon o Družbenem pravobranilcu Republike Slovenije, ki je začel veljati 2.12.1995 pa določa, da je družbeni pravobranilec samostojni državni organ, ki opravlja določene funkcije (tudi) v zvezi z varstvom družbene lastnine. Po vsakem od omenjenih dveh predpisov torej družbeni pravobranilec nastopa kot varuh družbene lastnine. V sodnih sporih nastopa sicer v svojem imenu, toda za račun pravne osebe, v katere korist je treba varovati družbeno lastnino. Drugačne funkcije tudi nima (ni imel) po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS štev. 55/92...1/96). V izvrševanju te funkcije pa ima samo tista upravičenja, ki bi jih, zaradi varovanja družbene lastnine, morala izkoristiti že pravna oseba sama, v katere korist nastopa. Zato rezultat spora, ki ga začne družbeni pravobranilec, ne more biti drugačen od rezultata enakega spora, ki bi ga začela pravna oseba. Zato se bo tudi v tem sporu, v katerem je družbni pravobranilec nastopil kot varuh družbene lastnine v C. p.o., rezultat spora nujno odrazil na družbenem kapitalu C. p.o. Pravni učinek sodbe se bo torej raztegnil na C. p.o. To pa je značilnost, ki postavlja C. p.o. v položaj sospornika po 1. odstavku 209 člena ZPP. Zato je to sodišče o prijavi intervencije C. p.o. na strani tožeče stranke odločilo tako, kot to izhaja iz 1. točke izreka sklepa.

Revizija je utemeljena samo delno.

Revizija očita pritožbenemu sodišču, da ni obrazložilo zavrnitve dajatvenega zahtevka proti Co. d.o.o. Če bi bilo to res, bi to bila bistvena kršitev določb iz 13 točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te pa pritožbeno sodišče ni zagrešilo. V svojih strokovno tehtnih razlogih, iz katerih utemeljeno izhajajo opozorila na neprofesionalno zastopanje koristi družbenega premoženja v postopku, je pritožbeno sodišče na šesti strani obrazložitve izpodbijane odločbe obširno obrazložilo zavrnitev dajatvenega dela tožbenega zahtevka proti vsem tožencem, torej tudi proti Co. d.o.o. Če uveljavlja neveljavnost pogodbe (4. odsek 1. oddelka II. poglavja ZOR) oseba, ki ni pogodbena stranka, mora zajeti kot tožence vse pogodbene stranke (nujni sosporniki). Neveljavnost pogodbe pa lahko uveljavlja tudi pogodbena stranka. V takšnem primeru mora zajeti vse ostale pogodbene stranke kot tožence.

Tožeča stranka je pri uveljavljanju ničnosti pogodbe o ustanovitvi Co. d.o.o. prvotno pravilno zajela kot tožence vse pogodbene stranke (dodatno pa še "predmet" (!) pogodbe). Z odpovedjo tožbenemu zahtevku proti C. p.o. pa ni prišlo do situacije, da ostali toženci - udeleženci pogodbe o ustanovitvi Co. d.o.o., niso več prava tožena stranka. To pa zato, ker je tožeča stranka po posebnem zakonskem pooblastilu vložila tožbo za račun C. p.o., kakršno bi sicer ta lahko vložil tudi sam. Krog udeležencev v tem postopku je s tem ostal (upoštevajoč nastopanje tožeče stranke v interesu C. p.o.) enak krogu udeležencev pogodbe o ustanovitvi Co. d.o.o. Zato tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti iz razloga, da po odpovedi tožbenemu zahtevku proti C. p.o. ostali toženci niso več "prava tožena stranka", ni bilo mogoče zavrniti. Je pa zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka utemeljena iz drugih razlogov. Ne glede na to pa vprašanje, ali so osebe, ki so po odpovedi tožbenemu zahtevku proti C. p.o. še ostale v tem sporu v svojstvu tožencev "prava tožena stranka", ni relevantno v zvezi z denarnim tožbenim zahtevkom, glede katerega je revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo.

V odločbi III Ips 99/94, na katero se tožeča stranka sklicuje tudi v reviziji, so precej natančno opredeljena upravičenja, ki jih ima Družbeni pravobranilec v postopkih, ki jih vodi po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS štev. 55/92...1/96). Družbeni pravobranilec ni oproščen navajanja dejanskih podlag za svoje zahtevke. Zatrjevana dejstva mora tudi dokazovati. Pri dokazovanju slednjih je njegova naloga olajšana s tem, da se za dejstva, ki jih ugotovi revizijski organ v revizijskem poročilu, ki je javna listina (230. člen ZPP), domneva, da so resnična, dokler se ne dokaže nasprotno. To pa velja samo za dejstva, ne pa za dokazne ali celo pravne zaključke. Ti so stvar sodišča. Če bi bilo drugače, sodišča v revizijske postopke ne bi bila vključena. Prav v navajanju dejanske podlage in uveljavljanju tožbenih zahtevkov, ki so pravna posledica zatrjevanega dejanskega stanja, pa je tožeča stranka izredno šibka.

Tožeča stranka je (v tožbi) navedla, da je bila podlaga za sklenitev pogodbe o ustanovitvi Co. d.o.o. nedopustna. Podlaga za sklenitev družbene pogodbe je ustanovitev družbe. Ta je dovoljena. Zaradi nedopustnosti podlage zato ni mogoče uveljavljati ničnosti pogodbe o ustanovitvi Co. d.o.o. (52. člen ZOR). Ustanovitev družbe zaradi nedovoljenega prehajanja družbenega premoženja v zasebne roke pa ni razlog za ugotovitev ničnosti pogodbe (primerjaj: 1. odstavek 53. člena ZOR), ampak samo za ustrezen povračilni zahtevek, če je do tega res prišlo. Že iz navedenega razloga ni utemeljen zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o ustanovitvi Co. d.o.o. Tožeča stranka ni zatrjevala nobenega od zakonskih dejanskih stanov iz 60. do 65. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki so podlaga tožbenim zahtevkom na razveljavitev pogodb. To je razlog za zavrnitev podrejenega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče ga je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno in precej bolj obširno obdelalo in ponavljanje ni potrebno.

Tožeča stranka v reviziji ponovno navaja, da je podlaga njenemu denarnemu zahtevku neopravičena pridobitev. Institut neopravičene pridobitve predpostavlja na eni strani zmanjšanje premoženja, na drugi strani pa njegovo povečanje. Tožeča stranka ni nikoli trdila, da naj bi na podlagi pogodb, ki sta jih sklenila C. p.o. in Co.

d.o.o., ali kakor koli s plačili, pri katerih se je C. p.o. skliceval na omenjene pogodbe, toženci R. J., N. P., M. L. in Z. P., prejeli kakšne denarne zneske. Če neopravičena pridobitev pri omenjenih tožencih ni bila niti zatrjevana, kakšne druge dejanske podlage pa tožeča stranka ni uveljavljala, denarnemu tožbenemu zahtevku proti njim ni bilo mogoče ugoditi.

Čeprav tožeča stranka ne pove ničesar, zakaj izpodbija sodbo pritožbenega sodišča tudi v odločitvi o obveznosti plačila 1.744.054,00 SIT, jo izpodbija v celoti. Pač pa intervenient na strani tožeče stranke tudi v razlogih pove, zakaj ni zadovoljen z omenjeno odločitvijo. Uveljavljanega razloga pa ni mogoče upoštevati glede na to, da iz ugotovljenih dejstev izhaja, da ni bila tožena stranka T.C.T. iz T. prodajalec svojega poslovnega deleža, ampak je bil prodajalec nekdo drug. Očitno je tožeča stranka zgrešila pasivno legitimacijo in je že to zadosten razlog za zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka.

Iz zgoraj navedenega sledi, da sta reviziji neutemeljeni glede odločitev o vseh tožbenih zahtevkih in proti vsem tožencem, razen glede odločitve o tožbenem zahtevku na plačilo 84.575.253.80 proti Co. d.o.o. V tem obsegu pa sta reviziji utemeljeni, in sicer iz sledečih razlogov.

Za dejstva, ugotovljena z javno listino, se domneva, da so resnična, če ni dokazano nasprotno (primerjaj: 230. člen ZPP).

V tožbi je tožeča stranka navedla, da je C. p.o. sklenil s Co. d.o.o. pogodbe, navedene v izreku sodbe sodišča prve stopnje o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka pod točkami b) do f). Navedla je tudi, da je C. p.o. v okviru teh pogodb plačal Co. d.o.o. tudi storitve, ki niso bile izvedene, ali pa niso bile predmet pogodb. V dokaz je ponudila revizijsko poročilo. V njem so podatki, ki omogočajo ustrezne izračune. To pa so dejstva, katerih resničnost se domneva. Tožena stranka Co. d.o.o. nasprotnega ni dokazovala. V obstoječi situaciji ni bilo razloga za zavrnitev tožbenega zahtevka v tem obsegu. Vendar revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni spremenilo, ampak jo je razveljavilo glede na 2. odst. 395. člena ZPP. Ker je sodišče menilo, da je celotni zahtevek na plačilo 84.575.253,80 SIT neutemeljen, ni ugotovilo, kolikšen del od celotnega tega zahtevka je vendarle utemeljen. V ponovljenem postopku bo moralo to ugotoviti. Pri tem pa revizijsko sodišče še opozarja, da bo treba v primeru, če bo tožeča stranka še vztrajala tudi na tistem delu tožbenega zahtevka, ki ga utemeljuje s prenosom poslovnih funkcij in dejavnosti, vsekakor upoštevati takratne vpise dejavnosti v sodni register tako C. p.o. kot tudi Co. d.o.o. Ob vpisu ustanovitve Co. d.o.o. v sodni register se njegova dejavnost ni v nobeni točki skladala s takrat v sodni register vpisano dejavnostjo C. p.o. (sodni register je javna knjiga).

Sklep o stroških temelji na 1. in 3. odstavku 166. člena ZPP.