Jedro

Zastaranje odškodninske terjatve za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, je treba presojati po določbi tretjega odstavka 376. člena ZOR. Ta pove, da odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je z direktno tožbo od tožene stranke kot odgovornostne zavarovalnice terjal plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki mu je nastala, ker njegov tedanji pooblaščenec - odvetnik A. A. (zavarovanec tožene stranke) ni vložil pritožbe zoper zavrnilno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani II Pd 2628/94 z dne 9. 2. 1995. Zavrnilna sodba je tako postala pravnomočna v aprilu 1995. Za dejstvo, da njegov pooblaščenec zoper neugodno sodbo ni vložil pritožbe, je tožnik zaradi komunikacijskih težav zaradi vojne v Bosni in Hercegovini izvedel šele leta 2005. Tožnik trdi, da bi v primeru vložitve pritožbe v delovnem sporu uspel vsaj z denarnim zahtevkom na plačilo plače za obdobje od 9. 6. 1992 do 8. 9. 1992 ter na plačilo regresa za letni dopust v letu 1992, kar skupaj s kapitaliziranimi zamudnimi obrestmi tožnik v tej pravdi vtožuje kot škodo. Sodišče prve stopnje je na podlagi podanega ugovora zastaranja terjatve tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako odločitev je potrdilo tudi pritožbeno sodišče. 2. Tožeča stranka vlaga revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Revidentovo stališče je, da objektivni zastaralni rok ne more pričeti teči, preden ne prične teči subjektivni zastaralni rok. Nižjima sodiščema očita tudi neizvedbo dokaza z zaslišanjem tožnika in zavarovanca tožene stranke o komunikacijskih ovirah, zaradi česar naj zastaranje zaradi zadržanja še ne bi nastopilo. Predlaga razveljavitev sodbe pritožbenega sodišča in ponovno odločanje o pritožbi; podredno razveljavitev obeh sodb in ponovno sojenje.

3. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(1) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, ter dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Nižji sodišči sta ugotovili naslednja pravno pomembna dejstva, na katera je revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano: da je bila sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani pravnomočna v aprilu 1995, da je tožnik obvestilo odvetnika A. o usodi delovnega spora prejel v letu 2005, da je bil v decembru 1995 med sprtimi stranmi z ozemlja bivše SFRJ podpisan Daytonski sporazum, s katerim se je končala vojna v Bosni in Hercegovini.

6. Nižji sodišči sta pravno podlago zahtevka pravilno opredelili kot odškodninsko odgovornost odvetnika. Mandatno razmerje med tožnikom in zavarovancem tožene stranke je nastalo še v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), kar pomeni, da se na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za presojanje zahtevka uporabljajo relevantne določbe ZOR. Nižji sodišči sta ugovor zastaranja presojali na podlagi določbe prvega in drugega odstavka 376. člena ZOR, ki ureja zastaranje odškodninskih terjatev, ki izvirajo iz civilnega delikta. Vendar pa je zastaranje odškodninske terjatve za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, treba presojati po določbi tretjega odstavka 376. člena ZOR. Ta pove, da odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Zaradi uporabe drugega pravnega pravila je torej brezpredmetno revizijsko razpravljanje o tem, kdaj prične teči objektivni zastaralni rok deliktnih odškodninskih terjatev. Kršitev pogodbe – očitana opustitev je nastala z nevložitvijo pritožbe (kar naj bi bila pogodbena obveznost zavarovanca tožene stranke) zoper zavrnilno sodbo delovnega sodišča. Prav na zadnji dan pritožbenega roka bi tožnik od svojega pooblaščenca še lahko učinkovito zahteval, da opravi pogodbeno obveznost in je s tem dnem njegova terjatev iz mandatne pogodbe zapadla. S tem dnem je tako pričel teči splošni zastaralni rok petih let iz 371. člena ZOR v zvezi s tretjim odstavkom 376. člena ZOR. Ne glede na uporabo drugega pravnega pravila je revizijsko sodišče ugotovilo, da se je zastaralni rok iztekel po preteku petih let od pravnomočnosti sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani II Pd 2528/1994, kar je identično z datumom, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, čeprav na podlagi nepravega pravnega pravila.

7. Potek zastaralnega roka bi lahko preprečilo le uveljavljano zadržanje zastaranja po določbi 383. člena ZOR. Citirana določba uzakonja pravilo, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Pravni standard nepremagljivih ovir je treba zapolniti v vsakem konkretnem primeru posebej. Tožnik te okoliščine opisuje z enim samim stavkom, ko se sklicuje, da zaradi komunikacijskih težav zaradi vojne v BIH ni mogel stopiti v stik s svojim pooblaščencem v Sloveniji. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, se je vojna v BIH, ki bi že sama po sebi morda lahko pomenila eno od konkretizacij nepremagljivih ovir v smislu 383. člena ZOR, končala v decembru 1995. Dejstvo vojne v BIH tako za obdobje po decembru 1995 ne more več predstavljati razloga za zadržanje zastaranja. Kaj pa se je konkretneje s tožnikovo komunikacijo z njegovim odvetnikom dogajalo od leta 1996 pa vse do leta 2005, pa tožnik ne pove. Zato je odločitev nižjih sodišč, da tek zastaranja ni bil zadržan do leta 2005, ko se je tožnik pri zavarovancu tožene stranke pozanimal o stanju zadeve, pravilno. Tožnik je dokazni predlog z lastnim zaslišanjem in zaslišanjem odvetnika A., ki ga je podal na glavni obravnavi – list. št. 25, podal v zvezi z okoliščinami, kdaj točno je tožnik (v letu 2005) prejel dopis odvetnika A. in o tem, da se je tožnik avgusta 1992 vrnil v Slovenijo, da bi pri delodajalcu nadaljeval delo (kar se je nanašalo na vprašanje utemeljenosti odškodninske terjatve oziroma morebitnega uspeha v pritožbenem postopku v delovnem sporu), medtem ko se je dokazni predlog z zaslišanjem odvetnika A. nanašal na datum nastanka listine na A7 oziroma B5 (pojasnilo odvetnika tožniku iz leta 2005) in glede vprašanja, kdaj je odvetnik to pisanje posredoval tožniku. Vse našteto ni v zvezi z okoliščinami težav pri komunikaciji po decembru 1995, ko je bilo vojne v BIH konec. Tožnik tako ni podal niti trditev, katere so bile konkretne komunikacijske težave od leta 1996 do 2005, niti ni v zvezi s tem predlagal izvedbe kakršnegakoli dokaza.

8. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Ur. list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008.