Jedro

Delavcu je delovno razmerje po samem zakonu lahko prenehalo le v primerih, ki so bili v zakonu izrecno navedeni (76. člen ZTPDR). V teh primerih je bil sklep delodajalca res le deklaratoren (ugotovitven), čeprav je tudi v teh primerih moral biti izdan in je delavcu moralo biti zagotovljeno varstvo pravic tako pri delodajalcu kot pred sodiščem. V vseh drugih primerih pa je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja konstitutiven in je učinkoval oziroma imel za delavca pravne posledice šele, ko je postal dokončen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika ponovno na delo ter mu za čas od prenehanja delovnega razmerja (19.9.1995) do ponovne zaposlitve plačati plačo in vpisati delovno dobo v delovno knjižico. Tako je odločilo v ponovljenem postopku na podlagi ugotovitve, da tožnik ni sam odpovedal delovnega razmerja, tožena stranka pa je sama razveljavila svojo odločitev o prenehanju delovnega razmerja zaradi razrešitve tožnika. Ker tožena stranka po razrešitvi tožnika ni razporedila na drugo delovno mesto, mu tudi ni mogoče očitati, da ni hotel delati na drugem delovnem mestu in da mu je zato prenehalo delovno razmerje.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke deloma ugodilo glede reparacijskega zahtevka in glede zamudnih obresti spremenilo prvostopno sodbo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Navedlo je, da ima prvostopna sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, je ustrezno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti. Ni nasprotja med izrekom in razlogi sodbe, saj je sodišče pravilno priznalo trajanje delovnega razmerja od 19.9.1995 dalje. Kolikor je tožena stranka tožniku dejansko zaključila delovno knjižico z 21.11.1995 in mu za ta čas izplačala nadomestilo plače, bo to lahko upoštevala pri izvršitvi sodbe. V primeru prenehanja delovnega razmerja po 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR90 ne gre za prenehanje delovnega razmerja po zakonu. Sklep o prenehanju delovnega razmerja v takem primeru ni le deklaratorne narave, temveč gre za odločitev delodajalca o delavčevi pravici in obveznosti.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ponavlja pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče zavrniti denarni zahtevek za čas od 19.9. do 21.11.1995, ker je bil izpolnjen že štiri leta pred izdajo sodbe. V tem delu je izrek tudi v nasprotju z obrazložitvijo prvostopne sodbe, v kateri je izrecno ugotovljeno izplačilo za to obdobje. Višje sodišče v izpodbijani sodbi na pritožbene razloge ni podalo prepričljivega odgovora, napačno pa je povzelo tudi navedbe v revizijski sodbi. Ponavlja tudi svoje prepričanje, da je bil tožnik povabljen na delo pa ga ni nastopil, zato mu je po samem zakonu delovno razmerje prenehalo na podlagi 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR90. Ker sodišče te določbe ni uporabilo, gre za zmotno uporabo materialnega prava.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Predmet revizije je pravnomočna sodba, torej sodba sodišča druge stopnje, in jo je mogoče izpodbijati le iz izrecno določenih razlogov. Zato se v revizijskem postopku ni mogoče sklicevati na pritožbene razloge oziroma navedbe in je njihovo ponavljanje nepotrebno in neupoštevno.

Tožena stranka izrecno uveljavlja le revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 14. točko prvega odstavka 339. člena ZPP. Navedbe o tem, da pritožbeno sodišče "na podane pritožbene razloge ni podalo prepričljivega odgovora" pa lahko pomeni dvoje. Relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje po 2. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ali nestrinjanje z dejansko in pravno presojo sodišča. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožena stranka izrecno ne uveljavlja, revizijsko sodišče pa v tem delu izpodbijane sodbe ne more preizkušati po uradni dolžnosti. Dokazna ocena sodi v dejansko podlago sodbe. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vprašanje pravilne uporabe materialnega prava pa se presoja v okviru odločanja o tem revizijskem razlogu tudi po uradni dolžnosti.

Izpodbijana sodba nima formalnih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ima obrazložitev tudi o dejstvih, ki so za revidenta sporna: odločitev o zahtevku za čas od 19.9. do 21.11.1995 in glede uporabe 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR90. Neutemeljeno je tudi navajanje tožene stranke o nasprotju med izrekom sodbe in obrazložitvijo glede zahtevka za čas od 19.9. do 21.11.1995. Tožniku je delovno razmerje prenehalo 19.9.1995: tako je vpisano v delovno knjižico (priloga A21) in to izhaja iz potrdila Zavoda za zaposlovanje o prijavi tožnika kot brezposelne osebe (priloga A18). Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 20.6.2002 izrecno pripoznala le tožbeni zahtevek za reintegracijo do 21.11.1995, v preostalem pa ga "zavrača kot neutemeljenega", torej tudi denarni zahtevek, pri čemer le navede, da je svoje obveznosti do tožnika do navedenega datuma že izpolnila. Dokazov o tem ni predložila, tudi k reviziji ne, čeprav se na nekatere dokazne listine sklicuje. Na obravnavi 25.10.2005 je tožnik po višini (v zneskih) opredelil svoj zahtevek, vključno z obdobjem od 21.9. do 21.11.1995. Tožena stranka takemu izračunu ni ugovarjala, kar je ob izrecno tako zapisanem v (podpisanem) obravnavnem zapisniku pomenilo, da se z izračunom strinja. Revizijsko navajanje, da je za navedeno obdobje izračun napačen, pomeni tako dejansko nedovoljeno revizijsko novoto. Nenazadnje pa zaradi nepredložitve dokazil o tem, koliko naj bi bilo plačano, tudi ni mogoče preveriti, ali je bilo plačano to, kar je tožnik zahteval. Zato je v tem delu odločitev sodišča druge stopnje in njegova obrazložitev pravilna.

Pravilna pa je tudi odločitev glede uporabe 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR90. Revizijsko sodišče se strinja z dovolj jasno in izčrpno obrazložitvijo v izpodbijani sodbi, zakaj je stališče tožene stranke pravno zmotno. Delovno razmerje je po samem zakonu delavcu lahko prenehalo le v primerih, ki so bili v zakonu izrecno navedeni (76. člen ZTPDR). V teh primerih je bil sklep delodajalca res le deklaratoren (ugotovitven), čeprav je tudi v teh primerih moral biti izdan in je moralo biti delavcu zagotovljeno varstvo pravic, tako pri delodajalcu kot pred sodiščem. V vseh drugih primerih pa je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja konstitutiven in je učinkoval oziroma imel za delavca pravne posledice šele, ko je postal dokončen (drugi odstavek 23. člena ZTPDR in 106. člen ZDR90). Po določbi 3. točke drugega odstavka 75. člena ZTPDR je bil utemeljen razlog za prenehanje delovnega razmerja navedena tudi neupravičena odsotnost z dela (pet delovnih dni zaporedoma). ZDR90 je v prvem odstavku 100. člena v skladu s takrat veljavno zakonodajno pristojnostjo RS le dopolnil ZTPDR tako, da je za posamezne primere določil, kdaj delovno razmerje preneha. Pri neupravičeni odsotnosti z dela je določil dva trenutka, glede na to, ali se je delavec do dokončne odločitve vrnil na delo ali ne. Vendar take določbe ni mogoče razlagati tako, da je ZDR90 z določitvijo trenutka prenehanja delovnega razmerja s prvim dnem odsotnosti z dela, spremenil razlog prenehanja: iz prenehanja brez soglasja delavca v prenehanje po zakonu samem. Za primere prenehanja delovnega razmerja po zakonu samem je že 76. člen ZTPDR sam določil tudi trenutek prenehanja.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).