Jedro

Sprejete odločitve na podlagi neobstoječega zakona ni mogoče potrditi.

Tožnik izjave glede pristojnosti po novem zakonu niti ni mogel niti je ni bil dolžan podati. Upoštevati je namreč treba, da tudi sodišče prve stopnje o pristojnosti ni odločilo po novem zakonu, poleg tega pa dopolnjevanje pritožbenih navedb po poteku pritožbenega roka ni mogoče.

Pravica stranke do izjave izhaja iz 22. člena Ustave in je osrednja človekova pravica, ki jo Ustava zagotavlja v postopku pred sodišči. Nanaša se tako na dejanska kot pravna vprašanja. Njen namen je zagotoviti stranki, da vpliva na odločitev sodišča. Možnost učinkovitega vpliva na odločitev sodišča ji je zato treba omogočiti. Tožnik se ob vložitvi obravnavane pritožbe (pa tudi ob vložitvi tožbe) ni mogel soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije. To pomeni, da se ni mogel izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Tožnik je 16. 12. 2016 zoper Banko Slovenije (takrat 1. toženo stranko) in NLB, d. d. (takrat 2. toženo stranko) vložil tožbo, s katero je zaradi izbrisa njegovih podrejenih obveznic na podlagi odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih z dne 17. 12. 2013 zahteval plačilo 10.000 EUR. Postopek je bil s sklepom z dne 4. 4. 2017 (list. št. 40) z dnem 4. 3. 2017 prekinjen, s sklepom z dne 20. 1. 2020 (list. št. 1) pa je bilo nato odločeno, da se z dnem 19. 12. 2019 postopek nadaljuje in da se zahtevek zoper Banko Slovenije izloči.

2.Sledil je izpodbijani sklep. Z njim je sodišče prve stopnje odločilo, da ni pristojno za odločanje v tej zadevi (I. točka izreka) in bo ta po pravnomočnosti sklepa odstopljena Okrožnemu sodišču v Mariboru kot pristojnemu sodišču (II. točka izreka sklepa). Tožnik je zoper odločitev 6. 2. 2020 vložil pritožbo. 22. 7. 2024 je sodišče prve stopnje izdalo še sklep, da se postopek, ki je bil v tej zadevi prekinjen od 5. 3. 2020, nadaljuje s 15. 6. 2024. Tožnika je z dopisom pozvalo, da sporoči, ali (glede na 6. čl. in 48. čl. ZPSVIKOB-1) vztraja pri vloženi pritožbi. Ker tožnik na poziv ni odgovoril, je bila tožnikova pritožba 18. 10. 2024 predložena pritožbenemu sodišču.

3.Predmet pritožbenega preizkusa je torej sklep z dne 29. 1. 2020, da Okrajno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje v tej zadevi in je podana pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru.

Pritožbene navedbe

4.Zoper odločitev se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbe razloge po 1. odst. 338. člena ZPP. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev odločitve.

5.V bistvenem navaja, da je sodišče zadevo odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Mariboru, kljub temu, da je ZPSVIKOB v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/13, saj tožniku nalaga nesorazmerno dokazno breme. Z odstopom zadeve drugemu sodišču mu je bilo odvzeto pravno sredstvo zoper poslovno banko v smeri odločanja o (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije. Okrožno sodišče v Mariboru o zakonitosti odločbe ne more odločati kot o predhodnem vprašanju odškodninske odgovornosti. Tožbeni zahtevek ima podlago ne le v 350. členu ZBan-1, temveč tudi v 85. členu direktive BRRD v zvezi s 26. členom Ustave, saj so bile vse tožbe, vložene pred Upravnim sodiščem, zavržene.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Presoja utemeljenosti pritožbe

6.Pritožba je utemeljena

7.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil izpodbijani sklep izdan ob upoštevanju določb ZPSVIKOB, ki je začel veljati 19. 12. 2019, in s katerim je zakonodajalec poskušal urediti ustavno skladno odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije. Ustavno sodišče je najprej začasno zadržalo izvrševanje ZPSVIKOB (odločba U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020), nato pa je zakon v celoti razveljavilo (odločba U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023). Nov zakon, ki ureja odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, ZPSVIKOB-1, je bil sprejet 31. 5. 2024, veljati pa je začel 15. 6. 2024. Tožnik je tožbo vložil 16. 12. 2016, torej že pred sprejemom razveljavljenega ZPSVIKOB in sedaj veljavnega ZPSVIKOB-1.

8.Izpodbijani sklep, ki je bil izdan v letu 2020, tako temelji na zakonski podlagi, ki ne velja več. Sprejete odločitve na podlagi neobstoječega zakona pa ni mogoče potrditi. Skladno s 44. čl. Zakona o ustavnem sodišču je namreč določeno, da se zakon, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. S prej citirano odločbo Ustavnega sodišča je torej vsakršna podlaga za odločitev o nepristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani, katero je prvo sodišče uporabilo pri izdaji izpodbijanega sklepa, odpadla.

9.31. 5. 2024 je bil sicer sprejet nov zakon, ki v 1. alineji 1. čl. določa, da ureja pravno podlago za povračilo škode, pristojnost sodišč in posebna pravila postopka, s katerim se nekdanjim delničarjem oziroma delničarkam ali upnikom oziroma upnicam banke, katerih delnice banke ali obveznosti banke so deloma ali v celoti prenehale, ali drugim osebam, katerih pravice so prizadete zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, s katero je bil izrečen izredni ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti banke na podlagi 253.a in 261.a čl. ZBan, omogoča učinkovito sodno varstvo. Tožba se na podlagi 1. odst. 27. čl. vloži zoper Banko Slovenije, Republika Slovenija pa na podlagi 33. čl. nastopa kot stranski intervenient. Za odločanje v postopkih po tem zakonu, je po 6. čl. izključno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru.

10.Pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru je torej v času odločanja pritožbenega sodišča ponovno določena, a na podlagi drugega zakona in za postopke, ki se vodijo po tem (drugem) zakonu.

11.Tožnik, ki je tožbo vložil že 16. 12. 2016 in jo zoper toženko utemeljeval na 350. čl. ZBan-1 ter 26. čl. Ustave, je lahko pritožbo zoper izpodbijani sklep vložil zgolj ob upoštevanju določb razveljavljenega zakona in ni mogel navesti razlogov, zakaj šteje, da je izpodbijani sklep napačen tudi na podlagi določb novega zakona. Sodišče prve stopnje ga je sicer z dopisom z dne 6. 8. 2024 seznanilo z določbama 6. in 48. čl. ZPSVIKOB-1 in ga pozvalo, da izjavi, ali pri vloženi pritožbi vztraja, a tega dopisa in pasivnosti tožnika ni mogoče šteti za dano (a neizkoriščeno) možnost, da se o novi specialni ureditvi izjavi, ampak zgolj kot vztrajanje pri pritožbi. Tožnik pa po mnenju pritožbenega sodišča izjave glede pristojnosti po novem zakonu niti ni mogel niti je ni bil dolžan podati. Upoštevati je namreč treba, da tudi sodišče prve stopnje o pristojnosti ni odločilo po novem zakonu, poleg tega pa dopolnjevanje pritožbenih navedb po poteku pritožbenega roka ni mogoče.

13.Z uveljavitvijo ZPSVIKOB-1 je torej nastal poseben pravni položaj, v katerem je treba pred odločitvijo o pristojnosti in zaradi uresničitve pravice do izjave tožniku najprej dati možnost da tožbo oblikuje v skladu s spremenjeno zakonodajo in morebiti prilagodi tudi zahtevek, saj zakonskih sprememb ob vložitvi tožbe (logično) ni mogel upoštevati.

14.Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in sklep sodišča prve stopnje na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

15.Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

1Zakon o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, Ur. l. RS, št. 44/2024.

2Zakon o pravdnem postopku.

3Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ne povzema obširnih navedb, ki nimajo povezave s presojo (ne)pravilnosti konkretnega sklepa.

4Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, UL RS, št. 72/2019.

5Zakon o bančništvu, Ur. l. RS, št. 131/2006, s spremembami in dopolnitvami.

6Zakon o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, UL RS, št. 44/2024.

7Tako sklep VSL III Cp 1301/2024.

8ZPSVIKOB-1 ureja posebno pravno podlago za povračilo škode, posebno pristojnost sodišč in posebna pravila postopka, v katerem se določbe ZPP uporabljajo le subsidiarno. Okrožno sodišče v Mariboru je izključno pristojno za odločanje o tožbenih zahtevkih, ki se vodijo na podlagi ZPSVIKOB-1, in sicer po posebnih pravilih postopka, kot jih določa ZPSVIKOB-1, za morebitne druge zahtevke zoper Banko Slovenije in poslovno banko pa ne velja izključna pristojnost sodišča niti se ne uporabljajo pravila postopka po ZPSVIKOB-1.

9Zakon o bančništvu, UL RS št. 131/2006 s spremembami.

10Glej sklepa VSL III Cp 1341/2024 in III Cp 1301/2024 ter sklepa VS RS III R 17/2022 in III R 5/2020.