Jedro

Izvrševanje in vzajemno dopuščanje soposesti je okoliščina, ki kvečjemu povečuje potrebo po preverjanju stanja v zemljiški knjigi. Ker tožnik tega ni preveril, ni bil v opravičljivi zmoti, da je stvar njegova.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi njegovo lastništvo zemljišča parc. št. 2091/2, dvorišče v izmeri 65 m2, k. o. J., kjer je vknjižena lastninska pravica za toženca, kar je ta dolžan priznati in v roku 15 dni tožniku izstaviti listino primerno za vknjižbo njegove lastninske pravice. Tožniku je naložilo plačilo pravdni stroškov toženca v višini 2.133,35 EUR.

(2) Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP), pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Po mnenju pritožnika ni pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi drugačen potek meje tožeča stranka lahko uveljavljal le ob javni razgrnitvi leta 1959, kajti javna razgrnitev ne preprečuje tožbe za ugotovitev lastninske pravice. Izpostavlja, da je izvedenec geodetske stroke le predvideval, da je bil postopek javne razgrnitve opravljen v skladu s tedanjim zakonom, kajti podatki nove izmere ne izkazujejo nobene listine ali pravnega posla, ki bi bil osnova za spremenjeni potek meje in je izvedenec le sklepal, da so se zemljiškoknjižni lastniki morali strinjati z novo izmero. Navaja še, da tožnikov pravni prednik v tistem času ni bil vknjižen v zemljiško knjigo kot lastnik, zaradi česar ni imel položaja stranke v postopku. Ob novi katastrski izmeri sta tako L.J. in F.I. brez vednosti in sodelovanja njegovega pravnega prednika V.J. spremenila potek meje v korist I.F. Ker se v naravi ni nič spremenilo in si I.F. ni lastila spornega zemljišča, tožnik tudi ni mogel vedeti, da je prišlo do kakršnekoli spremembe. Posest spornega dela nepremičnine je tako užival v dobri veri vse do leta 2004, ko se je toženec začel sklicevati, da je zemljišče njegovo. Tožencu in F.I. tožnikovi pravni predniki sicer dopuščali souporabo zemljišča za prevoze in hojo, vendar le v obsegu služnostne pravice. Glede na navedeno je po mnenju pritožnika napačen zaključek sodišča, da tožnik od javnega razglasa leta 1959 ni bil več upravičen do posesti oziroma ni bil v dobri veri. Nasprotno, ravno na toženčevi strani dobre vere nikdar ni bilo, kajti F. I. je vedela, da zemljišče pripada tožnikovemu očetu, tega pa se je zavedal tudi toženec, saj sicer ne bi pristal na formiranje parcele 2091/2. Ob skleniti darilne pogodbe s F.I. je toženec nedvomno vedel, da je zemljišče preveliko glede na delitev iz leta 1953, zaradi česar je bil tudi on nedobroveren.

(3) Pritožba ni utemeljena.

(4) Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestovanja, ker tožnikova posest sporne nepremičnine ni bila dobroverna. V zvezi s tem je pravilno in v celoti ugotovilo relevantno dejansko stanje, kršitev postopka pa pri tem tudi ni storilo. Slednjega pritožba niti ne obrazloži in ne konkretizira.

(5) O dobroverni posesti je mogoče govoriti takrat, kadar je nekdo v opravičljivi zmoti, da stvar poseduje kot lastnik. To pomeni, da priposestvovalec ne sme imeti razlogov za to, da bi kljub svoji posesti dvomil, da je tudi lastnik stvari. Obstoj dvoma namreč izključuje dobrovernost. Ali natančneje: dobroverni posestnik je tisti, ki ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari.

(6) Če posestnik v zemljiško knjigo ni vpisan kot lastnik, morajo biti podane neke posebne, izjeme okoliščine, ki lahko opravičijo njegovo zmotno prepričanje, da je lastnik nepremičnine. Izjeme bodo upravičene predvsem takrat, ko razlogov za to, da pridobitev pravice ni bila vpisana, ne bo mogoče pripisati pridobitelju. V konkretnem primeru tožnik ni pojasnil, iz kakšnih razlogov njegov pravni prednik vse do leta 1981 ni poskrbel za vpis. V konkretnem primeru torej takih okoliščin ni. Nasprotno. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sta pravdni stranki s svojimi posestnimi in pravdnimi predniki imeli sporno parcelo v soposesti, pri čemer so oboji posest izvrševali v prepričanju, da so lastniki, čeprav o lastništvu ni bilo govora in drug drugemu posesti nikdar niso branili, je okoliščina, ki bi še posebej narekoval preverjanje stanja v zemljiški knjigi. Dvom o lastništvu parcele oziroma o poteku meje med tožnikovo in toženčevo parcelo bi tožnik lahko odpravil z vpogledom v javne knjige, česar pa vse do leta 2004 ni storil. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno zaključilo, da njegova zmota ni bila opravičljiva.

(7) Pritožbene navedbe, da naj bi tožnikovi pravni predniki (so)uporabo zemljišča tožencu in njegovi pravni prednici dovoljevali kot služnostno upravičenje, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (1. odst. 337. čl. ZPP), saj tožnik tega v dosedanjem postopku ni zatrjeval, same po sebi pa kvečjemu utrjujejo obrazloženo pod (6).

(8) Tožnik ne bi mogel uspeti celo, če bi dokazal dobro vero, kajti toženca varuje pravno pravilo paragrafa 1500 ODZ, ki je določal, da s priposestvovanjem pridobljena pravica ne sme iti v škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana. V takšni situaciji, ko tožnik ni dosegel vpisa lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, preden se je vpisal toženec na podlagi pravnega posla (darilne pogodbe), prevlada interes toženca kot dobrovernega pridobitelja, zato so pravilni tudi ti dodatni (rezervni) razlogi prvostopenjskega sodišča. Nedokazane pa so ostale trditve, da naj bi bil toženec ob pridobitvi lastninske pravice nedobroveren. Ker se dobra vera domneva, bi moral to domnevo izpodbiti tožnik. Zgolj navajanje, da bi toženec moral vedeti, da je podarjena nepremičnina bistveno večja glede na obseg delitve iz leta 1953, ne zadošča, pristanka toženca na izvedbo parcelacije pa prav tako ni mogoče šteti kot dokaz njegove slabe vere. Dejstvo, da pravna prednica toženca ob določitvi nove meje med parcelama ni bila dobroverna, pa za predmetni spor niti ni pomembno, saj se ne ugotavlja priposestvovanje tožene stranke (le v tem primeru bi bila pravnorelevantna tudi dobra vera njegovih pravnih prednikov), temveč priposestvovanje tožnika.

(9) Glede na pojasnjeno se izkažejo za pravno nepomembne navedbe pritožnika, s katerimi izpodbija pravilnost postopka nove katastrske izmere iz leta 1959 in ugotovitve izvedenskega mnenja v zvezi s tem postopkom.

(10) Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere mora paziti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

(11) Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165.čl. ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (1. odst.154. čl. ZPP), odločitev o tem pa je zajeta v odločitvi o pritožbi.