Jedro

V primeru izreka upravne odločbe za nično se mora vzpostaviti takšno stanje, kot je bilo pred izdajo nične odločbe. To pa pomeni, da predstavlja korist na strani tožene stranke in izgubo na strani tožeče stranke vrednost nacionaliziranega premoženja, t. j. vrednost odvzetih nepremičnin.

Revizijsko sodišče tudi nima pomislekov v upoštevano metodo vrednotenja odvzetih nepremičnin po ugotavljanju vrednosti vsakega od šestih stanovanj posamično in vrednosti vsakega od zemljišč posamično.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v obrestnem delu delno spremeni tako, da mora toženka nerazdelno plačati tožnikom zakonske zamudne obresti od zneska 35.876,77 EUR od 1. 10. 2007 do vključno 6. 9. 2009 in od zneska 425.160,95 EUR od 7. 9. 2009 do vključno 19. 4. 2013. V ostalem se revizija zavrne.

Toženka mora tretjemu tožniku in četrti tožnici plačati stroške revizijskega postopka v skupnem znesku 1.878,00 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Toženka mora prvemu tožniku in drugi tožnici plačati stroške revizijskega postopka v skupnem znesku 1.377,00 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora nerazdelno tožnikom plačati 425.160,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2013 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama tožnikov v obrestnem in stroškovnem delu delno ugodilo, v preostalem delu (glede odločitve o glavni stvari) pa ju je zavrnilo; pritožbo toženke je v celoti zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da pravdne stranke same krijejo svoje pritožbene stroške.

3. Toženka v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka iz 11. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pri čemer prvo (iz 11. točke) utemeljuje s tem, da tožniki sploh nimajo aktivnega pravdnega upravičenja, ker še ni izdan sklep o dedovanju po pok. A. A. (prvotni tožnici) in torej ni znano, kdo so njeni dediči; drugo (iz 14. točke) pa s tem, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih in da ju zato ni mogoče preizkusiti. Sodišču prve stopnje očita tudi, da je neutemeljeno zavrnilo njen (toženkin) dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca ali vsaj dopolnitev izvedenskega mnenja. V nadaljevanju poudarja, da je predmet obravnavanega spora terjatev iz naslova neupravičene obogatitve, zato bi morali sodišči prve in druge stopnje ugotoviti obogatitev na strani toženke in prikrajšanje na strani tožnikov, česar pa nista storili, temveč sta se neutemeljeno ukvarjali z višino nadomestila vrednosti nacionaliziranega premoženja. Meni, da sedanja vrednost bistveno izboljšanih stanovanj (predvsem dveh stanovanj na podstrešju), glede na stanje ob podržavljenju, ne more avtomatično predstavljati toženkine obogatitve, zato sta sodišči napačno ugotovili višino „nadomestila“. Trdi tudi, da je bila trditvena podlaga tožnikov glede višine tožbenega zahtevka pomanjkljiva. Graja še odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti. Sicer pa meni, da je tožbeni zahtevek že zastaral. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena vsem tožnikom, ki so nanjo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Bistvena in nosilna značilnost zatrjevane kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je sodbi sodišč prve in druge stopnje vsekakor mogoče preizkusiti, očitana procesna kršitev ni podana. Tudi zatrjevana kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v obravnavani zadevi ni podana. V primeru, kot je tu obravnavani, ko je imela (sedaj pokojna) prvotna tožnica v postopku pooblaščenca, za pravdno sposobnost tožeče stranke po njeni smrti zadostuje že navedba dediči po pokojni prvotni tožnici.

7. Revidentka nadalje neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ko trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za postavitev drugega izvedenca ali vsaj za dopolnitev izvedenskega mnenja. Uveljavljana kršitev iz drugega odstavka 287. člena ZPP bi bila podana le v primeru, če bi sodišče predlagana dokaza neutemeljeno zavrnilo. Za to pa v obravnavanem primeru ne gre, saj ima sodba sodišča prve stopnje razloge, s katerimi je zavrnitev predlaganih dokazov razumno utemeljena (pri čemer velja dodati, da je sodišče prve stopnje dokazovanje z izvedenskim mnenjem - cenitvenim poročilom mag. B. P. celo dvakrat dopolnilo).

8. V tej zadevi je sodišče s pravnomočno vmesno sodbo (ki je bila preizkušena tudi na Vrhovnem sodišču(1)) že razsodilo, da je podana toženkina obveznost plačati tožeči stranki nadomestilo vrednosti premoženja, ki je bilo nacionalizirano C. C. po odločbi Izvršilnega odbora MLO C., št. ... z dne 18. 8. 1948(2). Zato je sedaj sporna samo še višina nadomestila vrednosti nacionaliziranega premoženja na podlagi četrtega odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR.

9. V zadevi II Ips 599/2006 je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da se mora v primeru izreka upravne odločbe za nično vzpostaviti takšno stanje, kot je bilo pred izdajo nične odločbe. To pa pomeni, da predstavlja korist na strani tožene stranke in izgubo na strani tožeče stranke vrednost nacionaliziranega premoženja, t. j. vrednost odvzetih nepremičnin (slednje pa je tožeča stranka zatrjevala že v tožbi, primerjaj list. št. 4 sodnega spisa).

10. Po odločbi Izvršilnega odbora MLO C., št. ... z dne 18. 8. 1948, predstavljajo nacionalizirano premoženje nepremičnine (v zemljiški knjigi po sedanjem stanju vpisane kot parc. št. del 541/1, del 542/1, del 542/2, del 543/1, del 543/2, 544, 545, del 546 in 547, vse vl. št. 398, k. o. ..., kar vse skupaj predstavlja 1877 m2), ki v naravi predstavljajo stanovanjsko stavbo s šestimi stanovanji, dvorišča in travnike(3). Stanovanjsko stavbo s šestimi stanovanji (stoječo na parc. št. 546) in zemljišča (stavbišče na parc. št. 547 ter njiva in vrt na parc. št. 545 in 544) je izvedenec ocenil na skupno vrednost 425.160,95 EUR, pri čemer je upošteval posamično vrednost vsakega od šestih stanovanj(4) in posamično vrednost vsakega od zemljišč. Revizijsko sodišče ob tem dodaja, da nima pomislekov v upoštevano metodo vrednotenja odvzetih nepremičnin (po ugotavljanju vrednosti vsakega od šestih stanovanj posamično in vrednosti vsakega od zemljišč posamično).

11. Glede revizijske teze, da je tožbeni zahtevek že zastaral pa zadostuje odgovor, da se je do te revizijske teze Vrhovno sodišče že opredelilo, ko je presojalo temelj tožbenega zahtevka (glej zadevo II Ips 47/2011).

12. Toženka pa delno utemeljeno izpodbija stališče pritožbenega sodišča glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti. Revizijsko sodišče načeloma pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da je toženka v zamudi od vložitve tožbe dalje (primerjaj 214. člen ZOR), vendar iz sodnega spisa izhaja, da je tožeča stranka v tožbi z dne 1. 10. 2007 zahtevala (samo) plačilo zneska 35.876,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 1991 dalje, na prvem naroku za glavno obravnavo dne 7. 9. 2009 pa je tožbeni zahtevek povečala in zahtevala plačilo 1.877.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 1991 dalje. Zato je (zaradi vezanosti sodišča na tožbeni zahtevek) od vložitve tožbe dalje toženka v zamudi samo za plačilo (v tožbi vtoževanega) zneska 35.876,77 EUR, od povečanja tožbenega zahtevka na prvem naroku za glavno obravnavo dne 7. 9. 2009 pa je toženka v zamudi tudi za plačilo celotnega, s strani sodišča prisojenega, nadomestila.

13. Iz opisanih materialnopravnih razlogov je revizijsko sodišče toženkini reviziji delno ugodilo in odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti spremenilo tako, da mora toženka nerazdelno plačati tožnikom zakonske zamudne obresti od zneska 35.876,77 EUR od 1. 10. 2007 do razširitve zahtevka (7. 9. 2009) in od zneska 425.160,95 EUR od 7. 9. 2009 do vključno 19. 4. 2013 ter temu ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo (prvi odstavek 380. člena ZPP). V ostalem neutemeljenem delu pa jo je zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Ker toženka z revizijo zoper odločitev o glavni stvari ni uspela, je revizijsko sodišče odločilo, da sama nosi svoje stroške revizijskega postopka, prvemu tožniku in drugi tožnici ter tretjemu tožniku in četrti tožnici pa mora povrniti njihove stroške, ki so jih imeli zaradi vložitve odgovora na revizijo (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Zadeva II Ips 47/2011. Op. št. (2): Odločba o nacionalizaciji je bila z odločbo z dne 9. 10.1991 izrečena za nično.

Op. št. (3): Revizijsko nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev ni upoštevno, primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP.

Op. št. (4): Vrednost teh šestih stanovanj v izmeri 75 m2, 63,50 m2, 80,40 m2, 70 m2, 50,40 m2 in 53 m2 (slednji dve sta mansardni stanovanji, zato ju je izvedenec ocenil minimalno) je izvedenec ocenil posamično in seštevek znaša 372.553,96 EUR.