Jedro

Glede na to, da pravilnik tožene stranke, ki se nanaša na plače in posebne nagrade, izrecno določa, da o višini in trajanju dodatka za koordiniranje na predlog vodilnega delavca odloča uprava, in ker uprava ni odločila, da tožnici pripada ta dodatek ter s tožnico ni sklenila aneksa k pogodbi o zaposlitvi, formalni pogoji za izplačilo vtoževanega funkcijskega dodatka niso bili izpolnjeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati razliko v plači v višini 7.904,15 EUR in od tega zneska plačati davke in prispevke ter zakonske zamudne obresti. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnica in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter mu zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma podredno, da ugodi pritožbi tožnice ter v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitev, da je bila tožnica v obeh primerih, torej pri zunanji reviziji (PWC) in Agenciji za ... (AZN), samo povezovalni člen med zunanjimi revizorji oziroma nadzorniki in delavci, ki so bili pristojni za posamezna področja pregleda. Prav tako je naslovno sodišče oprlo svojo odločitev na izpoved direktorice kadrovskih zadev M.M., ki je izpovedala, da so navedeni dodatki v 19. členu namenjeni samo osebam, ki vodijo skupino sodelavcev v času odsotnosti vodje ali v primeru, ko so delavci lokalno ločeni od vodje. Glede na navedene dokaze – pričanje direktorice kadrovskih zadev ter priče M.R., se izrek sodbe ne da preizkusiti z obrazložitvijo, saj iz navedenega ne izhaja, zakaj tožnici funkcijski dodatek – dodatek za koordinacijo sodelavcev, v višini 30 %, ne bi pripadal. Direktorica kadrovskih zadev je namreč na naroku dne 6. 10. 2010 izrecno navedla samo, da se dodatek za koordinacijo sodelavcev plačuje, v kolikor gre za koordinacijo sodelavcev v neki zaključeni organizacijski enoti ali pa med dvema organizacijskima enotama, torej, ko gre za smisel vodenja, ne pa v smislu posredovanja, vendar pri tem direktorica kadrovskih zadev ni navedla, na katero raven koordiniranja in obseg koordiniranja se je njeno pričanje nanašalo. Iz izpovedbe navedene priče ter predloženih dokazov dodelitve funkcijskega dodatka za koordiniranje sodelavcev se lahko ugotovi, da je pričanje direktorice kadrovskih zadev moč uporabiti samo za kriterij stopnje 3 in stopnje 2, medtem, ko ni ničesar določeno glede kriterija stopnje 1, na katerega se je tožnica izključno sklicevala, saj je predlagala izplačilo dodatka v višini 30 %. Glede navedenega sodišče ni ničesar obrazložilo. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pričanja priče M.R., saj je v nasprotju s predlaganimi dokazi. Sodišče je v svoji obrazložitvi povzelo, da je bil pravi motiv v zvezi s predlaganim dodatkom za koordiniranje sodelavcev dejansko povišanje tožničine plače, ker naj bi bilo njeno delovno mesto prenizko ovrednoteno. Tožnica se v zvezi z izpovedjo priče ni mogla natančno opredeliti, ker tudi tožena stranka navedenega nikoli ni navajala. Glede na to, da se tožnica o navedenih dejstvih ni imela možnosti tekom postopka izjasniti, ker tožena stranka sodišče nikoli ni opozorila, da je morebitni funkcijski dodatek med drugim tudi povišanje plače, je sodišče z obrazložitvijo zavrnitve zahtevka tožnice, ravno iz razloga motiva povišanja tožničine plače, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je tudi v celoti povzelo pričanje direktorice kadrovskih zadev, da je v 15. členu spornega pravilnika v besedi koordiniranje mišljeno vodenje operativne skupine zaposlenih znotraj organizacijske enote ali koordiniranje zaposlenih v drugih organizacijskih enotah, pri čemer pa v pravilniku ni izrecno navedeno, da koordiniranje pomeni samo vodenje, ne pa tudi posredovanje. Sodišče ne obrazloži odločitve, da je bila tožnica v obeh primerih samo povezovalni člen, saj navedenega v zvezi s koordiniranjem ni izpovedala nobena od predlaganih prič. Tožnica je tudi izpovedala, da je v okviru AZN-ja in PWC-ja sodelovala najmanj s 30-timi sodelavci. Tožnica je tudi izrecno navedla, da je pri PWC-ju sodelovala s predstavnikom B.M., kar pomeni, da je celotna koordinacija potekala med sodelavci pri toženi stranki. Iz poročila, ki ga je tožnica predala članici uprave M.G. dne 29. 8. 2008, izhaja, da so bila v okviru zunanje revizije vključena vsa področja dela ter da je koordinirala in organizirala delo na vseh nivojih in sicer med upravo in sekretariatom uprave, izvršnimi direktorji vseh področij, direktorji sektorja in štabnih služb ter vodji oddelkov. Priča D.L. je na istem naroku izpovedal, da se je za sodelovanje z zunanjo revizijsko službo določilo osebo, ki bo znala zahtevane podatke nasloviti na pristojno osebo pri toženi stranki. Iz vseh pričanj navedenih prič, kakor iz priloženih listin, poročila z dne 29. 8. 2008, je moč ugotoviti, da delo tožnice ni bilo samo v obliki povezovalnega člena med zunanjimi revizorji in notranjimi sodelavci, ampak je bilo tudi strokovno vsebinsko delo, ker je morala zahtevane podatke s strani zunanjega revizorja in predstavnikom AZN-ja ustrezno pripraviti in poslati osebam, katere so lahko določene podatke pripravile. Sodišče je zato dejansko stanje o vsebini dela tožnice zmotno in nepopolno ugotovilo, to pa pomeni, da je vsebino dela tožnice presodilo v nasprotju s tistim, kar so izpovedale priče in glede na predložene listinske dokaze. Vsebina dela tožnice v okviru PWC-ja in AZN-ja tudi vsebinsko ni bila dokončno raziskana, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in sicer ni izvedlo tudi bistvenega dokaza, ki ga je tožnica predlagala in sicer zaslišanje priče M.G., takratne članice uprave za finančno – računovodsko področje. Sodišče prve stopnje je prav tako nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z izpovedbo priče M.R., da je tožnica o obliki funkcijskega dodatka, kot obliki povišanje njene osnovne plače, bila seznanjena. Tožnica je na zadnjem naroku izrecno navedla, da o tem ni bila seznanjena, nasprotno pa je vseskozi bila seznanjena, da ji bo za opravljeno delo bila dodeljena nagrada oziroma plačilo. Seznanjena je bila s predlogom sklepa nadrejenega g. M.R. z dne 13. 11. 2007 in zato je bila vseskozi prepričana, da ji ta funkcijski dodatek pripada, kajti izvajala je koordinacijo na najvišjem strokovnem nivoju. Zato ne držijo navedbe direktorice za kadrovske zadeve, da je M.R. seznanila, da oblika funkcijskega dodatka, kot ga je predlagal s prvim predlogom dne 13. 11. 2007 ne bo izvedljiva, ker je možno dodeliti dodatka za koordinacijo le v kolikor gre za vodenje sodelavcev znotraj obračunske enote ali drugi distancirani enoti. Priča M.R. je izpovedal, da se v zvezi s funkcijskim dodatkom nikoli ni posvetoval s kadrovsko službo. Glede na navedeno je dejansko stanje glede upravičenosti do dodatka za koordinacijo sodelavcev ostalo nepopolno ugotovljeno. V kolikor bi sodišče v celoti upoštevalo besedilo pravilnika, bi moralo tudi upoštevati, da 19. člen določa koordiniranje sodelavcev na najvišji strokovni ravni (torej ne skupine zaposlenih znotraj matične obračunske enote ali drugih obračunskih enotah oziroma nadomeščanje nekoga, ki je odsoten) ter bi moralo tudi iz tega vidika presoditi tožbene navedbe tožnice ali obseg dela, ki ga je imela pri PWC-ju in AZN-ju, pomeni strokovno zahtevnost na najvišjem nivoju oziroma gre za dela, katera so operativno rutinska dela in bi lahko to izvajal vsak, ki bi bil zaposlen v notranji revizijski službi. Obrazložitev sodišča, da tožnici ne pripada dodatek za koordinacijo sodelavcev, ker se naveden dodatek tudi po letu 2007 ni več izplačeval delavcu računovodstva, ki mu je bilo odrejeno obravnavano delo, ne vzdrži, saj je računovodstvo imelo nalogo sodelovanje z AZN-jem in zunanjo revizijsko službo za področje računovodstva, medtem, ko je notranja revizijska služba imela nalogo sodelovanja z AZN-jem, samo v okviru nalog notranje revizijske službe. V konkretnem primeru pa je tožnica opravljala delo za vsa področja pri toženi stranki. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je bilo posledično tudi napačno uporabljeno materialno pravo in sicer konkretno 19. člen Pravilnika o plačah, ker je navedena določba ostala nepojasnjena glede na vsebino dela in razlago, kot jo je sodišče sprejelo na podlagi predlaganih dokazov. Tožnica priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS, št. 73/2007) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter z razlogi v izpodbijani sodbi. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) pa še navaja: Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko tožnici ni dalo možnosti, da se tekom postopka izjasni ali morebitni funkcijski dodatek med drugim predstavlja tudi povišanje plače. Priča M.R. je izpovedal, da je ocenil, da je delo tožnice premalo ovrednoteno in je po tem, ko je uprava tožene stranke tožnici odredila dodatna dela, videl priložnost, da ji dvigne izhodiščno plačo tako, da predlaga izplačilo funkcijskega dodatka. Tožnici je želel na tak način dvigniti plačo za njeno sicer prenizko ovrednoteno delo. Namen nadrejenega delavca tožnice M.R., da bi tožnici izplačali dodatek za koordinacijo izključno zaradi povišanja tožničine plače, je v sporni zadevi nepomemben, saj tožena stranka delavcem izplačuje plačo in dodatke na podlagi sprejetega Pravilnika o plačah in posebnih nagradah A.S. d.d. in sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo 4. odstavka 4. člena pogodbe o zaposlitvi tožnice, da je glede na delo, ki ga opravlja, upravičena do funkcijskih dodatkov, v skladu z določbami splošnega akta in da se višina in trajanje tega dodatka določi z aneksom k pogodbi. Tožena stranka je na podlagi kolektivne pogodbe sprejela Pravilnik o plačah in posebnih nagradah, s katerim je določila posebno vrsto plačila in sicer funkcijske dodatke. Ker ti dodatki niso predpisani z zakonom, podzakonskimi predpisi splošne veljave in tudi ne s kolektivno pogodbo za zavarovalstvo, torej s pravnimi pravili hierarhično višje in širše veljave, je toženka s funkcijskimi dodatki delavcem priznavala več pravic in jih je zato imela tudi pravico urediti na avtonomen način. V 19. členu pravilnika je tožena stranka določila, da se dodatek za koordiniranje sodelavcev določi glede na raven koordiniranja in obseg koordiniranih in se izračuna v procentu od osnovne plače delavca skladno s kriteriji. Glede na raven koordiniranja je v 19. členu določeno, da pripada delavcu 5 % za koordiniranje operativne skupine zaposlenih znotraj matične OE. Za koordiniranje operativne skupine zaposlenih znotraj matične OE in koordiniranje zaposlenih v drugi OE, pripada delavcu 10 % in za koordiniranje sodelavcev na najvišji strokovni ravni 15 %. Glede na obseg koordiniranih pripada delavcu 5 % za koordiniranje do 5 zaposlenih, 10 % za koordiniranje nad 5 do 15 zaposlenih in 15 % koordiniranje nad 15 zaposlenih. V 19. členu pravilnik določa, da se skupni obseg dodatka za operativno koordiniranje dela določi s seštevkom ene od stopenj ravni koordiniranja in ene od stopenj obsega koordiniranih in tako znaša največ 30 % osnovne plače delavca. Dodatek za operativno koordiniranje dela ne morejo prejemati delavci, ki zasedajo vodstvena delovna mesta, prav tako dodatek za operativno koordiniranje dela ne velja za projektno delo. O višini in trajanju dodatka, na predlog vodilnega delavca odloča uprava. Ob določitvi dodatka delavec in družba skleneta aneks k pogodbi o zaposlitvi (18. člen pravilnika).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka s tožnico ni sklenila aneksa k pogodbi o zaposlitvi glede izplačila dodatka, čeprav je nadrejeni delavec tožnice M.R. dne 5. 11. 2007 upravi tožene stranke predlagal, da se tožnici odmeri 30 % funkcijski dodatek za operativno koordiniranje dela med tožnico in zunanjo revizijsko hišo. Glede na to, da pravilnik o plačah in posebnih nagradah v 18. členu izrecno določa, da o višini in trajanju dodatka, na predlog vodilnega delavca, odloča uprava in ker uprava ni odločila, da tožnici pripada dodatek za koordiniranje sodelavcev ter s tožnico ni sklenila aneksa k pogodbi o zaposlitvi, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da predpisani formalni pogoji za izplačilo vtoževanega funkcijskega dodatka niso bili izpolnjeni.

Sodišče prve stopnje pa je tudi vsebinsko presojalo ali je bila tožnica na podlagi Pravilnika o plačah in posebnih nagradah (19. člena) upravičena do izplačila dodatka za koordiniranje sodelavcev. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnica ni upravičena do dodatka za koordiniranje sodelavcev na podlagi 19. člena pravilnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožnica povezovalni člen med zunanjimi revizorji oziroma nadzorniki in delavci, ki so bili pristojni za posamezna področja pregleda. Zunanji revizorji so za svoje delo potrebovali podatke, ki jih je bila dolžna posredovati tožena stranka in v izogib zastojem pri pregledu, zaradi iskanja osebe, ki bi revizorjem posredovala podatke, je toženka določila tožnico, ki je dobro poznala organizacijo dela pri toženi stranki, da je skrbela, da so bili podatki, ki so jih pripravile pristojne osebe tožene stranke, posredovani zunanjim revizorjem. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da opisanega dela, ne glede na njegovo zahtevnost in ne glede na čas, ki ga je tožnica porabila, ni mogoče subsumirati pod vtoževani dodatek po 19. členu pravilnika.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne tisti, na obstoj katerih pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).