Jedro

Ker je bila tožničina prestavitev menjalnika reakcija na nevarno situacijo, ki jo je povzročil avstrijski voznik, ni bila izven sfere delovanja njegovega vozila, četudi je bila neobičajna.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, in sicer tožnici v višini 1,500.000 SIT, tožniku pa v višini 1,850.000 SIT, v obeh primerih z zahtevanimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da sta tožnika dolžna tožencu povrniti njegove stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Toženčevi pritožbi je delno ugodilo in odločitev o stroških spremenilo tako, da je zvišalo znesek prisojenih stroškov. Dejanska teza tožnikov (ob trčenju je prišlo do močnejšega udarca, zaradi katerega je tožnica premaknila ročico avtomatskega menjalnika, pri čemer so se kolesa blokirala in je avto ustavil) ni bila dokazana (prišlo je le do oplazenja, pri tem pa na vozilo niso delovale praktično nobene fizikalne sile: postavitev menjalnika ni mogla biti v fizikalni vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem K.: ker na avto niso delovale omembe vredne sile, se menjalnik ni mogel premakniti sam; iz istega razloga ni dokazano, da bi tožnica premaknila ročico menjalnika zaradi močnega udarca). Ker so bile ovržene vse možnosti, da bi bila prestavitev menjalnika lahko adekvatna posledica nedopustnega ravnanja K., je odločitev o zavrnitvi zahtevka pravilna. Vprašanje, ali je do poškodbe menjalnika prišlo, je bilo zato nepomembno.

3. Tožnika v reviziji uveljavljata vse revizijske razloge. Trdita, da sta sodišči povsem neutemeljeno ugotovili, da med oplazenjem vozil in njunimi poškodbami ni vzročne zveze. Ob nedvomni ugotovitvi, da je toženčev zavarovanec ravnal protipravno, nista dopustili, da se v smeri ugotovitve vzročne zveze izvede dokaz z zaslišanjem priče Č. in s postavitvijo izvedenca strojne stroke. Stališče sodišča druge stopnje, da so bile ovržene vse možnosti, da bi bila prestavitev menjalnika adekvatna posledica nedopustnega ravnanja toženčevega zavarovanca, je razumeti, kot da vzročna zveza ni konstitutivni element za uveljavljanje škode. Prav to sta si tožnika prizadevala dokazati, sodišče pa jima je to z zavrnitvijo predlaganih dokazov onemogočilo. Tako ravnanje pomeni zmotno uporabo materialnega prava.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijski očitek, da po stališču izpodbijane sodbe vzročna zveza ni relevantna pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti, ni utemeljen. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da predstavitev menjalnika ni mogla biti adekvatna posledica nedopustnega ravnanja toženčevega zavarovanca, in s tem potrjuje pravilnost stališča sodbe sodišča prve stopnje, da ni mogoče govoriti o obstoju vzročne zveze med oplazenjem in poškodbo menjalnika. Utemeljen pa je revizijski očitek o zmotni materialnopravni presoji o obstoju vzročne zveze med ravnanjem toženčevega zavarovanca in zatrjevanimi telesnimi poškodbami tožnice kot voznice in toženca kot sopotnika v vozilu, s katerim je upravljala tožnica.

7. Izpodbijani sodbi izhajata iz naslednjih dejanskih ugotovitev:

20. 3. 2003 je avstrijski voznik K. ob 13.15 uri vozil po glavni cesti iz smeri Razdrtega proti Podnanosu, v trenutku, ko je začel prehitevati vozilo pred seboj (pri kamnu 1 in 700 m), je to isto vozilo pred njim že začela prehitevati tožnica, ki je pred tem vozila za njim, tožnica je zaradi tega trčila v zadnji levi del K. vozila, oba voznika sta po trčenju zaustavila vozilo izven vozišča pri km kamnu 2 in 500 m, K. je bila izrečena mandatna kazen, oba izvedenca sta ugotovila, da je glede na minimalne poškodbe vozila, glede na hitrost obeh vozil in glede na način njune vožnje prišlo le do medsebojnega oplazenja, ne pa do trčenja vozil, izvedenec Č. je podal mnenje, da ob tem oplazenju niso na potnike delovale nobene sile, ki bi bile večje od sil, ki na potnike v vozilu delujejo ob normalni vožnji; tudi sprememba smeri vožnje (odmik volana v levo v hipu, ko je tožnica zaznala K. ravnanje) ni moglo povzročiti tako močnega zanihanja telesa, da bi lahko voznik ali sopotnik udaril v kak notranji del vozila v primeru, da je bil privezan (kar sta oba tožnika trdila, da sta bila), izvedenec S. je podal mnenje, da je bila pri rahlem oplazenju hitrost tožničinega vozila le neznatno zmanjšana; tudi bočna sila kot posledica oplazenja avtomobilov je bila razmeroma majhna v primerjavi z vztrajnostno silo, ki je delovala v smeri vožnje; poškodbe tožnikov so lahko nastale le ob intenzivnem zaviranju, tj. bodisi z aktiviranjem zavornega mehanizma pred zavornega pedala ali ročne zavore, ali ob poškodbi menjalnika, ki bi blokirala izstopno – pogonsko gred, tožnica je imela 14 let vozniških izkušenj, vozilo, udeleženo v nesreči, pa je vozila eno leto.

8. Sodba sodišča prve stopnje je na podlagi navedenih ugotovitev zavzela stališče, da gre v primeru, če se je tožnica v dani situaciji odločila za prestavitev ročice iz položaja D v položaj P brez aktiviranja varovalnega gumba na ročki menjalnika, za njeno lastno krivdo. Ker se menjalnik ni premaknil sam, niti ga ni tožnica premaknila zaradi močnega udarca K. vozila (prišlo je le do oplazenja vozil), prestavitev menjalnika ni bila adekvatna posledica njegovega nedopustnega ravnanja. Z drugimi besedami povedano: zatrjevano tožničino ravnanje je pretrgalo vzročno zvezo med ravnanjem K. in telesnimi poškodbami, ki so bile potrditvah tožnikov posledica zanihanja zaradi sunkovite zaustavitve vozila, ta pa posledica K. ravnanja.

9. Navedeno stališče izpodbijanih sodb je materialnopravno zmotno. Četudi je bila neposredni vzrok za škodo tožničina prestavitev menjalnika, to njeno ravnanje predstavlja reakcijo na nevarno situacijo, ki jo je povzročil avstrijski voznik. Ker je bila tožničina reakcija izzvana z nedopustnim načinom vožnje avstrijskega voznika, ni bila izven sfere delovanja njegovega vozila. Kot izhaja iz tožbenih navedb, je šlo za instinktivno, hipno reakcijo v danih okoliščinah. Čeprav bi bila neobičajna, se pravi drugačna od tiste, ki se pričakuje od povprečno izkušenega in povprečno skrbnega voznika, še ne bi pomenilo, da ni bila predvidljiva. Ob soočenju z nevarnostjo, ki je ne pozna, niti povprečno razumen človek ni sposoben, da bi vedno pravilno ocenil položaj in ustrezno ravnal. Posledic takega „neustreznega“ ravnanja zato ni mogoče pripisati (le) njemu. Navedeno je treba upoštevati pri presoji o tem, ali je bila tožničina reakcija tako nenavadna oziroma nerazumna, da je pomenila nov vzrok in da zato škode ni več sprejemljivo pripisati avstrijskemu vozniku.

10. Zaradi zmotnega stališča, da zatrjevano tožničino ravnanje ni bilo izzvano z nedopustnim ravnanjem avstrijskega voznika, v izpodbijanih sodbah ni ugotovljeno, kako (če sploh) je prišlo do sunkovite zaustavitve vozila, s katerim je upravljala tožnica. Dosedanje ugotovitve tako ne omogočajo ovrednotenja tožničinega ravnanja in ravnanja avstrijskega voznika ob upoštevanju gornjih materialnopravnih izhodišč za presojo o obstoju zatrjevane vzročne zveze kot ene od predpostavk za uporabo pravil iz 154. člena Obligacijskega zakonika.

11. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Nadaljnji napotki niso potrebni, ker so razvidni iz gornje obrazložitve.

12. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).