Jedro

Dejstvo, da zapustnikovi sinovi živijo v tujini in da ostali udeleženci postopka ne (po)vedo njihovih naslovov, sodišča ne pooblašča, da jim brez resnega poskusa pridobiti njihove naslove in jim vročiti sodna pisanja, postavi skrbnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep o dedovanju se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo določanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predvsem ugotovilo, kaj sodi v zapuščino pokojnega A.A. in za dediče razglasilo njegove sinove (neznanega bivališča) B.B., C.C., D.D. in E.E., vsakega do ¼ zapuščine.

2. Zoper tak sklep se zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje F.F., ki predlaga razveljavitev sklepa ali pa njegovo spremembo tako, da se za dediče razglasi dediče drugega dednega reda. Pritožnica graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je izvedlo kar dva oklicna postopka. Oklicni postopek je namenjen vsem potencialnim dedičem in ne točno določenim, zato ni bilo razlogov za ponavljanje, ko je sodišče izvedelo imeni še dveh zapustnikovih sinov. Zapustnikovi sinovi, za katere se sploh ne ve, če so še živi, se niso priglasili k dedovanju. Dedičem ni jasno, v čem je smisel oklicnega postopka, če dediči neznanega bivališča, ki se ne priglasijo k dedovanju, vseeno dedujejo. Razglasitev neznanih dedičev je povsem nesprejemljiva, še posebej zato, ker dediči drugega dednega reda vedo, da je eden od zapustnikovih sinov zagotovo umrl. F.F. je (skupaj z dedinjo G.G.) vložila še eno pritožbo z vsebino, ki je v bistvenem enaka prvi.

3. Zoper sklep o dedovanju se je pritožila tudi G. G., a je bila njena pritožba zavržena s sklepom Okrajnega sodišča v Krškem D 206/2010-54 s 5. 3. 2015, ki je glede te dedinje postal pravnomočen, saj ni vložila pritožbe.

4. Pritožba je bila vročena zakonitemu zastopniku dedičev prvega dednega reda in ostalim udeležencem postopka.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožnica nima prav, da vabljenje dedičev neznanega bivališča z oklicem po 3. odstavku 206. člena Zakona o dedovanju (ZD), v primeru, ko se dediči vabilu ne odzovejo, lahko povzroči, da ti dediči ne bi dedovali(1). Če sodišče dediče vabi z oklicem, kadar jim je postavljen začasni zastopnik (ker je njihovo bivališče neznano, (ne torej takrat, ko so dediči neznani!), pa nimajo pooblaščenca, ali zato, ker živijo v tujini, vročitev pa se ni mogla opraviti), po preteku roka iz 1. odstavka 206. člena ZD opravi zapuščinsko obravnavo na podlagi izjave postavljenega skrbnika in podatkov s katerimi razpolaga (4. odstavek 206. člena ZD).

7. Utemeljeno pa pritožnica opozarja, da je napačno ravnanje sodišča prve stopnje, ki se je preprosto zadovoljilo z imeni zapustnikovih sinov in izjavo potencialnih dedičev drugega dednega reda, da njihovih naslovov ne poznajo. Sodišče prve stopnje se je torej prehitro zadovoljilo tako z zaključkom, (1) da so dediči v izreku navedene osebe, kot in še posebej z zaključkom, (2) da je njihovo bivališče neznano.

8. Prvo se pokaže kot problematično najmanj zaradi trditev, da potencialni dediči drugega dednega reda ne vedo, ali so zapustnikovi sinovi še živi in da vedo, da je eden od njih gotovo že umrl. Če je kakšen od potencialnih dedičev umrl pred zapustnikom, namreč sploh ni mogel postati dedič; če je umrl kasneje, pa so vstopili njegovi dediči (12. člen ZD)(2), kar vse mora sodišče ugotoviti pred izdajo sklepa o dedovanju.

9. Enako problematičen je drugi zaključek (torej, da je bivališče dedičev neznano), ob tem, ko sodišče ni naredilo praktično ničesar, da bi ga ugotovilo. Dejstvo, da zapustnikovi sinovi živijo v tujini in da ostali udeleženci postopka ne (po)vedo njihovih naslovov, sodišča ne pooblašča, da jim brez resnega poskusa pridobiti njihove naslove in jim vročiti sodna pisanja, postavi skrbnika. Določba 131. člena ZD, na katero se je ob postavitvi začasnih zastopnikov sklicevalo sodišče prve stopnje, sploh ne more biti podlaga za postavitev skrbnika dedičem, ampak (kot že naslov 131. člena ZD pove) za postavitev skrbnika zapuščine. Tudi 206. člen ZD ne določa, kdaj sodišče postavi skrbnika, ampak le, kako ravna, če so dediči neznani ali če je neznano njihovo bivališče. 10. Kdaj mora oziroma sme sodišče dedičem postaviti skrbnika določajo drugi predpisi – predvsem 211. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Možna je seveda tudi uporaba 82. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v zapuščinskem postopku uporablja subsidiarno (163. člen ZD). Mrtvi dedič pač ni udeleženec postopka in tega postavitev skrbnika ne more spremeniti niti sanirati. Vsekakor pa se mora sodišče v situaciji, ko je dedičevo bivališče neznano, vselej zavedati, da postavitev skrbnika ali začasnega zastopnika dejansko pomeni omejitev ustavne pravice do izjavljanja pred sodiščem(3). Zato mora sodišče odločitev o postavitvi začasnega zastopnika vselej utemeljiti s tehtanjem med pravico po učinkovitem sodnem varstvu in pravico do izjavljanja pred sodiščem, kar še posebej velja za osebe neznanega bivališča ali tiste, ki jim ni bilo mogoče vročiti pisanja v tujino.(4) Zapuščinsko sodišče ob tem nikakor ne sme zanemariti namena oziroma pomena zapuščinskega postopka, ki je v preprečevanju prihodnjih kršitev pravic in preventivnem urejanju razmerij, ki temeljijo na zasebnih pravicah, ter narave zapuščinskega postopka – je oficialen postopek, ki je pomemben tudi s stališča skupnosti. Z njim se odpravi negotovost v pravnih razmerjih, ki je nastala z zapustnikovo smrtjo, kar je zlasti v interesu varnosti pravnega prometa(5).

11. Ko gre za položaj neznanega bivališča udeleženca v zapuščinskem postopku, se torej sodišče ob odločitvi, da postavi začasnega zastopnika ali skrbnika, ne more zadovoljiti s poizvedbo o bivališču pri ostalih udeležencih postopka. Zato je višje sodišče v skladu z določbo 355. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pritožbi ugodilo in sklep o dedovanju v izpodbijanem delu razveljavilo.

12. V ponovljenem postopku mora sodišče prve stopnje, upoštevaje zgoraj pojasnjeno, razumno ukrepati, da preveri obstoj dedičev prvega dednega reda, in da pridobi njihove naslove(6). V konkretnem primeru, ker gre za dediče v tujini, pa lahko sodišče za začetek na ustrezen način(7) opravi poizvedbe o njihovem obstoju in bivališču (ter morebitni smrti in krogu njihovih dedičev) v Nemčiji, kjer potrditvah ostalih dedičev živijo.

13. Če se bo tudi po tem, ko bo sodišče z ustrezno skrbnostjo skušalo pridobiti naslove dedičev, izkazalo, da jih ni mogoče pridobiti, bo lahko ravnalo po 82. členu ZPP ali uporabilo postopek po 211. členu ZZZDR. Če bo pridobilo naslove zapustnikovih sinov (oziroma njihovih morebitnih dedičev), pa jim bo moralo vročiti sodna pisanja, jih pozvati k temu, da podajo dedne izjave in jih povabiti na zapuščinsko obravnavo. Če vročitve ne bo mogoče opraviti, se bo ob upoštevanju zgoraj navedenih izhodišč lahko odločilo, da jim postavi začasnega zastopnika in šele v tem primeru ravnalo po 3. in 4. odstavku 206. člena ZD.

Op. št. (1): Očitno meša oklic po 1. in oklic po 3. odstavku 206. člena ZD.

Op. št. (2): Če zapustnik ni zapustil potomcev in zakonca, dedujejo njegovi starši (14. člen ZD) in če so umrli tudi ti, njegovi bratje in sestre (15. in 16. člen ZD) oziroma njihovi potomci.

Op. št. (3): (Le) formalno je pravica do izjave zagotovljena.

Op. št. (4): Tako: Aleš Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list RS in GV Založba, 1. knjiga, 2005, str. 356. Op. št. (5): Te pa razglasitev dedičev, glede katerih sodišče ni ugotovilo niti ali res obstajajo, nikakor ne zagotavlja.

Op. št. (6): Če bi šlo za udeležence postopka neznanega bivališča v Sloveniji, bi moralo opraviti ustrezni postopek po Zakonu o popisu prebivalstva (tako: Aleš Galič v delu, navedenem pod 4. opombo).

Op. št. (7): Ob uporabi Uredbe Sveta (ES) št. 1206/2001 o medsebojnem sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih in gospodarskih zadevah.