Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožniku poleg zneska določenega v 2. odst. izreka sodbe v višini 1.705,20 EUR, plačati še znesek 1.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.2007 dalje do plačila in v 4. odst. izreka sodbe tako, da je tožena stranka dolžna poleg določenega zneska 662,40 EUR plačati na račun pravdnih stroškov tožeči stranki še znesek 437,77 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 128,19 EUR pritožbenih stroškov v roku petnajstih dni, po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbenega zahtevka za znesek 13.000,00 EUR postopek v tem delu ustavilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 1.705,20 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.2007 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 662,40 EUR.

Zoper sodbo se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožil tožnik. Sodbo izpodbija v delu, ki se nanaša na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in posledično v odločitvi o stroških postopka. Navaja, da je sodišče zapisalo, da ne verjame tožniku, da karate trenira tekmovalno in ne le rekreativno, ne pove pa, zakaj mu ne verjame. Okoliščina, da trenira karate tekmovalno, je pomembna za odločitev o višini odškodnine. S poškodbo roke je kot karateist in motorist hudo prizadet. V posledici je moral spremeniti način življenja. Kljub pripombam, ki jih je dal tožnik na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, sodišče izvedencu ni naložilo, da dopolni mnenje, nasprotno pa je dopolnitev mnenja na pripombe tožene stranke dovolilo. Sodba tudi ni pravilna, ker je sodišče od zneska dosojene odškodnine 3.000,00 EUR odštelo znesek 1.200,00 EUR, ki je bil tožniku že plačan 23.8.2007. Sodba se ne bi smela spuščati v računanje zneskov, ki so bili plačani, še preden se je pravda sploh začela. Tožnik je v tožbi postavil nov samostojen zahtevek, ki ni imel zveze z že plačanim zneskom. Pritožnik pa tudi nasprotuje začetku teka obresti. Sodišče bi moralo obresti priznati od 12.2.2007 dalje, ko je tožnik podal prvi zahtevek. Napačna je tudi odločitev glede stroškov postopka. Tožnik je že po temelju v celoti uspel (50 %). Sicer pa sodišče tudi ni navedlo, koliko stroškov je tožnik priglasil. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku ugodi tudi v presežku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Ni sporno, da sta na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke dala pripombe tako tožnik, kot tudi tožena stranka. Vendar je tožena stranka predlagala, da izvedenec mnenje dopolni, tožnik pa je le povedal,s katerim delom mnenja se ne strinja in predlagal, da sodišče njegove pripombe upošteva. Glede na takšne predloge je prvo sodišče ravnalo pravilno, ker je izvedencu naročilo dopolnitev v smislu pripomb oziroma vprašanj tožene stranke.

Delno pa je slediti pritožbi v delu, ko pravi, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in tožniku prisodilo le 2.000,00 EUR odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede na ugotovitve prvega sodišča, kaj je v zvezi s to vrsto škode povedal sam tožnik na eni strani, na drugi strani pa ugotovitve izvedenca v zvezi s tem, vse pa je opisano v sodbi sodišča prve stopnje na strani 5, pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča prvo sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Po oceni sodišče je primerna in primerljiva odškodnina za to vrsto škode 3.000,00 EUR. Ker je prvo sodišče že dosodilo 2.000,00 EUR, je pritožbeno sodišče sodbo prvega sodišča spremenilo tako, da je tožniku priznalo še 1.000,00 EUR.

Sodišče je v postopku odločalo o celotni škodi, ki je tožniku nastala v posledici nesreče, zato je tudi pravilno, da je od ugotovljenega odštelo že plačani znesek, tudi, če je bil ta plačan že pred vloženo tožbo. Drži navedba pritožnika, da postane pravnomočen izrek sodbe, ne pa tudi obrazložitev. A iz same obrazložitve jasno izhaja, kakšno odškodnino je sodišče priznalo tožniku za posamezno vrsto nepremoženjske škode in ker je to tako, se je tožnik tudi pritožil in to glede odškodnine, za katero je sodil, da je bila določena prenizko. Sodišče ni storilo nobene nepravilnosti, ker je v izrek sodbe zapisalo le končni znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožniku na račun odškodnine.

V posledici večjega uspeha v pravdi je pritožbeno sodišče ponovno odločalo tudi o stroških postopka. Glede na to in na navedbe tožnika v pritožbi, je dodati, da temelj zahtevka že od vsega začetka pravdnega postopka ni bil sporen. Sporna je bila le višina in le o tej je sodišče odločalo. Delitev uspeha po temelju 50 % in višini 50 %, zato v tem primeru ne pride v poštev. Po odločitvi pritožbenega sodišča, ki je zahtevku tožnika ugodilo še za 1.000,00 EUR, je skupni uspeh tožnika 60 % in v tej višini mu je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške. Že prvo sodišče je stroške tožnika odmerilo na 1.885,96 EUR, 60 % pa znaša 1.131,57 EUR. Stroške tožene stranke je sodišče odmerilo na 78,50 EUR, glede na uspeh (40%) pa je tožnik dolžan toženi stranki 31,40 EUR. Po pobotanju je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 1.100,16 EUR pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi res ni naštelo, katere priglašene stroške tožnika je priznalo, a se je sklicevalo na stroškovnik tožeče stranke, ki je v spisu na list. št. 80, kar bi tožnik lahko pogledal, v pritožbi pa nato povedal konkretno s katero postavko se ne strinja in zakaj ne. Zgolj pavšalne navedbe niso upoštevne.

Tožnik je s pritožbo uspel v višini 36 % in v tej višini mu je tožena stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške. Stroške pritožbe je sodišče odmerilo na 356,08 EUR (to so stroški sestave pritožbe, administrativni stroški in 20 % DDV ter taksa za pritožbo). Glede na uspeh je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 128,19 EUR.