Jedro

Podan je dejanski stan člena 40/3 ZDS (tožeča stranka predstavlja nevarnost za javni red države zaradi storjenih kaznivih dejanj).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da ne ugodi tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik zaprosil za državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena navedenega zakona, da pa so podani razlogi iz 3. odstavka 40. člena tega zakona za izdajo negativne odločbe. Tožnik je bil namreč s pravnomočnimi sodbami temeljnega sodišča, v zvezi s sodbami višjega sodišča zaradi dveh kaznivih dejanj tatvine ter enega kaznivega dejanja velike tatvine pravnomočno obsojen na prestajanje zaporne kazni, in sicer leta 1981 na 7 mesecev zapora, leta 1985 na 8 mesecev zapora ter leta 1986 na 8 mesecev zapora. Po sporočilu temeljnega sodišča, pa pred navedenim sodiščem zoper tožnika teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari. Tožena stranka na podlagi proste presoje vseh dokazov, ki so bili izvedeni v upravnem postopku, ter diskrecijske pravice, ki je opredeljena v 3. odstavku 40. člena navedenega zakona, ocenjuje, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije zaradi dosedanje večkratne kaznovanosti za več kaznivih dejanj pomenil nevarnost za javni red Republike Slovenije, saj po njenem mnenju obstaja nevarnost, da bo z nezakonitimi ravnanji nadaljeval tudi v prihodnje. Zaradi navedenega ni ugodila tožnikovi vlogi za pridobitev slovenskega državljanstva. Tožnik v tožbi navaja, da ne more in tudi noče zanikati, da je bil v letu 1980 obsojen. Šlo je za leta, ko je bil še sam in ni imel družine. Leta 1986 se je poročil in ustvaril družino. Od takrat naprej niso bili zoper njega sproženi nikakršni postopki zaradi tatvin. Tožena stranka bi morala pri svoji odločitvi v zvezi z njegovim sprejemom v državljanstvo Republike Slovenije upoštevati, da je od storitve navedenih kaznivih dejanj preteklo kar nekaj let. V tem času pa je dokazal, da ne pomeni nikakršne nevarnosti za javni red v Republiki Sloveniji. V zvezi s postopkom, ki teče zoper njega zaradi preprečitve uradnega dejanja uradni osebi, pa ga ni mogoče kar v naprej obsoditi, ker mu to dejanje še ni bilo dokazano. Tožena stranka bi na njegov sprejem v slovensko državljanstvo morala gledati bolj človeško in upoštevati tudi to, da obstajajo ljudje, ki kljub svoji preteklosti in napakam, ko si ustvarijo družino, začnejo živeti normalno. On si to želi. V Republiki Sloveniji ima vse, kar si je ustvaril. Želi si s svojo družino živeti normalno življenje, kot ga živijo vsi drugi pošteni državljani Republike Slovenije. Veliko ljudi je bilo sprejetih v slovensko državljanstvo, kljub temu, da so bili tudi nekoč v kazenskem postopku, ali pa so bili obsojeni. Ne ve, zakaj se tako strogo gleda na njegova storjena kazniva dejanja, saj jih je zagrešil že pred leti. Ne ve tudi, ali res predstavlja nevarnost za javni red Republike Slovenije. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodaja, da je glede na težo izvršenih kaznivih dejanj ravnala v mejah pooblastila, ki ji ga daje materialni predpis in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I). Po tej določbi se lahko osebi, ki sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije iz 1. odstavka 40. člena navedenega zakona, zavrne vloga za pridobitev državljanstva, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, to je, da bi sprejem prosilca v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Navedena zakonska določba daje toženi stranki pravico, da po ugotovitvi razlogov iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona odloča po prostem preudarku. To pravico je tožena stranka v obravnavanem primeru tudi uporabila, ko je ugotovila, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, glede na to, da je v obdobju od leta 1981 do leta 1986 storil tri kazniva dejanja tatvine in velike tatvine, za katera je bil tudi pravnomočno obsojen na zaporne kazni (7 mesecev zapora in dva krat po 8 mesecev zapora), predstavljal nevarnost za javni red Republike Slovenije.

Po presoji sodišča je upravičeno sklepanje tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da obstaja nevarnost, da bo tožnik z nezakonitimi ravnanji nadaljeval tudi v prihodnje. Po presoji sodišča tožniku v zvezi z njegovim zatrjevanjem v tožbi, da ne bo več storil kaznivega dejanja, ni mogoče zaupati. Iz podatkov in listin v upravnih spisih namreč izhaja (navedeno sporočilo temeljnega sodišča z dne 12.3.1993), da pred navedenim sodiščem zoper tožnika teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po členu 223/I in IV KZ RS in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po členu 177/I KZ RS (ovadbo zoper tožnika kot obdolženca je podala dne 19.8.1992 Policijska postaja). Čeprav za tožnika v konkretnem primeru velja domneva nedolžnosti po 27. členu ustave Republike Slovenije (kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo), pa glede na navedeno sodišče nima podlage za dvom o tem, da je tožena stranka v obravnavanem primeru odločila v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki ji ga daje določba 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije s tem, da je pravilno ugotovila dejansko stanje na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).