Jedro

Toženka neutemeljeno uveljavlja, da ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi za tekoče šolsko leto ni mogla vedeti, kakšna bo situacija s številom vpisanih otrok v prihodnjih šolskih letih, koliko oddelkov bo odprtih in koliko vzgojiteljev bo morala zaposliti. Prav tako se neutemeljeno sklicuje na okoliščino, da je vpogled v število rojstev v portalu ministrstva za šolstvo (Sokol) možen šele v januarju, in ne ob začetku šolskega leta. Negotovost, ali bo tudi v prihodnjih šolskih letih enak obseg dela, torej koliko bo vpisanih otrok in posledično oblikovanih oddelkov, ne utemeljuje razloga začasnosti potrebe po delu. Gre za običajno nihanje oziroma tveganje toženke kot delodajalca, česar ni dopustno prenesti na delavca. Riziko toženke kot javnega zavoda glede obsega vpisa otrok v vrtec je primerljiv s poslovnim rizikom gospodarskih družb (npr. glede zadržanja obstoječih naročnikov, pridobivanja poslov in naročil poslovnih partnerjev), zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na stališča takšne sodne prakse.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi z dne 26. 8. 2021 sklenjena za nedoločen čas (I. točka izreka) in da tožnici delovno razmerje pri toženki 31. 8. 2022 ni zakonito prenehalo in še traja (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnico pozove na delo na delovno mesto "vzgojitelj" (III. točka izreka) in jo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijavi v socialna zavarovanja ter ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja: - za čas od 1. 9. 2022 do 19. 9. 2022 in od 10. 6. 2023 dalje za delovno mesto vzgojitelj, vključno s plačilom nadomestil plač v višini 1.485,46 EUR mesečno, znižanih za prejeta nadomestila med brezposelnostjo za obdobje od 1. 9. 2022 do 19. 9. 2022 v neto znesku 413,01 EUR in za obdobje od 10. 6. 2023 do 20. 8. 2023 v mesečnih neto zneskih 698,83 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v prihodnjem mesecu do plačila (IV. točka izreka); - za čas od 9. 12. 2022 do 9. 6. 2023 za delovno mesto vzgojitelj za 4-urno tedensko razliko do polnega delovnega časa s plačilom sorazmernega dela nadomestil plač v višini 1.485,46 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v prihodnjem mesecu do plačila (VI. točka izreka). V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadomestil plač brez upoštevanja prejetih denarnih nadomestil med brezposelnostjo (V. točka izreka). Toženki je naložilo še, da za tožnico na račun sodišča plača stroške postopka v višini, kot izhaja iz izreka sodbe (VII. točka izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: zoper njen ugodilni del) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do možnosti in dejanske izrabe viška ur zaposlenih pri toženki, zato ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje izvedlo zaslišanja in pribavljalo listine v zvezi s tem. V času sklenitve izpodbijane pogodbe o zaposlitvi je obstajal razlog začasno povečanega obsega dela v smislu oblikovanja oddelkov. Takrat so bili znani zgolj podatki o vpisu otrok za konkretno šolsko leto 2021/22, ob poznanem padajočem trendu novorojenih otrok in naraščajočem trendu odseljevanja prebivalcev na šolskem območju. Za v bodoče se ni moglo vedeti, ali bo tudi v prihodnjih šolskih letih odprtih 6 oddelkov, zato gre za začasno povečan obseg dela. Glede na dotlej poznane podatke, predvsem tudi demografske, se je predvidevalo, da ne bo zadosti vpisanih otrok, da bi lahko bilo oblikovanih 6 oddelkov, zato gre tudi za razlog predvidenega zmanjšanja obsega vpisa in za razlog spremembe javno veljavnega programa vzgoje in izobraževanja. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje in se nanaša na poslovni riziko gospodarskih družb, ni uporabljiva. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka zaradi osebnih razlogov s tožnico ni želela skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas navkljub potrebi po delu. Dokazni postopek jasno potrjuje, da je bil odnos med strankama primeren in spoštljiv. Tožnica je sama izpovedala o pozitivnih ocenah, podpori pri študiju inkluzivne pedagogike, pohvalah in predlaganemu sodelovanju. Iz ocenjevalnih listov izhaja, da je bila toženka zadovoljna s tožničinim delom. Pri toženki sprožen inšpekcijski nadzor ni pokazal nikakršnih kršitev, zaradi katerih bi moral inšpektor ukrepati. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka toženkine navedbe. Navaja, da bi se, če bi sledili navedbam toženke, sklepale zgolj pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj nihče ne ve vnaprej, kakšen obseg dela bo imel in kolikšno bo število zaposlenih, ki jih potrebuje. Vsi bi sklenjene pogodbe o zaposlitvi zgolj podaljševali, saj vedno obstaja riziko, da se obseg dela zmanjša, tako v javnih zavodih (vrtcih) kot pri zasebnih delodajalcih. Ni relevantno oblikovanje oddelkov v prihodnjih šolskih letih, saj ob sklenitvi zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas razlog ni obstajal. Potreba po delu ni bila začasna, temveč trajna. Zaporedna tri leta je bilo oblikovanih 6 oddelkov. Dopis inšpektorata za delo potrjuje, da je ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas v pristojnosti sodišča. Toženka neutemeljeno priglaša pritožbene stroške, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni kršilo pravice do kontradiktornosti, enakega varstva pravic, enakosti pred zakonom in pravice do sodnega varstva, saj je toženka imela možnost sodelovanja v postopku, sodišče prve stopnje pa ji tega ni onemogočilo. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo, sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna.

6. Nista podani kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP in absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju pritožba uveljavlja, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izvedenih dokazov v zvezi z izrabo viška ur zaposlenih pri toženki. Sodišče prve stopnje je, kot to izhaja iz 5. točke obrazložitve, prebralo vse listine, ki sta jih v spis predložili stranki (tudi s strani toženke predložene evidence delovnega časa za tožnico in druge zaposlene na delovnem mestu vzgojitelj ter preglednice ur in dopustov), nato pa se je do tistih listin oziroma dokazov, ki so bili bistveni za odločitev, konkretizirano opredelilo. Sodišče se ni dolžno opredeliti do vseh dokazov (in trditev) stranke, temveč zgolj do tistih, ki so za odločitev v konkretnem primeru pravno odločilni, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Višek ur (nadure), v zvezi s katerimi je tožnica dodatno želela dokazati trajno potrebo po opravljanju dela vzgojitelja, je pravilno štelo za nerelevantne za odločanje o transformaciji v delovno razmerje za nedoločen čas. Ker izvajanje dokaznega postopka glede stanja ur na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivalo (prvi odstavek 339. člena ZPP), je neutemeljena tudi sicer pavšalna pritožbena navedba o zavlačevanju postopka v nasprotju z načelom ekonomičnosti.

7. Nekonkretiziran je pritožbeni očitek, da je v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, bi morala toženka v pritožbi natančno navesti in pojasniti, glede katerih odločilnih dejstev je sodišče izvedenim dokazom oziroma listinam v spisu pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici.

8. Sodišče prve stopnje je odločalo o zakonitosti zaposlitve tožnice pri toženki za določen čas. Tožnica je s toženko sklenila več pogodb o zaposlitvi za določen čas, in sicer prvo za obdobje od 1. 9. 2019 do 4. 10. 2019 oziroma do vrnitve delavke s porodniškega dopusta, če je to prej, na delovnem mestu vzgojitelj, drugo za obdobje od 5. 10. 2019 do 31. 8. 2020 oziroma do ukinitve oddelka vrtca, če je to prej, na delovnem mestu vzgojitelj - pomočnik vzgojitelja, tretjo za obdobje od 18. 5. 2020 do 31. 8. 2020 oziroma do vrnitve delavke s porodniškega dopusta, če je to prej, na delovnem mestu vzgojitelj, četrto za obdobje od 1. 9. 2020 do 31. 8. 2021 oziroma do ukinitve oddelka, če je to prej, na delovnem mestu vzgojitelj, ter nazadnje peto za čas od 1. 9. 2021 do 31. 8. 2022 oziroma do ukinitve oddelka, če je to prej, na delovnem mestu vzgojitelj.

9. Toženka je v postopku navajala in to ponavlja tudi v pritožbi, da je v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnico za šolsko leto 2021/22 obstajal razlog začasno povečanega obsega dela v smislu oblikovanja oddelkov otrok. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati, da bi bil podan razlog po 3. alineji prvega odstavka 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Zaključek, da je imela toženka trajnejšo potrebo po delu šestih vzgojiteljev, je sodišče prve stopnje utemeljilo na ugotovitvah, da je bilo šest oddelkov vrtca oblikovanih tudi v predhodnem šolskem letu 2020/21, da se od leta 2020 dalje število oddelkov ni zmanjšalo ter da se je v obravnavanem obdobju število vpisanih otrok v vrtec med letom celo povečevalo in ne zmanjševalo, zato že od leta 2015 ni prišlo do ukinitve kateregakoli oddelka med šolskim letom. Pravilnost zaključka o trajnosti potrebe po delu tožnice še zlasti potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica delo opravljala v enem od oddelkov v enoti A., v katerem so bili od šolskega leta 2019/20 dalje vseskozi oblikovani štirje oddelki vrtca, dodaten šesti oddelek, na katerem je toženka utemeljevala razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi s tožnico za določen čas, pa je bil v letu 2020 zaradi izraženega interesa za vpis otrok oblikovan v enoti B. 10. Postopek v zvezi s sprejemom vpisanih otrok v vrtec in oblikovanjem oddelkov ter dejstvo, kdo poda vlogo oziroma predlaga oblikovanje določenega števila oddelkov in kdo nato sprejme odločitev o številu oddelkov, za ugotavljanje obstoja potrebe po delu vzgojiteljev nista bistvena, zato pritožba neutemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila toženka tista, ki je podala vlogo za oblikovanje šestih oddelkov v šolskem letu 2021/22. 11. Toženka neutemeljeno uveljavlja, da ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi za tekoče šolsko leto ni mogla vedeti, kakšna bo situacija s številom vpisanih otrok v prihodnjih šolskih letih, koliko oddelkov bo odprtih in koliko vzgojiteljev bo morala zaposliti. Prav tako se neutemeljeno sklicuje na okoliščino, da je vpogled v število rojstev v portalu ministrstva za šolstvo (Sokol) možen šele v januarju, in ne ob začetku šolskega leta. Negotovost, ali bo tudi v prihodnjih šolskih letih enak obseg dela, torej koliko bo vpisanih otrok in posledično oblikovanih oddelkov, ne utemeljuje razloga začasnosti potrebe po delu. Gre za običajno nihanje oziroma tveganje toženke kot delodajalca, česar ni dopustno prenesti na delavca. Riziko toženke kot javnega zavoda glede obsega vpisa otrok v vrtec je primerljiv s poslovnim rizikom gospodarskih družb (npr. glede zadržanja obstoječih naročnikov, pridobivanja poslov in naročil poslovnih partnerjev), zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na stališča takšne sodne prakse.

12. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje toženka tudi na podlagi specialnega predpisa za področje vzgoje in izobraževanja, in sicer določbe devetega1 odstavka 109. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) ni uspela dokazati zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ta določa, da se pogodbo o zaposlitvi za določen čas lahko sklene tudi v primeru, če gre za predvideno zmanjšanje obsega vpisa učencev oziroma dijakov v šolo ali zavod ali za spremembe javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja oziroma predmetov. Toženka ni dokazala, da je upad števila vpisanih otrok v vrtec predvidevala že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnico. V zvezi s tem v pritožbi (nasprotno) vztraja, da ob sklepanju pogodb o zaposlitvi ni seznanjena s tem, koliko oddelkov bo mogoče v prihodnjih šolskih letih oblikovati, ter da ne more predvidevati števila vpisanih otrok za prihodnja šolska leta. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zgolj hipotetična možnost (ki vselej obstaja) za zmanjšanje obsega vpisa otrok in posledično zmanjšanje števila oddelkov v prihodnje ne zadošča za zakonito sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz tega razloga.

13. Navedbe toženke o padajočem trendu novorojenih otrok in naraščajočem trendu odseljevanja prebivalcev na šolskem območju, ki jih ponavlja v pritožbi, niso dokazno podprte. Prav nasprotno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo v občini A. v letu 2019 živorojenih otrok skupno 21, v letu 2020 20 in v letu 2021 ponovno 21, kar kaže na stagnacijo oziroma rahlo nihanje s trendom zviševanja v letu 2021 v primerjavi s preteklim letom. Niti navedeno torej ne utemeljuje zaključka o predvidenem zmanjšanju obsega vpisa otrok v vrtec, za katerega se zavzema toženka.

14. Zmotna je pritožbena navedba, da gre pri vprašanju oblikovanja oddelkov za razlog predvidene spremembe javno veljavnega programa vzgoje in izobraževanja iz devetega odstavka 109. člena ZOFVI, saj spremenjeno število oddelkov ne pomeni, da se spremeni javno veljavni vzgojno-izobraževalni program, ki ga šola ali zavod izvaja.

15. Glede na to, da je za zakonitost bistveno, ali je obstajal razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ob njenem sklepanju, kot to izpostavlja tudi pritožba, to je 26. 8. 2021, je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do podatkov o vpisu otrok v šolskem letu 2023/24, v katerem je bilo oblikovanih zgolj 5 oddelkov, ni opredelilo.

16. Zadeva Pdp 517/2018, na katero se sklicuje pritožba, ni primerljiva obravnavani zadevi, saj je šlo za drugačne dejanske okoliščine, in sicer je bilo za obe pogodbi o zaposlitvi za določen čas iz razloga "povečanega obsega zaposlitve" ugotovljeno (dokazano), da je bil ob znanem številu vpisanih študentov in ob prav tako znanem dejstvu padajočega zanimanja za vpis razlog začasno povečanega obsega dela v času sklenitve pogodb dejansko podan.

17. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da pri odločanju ni upoštevalo dejstva, da inšpekcijski nadzor ni pokazal nepravilnosti oziroma kršitev pri vsebini in sklepanju pogodb o zaposlitvi za določen čas. Navedeno za odločitev ni bistveno, saj zakonitost sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas in njeno transformacijo v delovno razmerje za nedoločen čas presoja sodišče, ki pri tem ni vezano na morebitne ugotovitve drugih državnih organov oziroma na rezultat inšpekcijskega postopka.

18. Glede na nedokazanost obstoja razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z osebnimi razlogi in odklonilnemu odnosu ravnateljice toženke do tožnice, zaradi česar z njo ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, kot tudi pritožbene navedbe o tem, da je bil odnos med strankama primeren in spoštljiv, da je toženka tožnico podpirala pri študiju inkluzivne pedagogike tako, da ji je prilagodila urnik dela, da je bila zadovoljna z delom tožnice, s katerimi nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o vplivu osebnih razlogov na zaposlovanje, ne predstavljajo odločilnega razloga oziroma ne vplivajo na odločitev o transformaciji pogodbe o zaposlitvi zaradi nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas (56. člen ZDR-1). Kljub temu pa siceršnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ravnateljica tožnici predlagala, naj si išče druge službene izzive, saj razmišlja o tem, da ji delovnega mesta jeseni ne bi podaljšala, kar izhaja iz zapisnika pogovora z dne 11. 3. 2022, povzetega v izpodbijani sodbi, pritožbeno sodišče še dodatno utrjuje v prepričanju, da zaposlovanju za določen čas pri toženki ni botroval razlog začasno povečanega obsega dela oziroma razlog predvidenega zmanjšanja obsega vpisa.

19. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe, tožnici pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo; pritožbeno sodišče ji je v okviru priglašenih stroškov upoštevaje za postopek potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) in Odvetniško tarifo (OT) priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, kar skupaj z materialnimi stroški (7,5 točke) in davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR. Navedene stroške mora toženka povrniti tožnici v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

1 Prej sedmi odstavek (ZOFVI-D, Ur. l. RS, št. 79-3742/2003).