Jedro

Na podlagi 1. odst. 626. člena OZ je podjemnik dolžan izvršiti delo po dogovoru in po pravilih posla. Predmet podjemnikove obveznosti ni samo delo, ki ga opravlja podjemnik, da bi dokončal posel, ki se ga je zavezal opraviti, ampak šele končni rezultat, ki se ga je zavezal doseči, torej opravljeno izvršeno delo. Podjemnikova storitvena obveznost ima zato značilnosti obligacije uspeha. Da bi podjemnik dosegel dogovorjeni končni rezultat, mora opraviti različna dela, aktivnosti, vendar ta dela sama po sebi niso predmet njegove obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 378,77 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 23798/2008 z dne 27. 05. 2008 tudi v 1. in 3. odstavku izreka. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke.

V pritožbi zoper sodbo je tožena stranka uveljavljala pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi zahtevku, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. Priglasila je stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v tem sporu zahteva plačilo računa za opravljeno storitev izdelave reklamnega videospota in priprave materiala za internet. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi ni določno opredelila razlogov o zatrjevanih kršitvah pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Kot je pravilno navedlo sodišče stopnje, je rezultat, ki se ga je zavezala doseči tožeča stranka, izdelati reklamni videospot za strešno kritino. Za odločitev o tem, ali je tožena stranka dolžna plačati vtoževani račun, je pomembno le, ali je tožeča stranka pravilno in pravočasno izdelala dogovorjeni oglas.

Na podlagi 1. odst. 626. člena OZ je podjemnik dolžan izvršiti delo po dogovoru in po pravilih posla. Predmet podjemnikove obveznosti ni samo delo, ki ga opravlja podjemnik, da bi dokončal posel, ki se ga je zavezal opraviti, ampak šele končni rezultat, ki se ga je zavezal doseči, torej opravljeno izvršeno delo. Podjemnikova storitvena obveznost ima zato značilnosti obligacije uspeha. Da bi podjemnik dosegel dogovorjeni končni rezultat, mora opraviti različna dela, aktivnosti, vendar ta dela sama po sebi niso predmet njegove obveznosti, kot to v pritožbi napačno zatrjuje tožena stranka. Predmet podjemnikove obveznosti je opravljen posel – v spornem primeru je to videospot: reklama za strešno kritino, primeren za predvajanje na televiziji. Zato je za presojo, ali je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost pomembno le, ali je dosegla končni rezultat, ne pa, ali je, kot ji to očita tožena stranka, opravila vsa, po oceni tožene stranke za dosego rezultata dela potrebna dela.

Le lastnosti končnega rezultata podjemnikove storitve so merilo za presojo, ali je podjemnik pravilno izpolnil svojo obveznost. Če posel, ki ga je podjemnik opravil, dogovorjenih lastnosti nima, je podjemnikova izpolnitev nepravilna, ima stvarne napake.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje (upoštevaje izpovedi priče S. in A. ter dejstva, da stranki pred tem nista izmenjali nobenih posnetkov, pri tej vrsti posla pa je nujno sodelovanje naročnika) utemeljeno štelo, da je bila verzija reklamnega spota z dne 07. 03. 2008 le delovna verzija, poslana v pripombe toženi stranki, ne pa končna verzija, mišljena za predvajanje po TV. Glede na to, da druga, končna različica, s strani tožene stranke ni bila zavrnjena, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni ne trdila ne dokazovala, da je imel končni izdelek kakšno napako ali da je bil izdelan z zamudo niti ni zatrjevala, da je napake grajala. Zaradi tega tožena stranka nima materialnopravne podlage za ugovor znižanja plačila za opravljeno delo. Prav tako tožena stranka svoje zahteve za znižanje plačila za opravljeno delo glede višine sploh ni opredelila.

Po oceni pritožbenega sodišča pa je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da prispevek tožene stranke v zvezi z izdelavo dogovorjenega reklamnega spota ne predstavlja takšnega stroška za naročnika, ki bi sploh lahko predstavljal osnovo za znižanje kupnine. Ugotovilo je, da tožena stranka ni samostojno opravila nobenega dela, ki bi ga sicer morala opraviti tožeča stranka. Podrobno je obrazložilo, kaj vse je vsebovala idejna zasnova za reklamni spot in ugotovilo, da je osnovna ideja za končni izdelek nastala pri tožeči stranki, tožena stranka pa je nato pri delu v tem že postavljenem okviru sodelovala s pripombami in navodili. Fotografiji, ki jih je prispevala tožena stranka, zanjo nista predstavljali stroškov, prav tako tožena stranka ni sodelovala pri tehnični izvedbi dela v obsegu, ki bi opravičeval znižanje cene. Snemanje je organizirala in izvedla tožeča stranka, tožena stranka je tožeči stranka v zvezi z izdelavo spota le dajala navodila po telefonu, tožeča stranka pa je sama, brez pomoči tožene stranke ta navodila izvedla. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je tožena stranka na podlagi 622. člena OZ imela pravico nadzorovati posel in dajati navodila, takšno sodelovanje naročnika pa ne pomeni, da naročnik opravlja podjemnikovo delo in tudi ne more predstavljati podlage za znižanje cene.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da bi bila tožena stranka do znižanja plačila upravičena le, če bi imel končni izdelek napake in jih tožena stranka v roku ne bi odpravila. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se vse očitane napake nanašajo le na delovno verzijo, ki je bila pravočasno popravljena in dopolnjena, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ugovor tožene stranke, s katerim ta uveljavlja po višini nedoločen ugovor znižanja plačila zaradi lastnega prispevka, neutemeljen.

Tak zaključek je narekoval zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP), saj tudi ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo. Stroške je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, ob upoštevanju taksne in odvetniške tarife. Tožena stranka je upravičena do stroškov za sestavo odgovora na tožbo (600 točk po OT), 2% materialnih stroškov (5,05 EUR) in 20% DDV (54,889 EUR), ter do takse za odgovor na pritožbo po 2. odst. tar. št. 1 42,99 EUR), skupaj 378,77 EUR. (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP)