Jedro

Pri kaznivem dejanju odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 200. člena KZ je protipravnost poseben zakonski znak kaznivega dejanja in je treba ugotoviti pravno podlago, ki je bila (če je bila) z izvršitvenim dejanjem prekršena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 99/2007 z dne 20. 2. 2009 spoznalo obsojenega R. K. za krivega storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 200. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Odločeno je bilo tudi, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Z isto sodbo je bila oproščena obtožbe enakega kaznivega dejanja soobdolženka B. P. 2. Višje sodišče v Ljubljani je na podlagi pritožb okrožnega državnega tožilca, obsojenca R. K. in njegovega zagovornika v pritožbenem postopku odločilo, da se pritožbe zavrnejo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornica, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vsebinsko pa zahteva v glavnem izpostavlja stališče o izključenosti protipravnosti obsojenčevega ravnanja tako v formalnem kot tudi materialnem pogledu. Meni, da je treba pri obravnavanem kaznivem dejanju izhajati v prvi vrsti iz koristi otroka in v tej luči presojati vprašanje protipravnosti ravnanja obsojenca. Ocenjuje, da je dejanje glede na naravo in težo majhnega pomena v smislu 14. člena KZ. Predlagala je, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec navedel, da zahteva za varstvo zakonitosti v delu, kjer uveljavlja kršitve materialnega prava in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, dejansko uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni dopustno. Stališče zahteve o izključenosti protipravnosti pa je po njegovi oceni nesprejemljivo, saj gre verjetno predaleč, čeprav hkrati ne zanika možnosti, da bi se lahko dalo temu vprašanju tudi večjo težo in pomen.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obdolžencu in njegovi zagovornici, ki pa v zvezi s tem nista podala izjave.

6. V zvezi z zatrjevanjem zagovornice v zahtevi, da je bila z izpodbijano sodbo storjena kršitev kazenskega zakona, ker je v ravnanju obsojenca izostal element protipravnosti, je treba ugotoviti, da je v tej zvezi že sodišče druge stopnje navedlo povsem jasne in določne razloge, zakaj je bilo obsojenčevo ravnanje tudi protipravno (stran 3 in 4 sodbe sodišča druge stopnje). V tej zvezi je treba morda še dodatno poudariti, da je pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 200. člena KZ protipravnost poseben zakonski znak tega kaznivega dejanja in je zato pri njegovem ugotavljanju potrebno ugotoviti pravno podlago, ki je bila (če je bila) z izvršitvenim dejanjem prekršena. V obravnavnem primeru je bila ta pravna podlaga pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P ... z dne 24. 5. 2004, s katero je bil mladoletni A. A. dodeljen v varstvo in vzgojo njegovi materi M. K. Obsojenec je za to sodbo vedel, vedel je tudi za pravno pot, po kateri se lahko takšno sodno odločbo spremeni in je z ravnanjem v nasprotju s to odločbo, ko je otroka A. A. 7. 9. 2005 odpeljal k sebi domov, jasno izkazal svoje protipravno ravnanje in tako uresničil ta zakonski znak kaznivega dejanja. Naknadni sodni odločbi (začasna odredba z dne 22. 5. 2006 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 17. 12. 2008), s katerima je bil ml. A. A. dodeljen v varstvo in vzgojo obsojencu, na navedeno dejstvo protipravnega ravnanja za nazaj nista mogli več vplivati.

7. Tudi kolikor se v zahtevi trdi, da v primeru obravnavanega kaznivega dejanja ni šlo za protipravno ravnanje v njegovem vsebinskem, materialnem smislu, takšno stališče ni utemeljeno. Zagovornica si prizadeva prikazati ravnanje obsojenca kot socialno sprejemljivo (navkljub odločitvi sodišča po citirani sodbi z dne 25. 4. 2004), ker naj bi sledil koristim otroka, ki da so bile v tem primeru ogrožene in da zato njegovo ravnanje ne more biti protipravno, saj je ravnal prav z namenom, ki ga zasleduje tudi kaznivo dejanje po 200. členu KZ, torej varovanje koristi otroka (in ne morebiti koristi staršev). Vendar je njeno stališče v tem pogledu zgrešeno, saj je prav z namenom varovanja koristi otroka predvidena pravna pot urejanja odnosov staršev do otrok v primeru razveze in še posebej v primeru nesoglasij med staršema glede teh vprašanj. Prav zaradi varovanja koristi otroka je bilo tudi v tem primeru s citirano sodno odločbo odločeno, da se ml. A. A. dodeli v vzgojo in varstvo njegovi materi in vse dokler je (bila) takšna sodna odločitev v veljavi, je vsakršno ravnanje v nasprotju z njo oceniti kot ravnanje v nasprotju s koristmi otroka in s tem tudi kot materialno protipravno.

8. Čeprav je bilo res z naknadnima sodnima odločbama, najprej začasno in zatem kot stalno odločeno, da se ml. A. A. dodeli očetu, obsojencu, nima prav zagovornica, ko meni, da dejanje samo po sebi ni imelo nobenih škodljivih posledic in ga je zato mogoče opredeliti kot majhnega pomena, skladno s 14. členom KZ. Dejanje je namreč treba ocenjevati v njegovi celoviti izvršitvi, pri čemer se je obsojenčevo ravnanje izkazalo kot izrazito brezkompromisno in trajalo navkljub sklepu o izvršbi, na podlagi katerega si je mati ml. otroka po pravni poti prizadevala ponovno pridobiti otroka v varstvo in vzgojo, vendar neuspešno. Te okoliščine na strani obsojenca pa nikakor ne omogočajo zaključka o dejanju majhnega pomena.

9. V tistih delih, kjer zagovornica v zahtevi nakazuje, da v postopku niso bile v zadostni meri razjasnjene vse okoliščine primera, kot npr. materialne razmere, v katerih je otrok živel in bo živel, sposobnosti obeh staršev za nudenje otroku ustreznega telesnega in duševnega razvoja, zanemarjanje otroka s strani njegove matere, nezadostno upoštevanje pričanja otroka samega in neugotavljanje razlogov, zakaj se je otrok zatekel k obsojencu – se po vsebini uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno.

10. Trditev zahteve, da je bila z izpodbijano sodbo storjena tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, s tem ko v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih, je prav tako neutemeljena. Tako sodba prve stopnje, kot tudi drugostopenjska sodba, sta se opredelili do vseh relevantnih vprašanj in za svoje zaključke navedli utemeljene razloge. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je bilo dovolj izčrpno in temeljito obdelano tudi vprašanje protipravnosti in v tem kontekstu tudi vprašanje varovanja koristi otroka, kar se v zahtevi še posebej izpostavlja (prvi odstavek na strani 4 sodbe sodišča druge stopnje in 13. in 14. stran sodbe sodišča prve stopnje).

11. Glede na vse navedeno je bilo ugotovljeno, da v izpodbijani sodbi niso bile storjene zatrjevane kršitve kazenskega zakona, niti bistvene kršitve določb kazenskega postopka, na katere se sklicuje zagovornica obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, deloma pa je vložena zaradi izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja, kar z zahtevo ni mogoče uveljavljati in je bila zato zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

12. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.