Jedro

Tožeča stranka razpolaga z mesečnim dohodkom v višini 1.150,00 EUR, torej z dohodkom, ki več kot za 100 % presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je določen z ZSVarPre. Glede na navedeno je tožnica neutemeljeno zahtevala, da jo sodišče v celoti oprosti plačila takse za pritožbo. Ne glede na navedeno je sodišče tožnico delno oprostilo plačila sodne takse, in sicer za 837,00 EUR, tako da znaša njena taksna obveznost za pritožbo 1.500,00 EUR, in ji hkrati dovolilo, da ta znesek sodne takse plača v petih mesečnih obrokih po 300,00 EUR. Pri tem je zavzelo pravilno stališče, da bo glede na njen razpoložljivi mesečni dohodek zmogla plačilo posameznih obrokov, saj ji bo kljub njihovemu plačilu še vedno ostal dohodek, ki občutno presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se tožečo stranko delno oprosti plačila sodne takse in sicer za znesek 837,00 EUR, preostanek sodne takse v znesku 1.500,00 EUR pa je tožeča stranka dolžna plačati v petih mesečnih obrokih po 300,00 EUR.

2. Tožnica je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v celoti oprosti plačila sodnih taks. Poudarja, da nima v lasti nepremičnega premoženja. Živi v stanovanju, ki je predmet spornega razmerja s tožencema. Zaradi zadevnih spornih razmerij in sodnih postopkov ima tožeča stranka velike izdatke s plačevanjem sodnih taks, kar pomeni, da nima denarnih sredstev za lastno preživljanje. Stara je več kot 85 let in ima zdravstvene težave ter je starostno onemogla. Njen edini vir prihodkov je njena vdovska pokojnina.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določilu 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015 sodišče oprosti stranko plačila taks v celoti, če na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev ter tudi v primeru, če denarne socialne pomoči ne prejema in tudi ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela, če bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati. Pri določitvi vsebine pravnega standarda občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje je Ustavno sodišče napotilo sodišča na uporabo v sodni praksi izoblikovanega enotnega stališča, da se pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev smiselno presoja po merilih, ki jih določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), ki v drugem odstavku 13. člena določa domnevo, da stroškov postopka ne more plačati stranka, ki ima dohodke v višini dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke. Tudi glede na pritožbene trditve ni sporno, da tožeča stranka razpolaga z mesečnim dohodkom v višini 1.150,00 EUR, torej z dohodkom, ki več kot za 100 % presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je določen z Zakonom o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) in je v času odločanja znašal 270,82 EUR (Ur. l. RS, št. 57/2015). Glede na navedeno je tožnica neutemeljeno zahtevala, da jo sodišče v celoti oprosti plačila takse za pritožbo. Ne glede na navedeno je sodišče tožnico delno oprostilo plačila sodne takse in sicer za 837,00 EUR, tako da znaša njena taksna obveznost za pritožbo 1.500,00 EUR in ji hkrati dovolilo, da ta znesek sodne takse plača v petih mesečnih obrokih po 300,00 EUR. Pri tem je zavzelo pravilno stališče, da bo glede na njen razpoložljivi mesečni dohodek zmogla plačilo posameznih obrokov, saj ji bo kljub njihovemu plačilu še vedno ostal dohodek, ki občutno presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka.

5. Tožničina pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).