Jedro

Informacijsko neravnotežje, ne na abstraktnem oz. splošnem nivoju ne na konkretni ravni, nikoli samo zase ne vodi k temu, da bi bil posel ničen, če ni izpolnjen še kakšen od elementov, ki jih pravni red zahteva za to najhujšo obliko neveljavnosti nekega pravnega posla. Lahko da je kdaj informacijsko neravnovesje takšne teže, da potrošnika zavaja v zmoto. Vendar (tudi) naš pravni red zaradi varnosti pravnega prometa za izpodbijanje v zmoti sklenjenih pogodb predvideva časovne roke, ki so v konkretni zadevi seveda že vsi potekli. Le ničnostni zahtevki ne zastarajo, ker gre za tako hudo hibo, na katero se lahko vsak čas vsakdo sklicuje; če je nek posel ničen, je ničen že od samega začetka, nima, ni imel in ne more imeti nikakršnih pravnih učinkov. V konkretnem primeru je banka svojo pogodbeno zavezo izpolnila, tudi tožnici pa sta svojo zavezo izpolnjevali več let in šele po 11 letih od sklenitve pogodbe (in prejema denarja – bančnega kredita) v tožbi zatrdili, da gre za ničen posel, torej posel, ki ne bi smel imeti nikakršnih učinkov. Trditi nekaj takega je contra factum proprium, torej odrekanje veljavnosti lastnim preteklim ravnanjem, torej v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter tudi nerazumno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnici sta dolžni v roku 15 dni toženki povrniti 837 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti Pogodbe o dolgoročnem kreditu z dne 19. 4. 2007 in z njo povezanega sporazuma o zavarovanju terjatve dne 8. 5. 2007, sklenjenih v obliki notarskega zapisa. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo 49.116,57 in 789,08 EUR. Tožnicama je naložilo, da morata toženki povrniti 3.861,30 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo tožnici iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, predlagata njeno spremembo v smeri ugoditive njunim zahtevkom, ali pa razveljavitev in novo sojenje ter opredeljujeta svoje pritožbene stroške. Pritožba se osredotoča na vprašanje (ne)opravljene pojasnilne dolžnosti in vprašanje nepoštenosti pogodbenih pogojev.

Pritožba trdi, da je zaključek o ustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti banke zmoten. Banka bi namreč morala pojasniti potrošniku, kako bi sprememba valute vplivala na njegov ekonomski položaj tekom celotne dobe vračanja kredita, predstaviti bi morala tudi uresničitev slabega scenarija. Sodišču očita, da je spregledalo dele izpovedbe bančnega referenta A. A., ki jih natančneje povzema iz zapisnika z naroka 17. 6. 2021 od str. 7 do 10, denimo da strank niso seznanjali s fiktivnim obrokom, da niso imeli posebnih izobraževanj glede kreditov v CHF, da so bili uslužbenci prepuščeni sami sebi, kako bodo te kredite in njihovo tveganje predstavili strankam, da so zaposleni pri toženki lahko najemali samo kredite v domači valuti. Iz vsega sledi, da se je banka tveganj zavedala, ni pa tega posredovala potrošnikom oz. strankam, tožnicama. Napačno naj bi bilo stališče, da je tožnici na posledice kredita opozoril tudi notar, kvečjemu glede kreditnega, na pa tudi glede valutnega tveganja. Pritožba trdi, da je bil kredit predstavljen kot ugoden, CHF kot stabilna valuta, brez možnosti bistvenih sprememb. Da bi banka morala opozoriti na možnost večje apreciacije valute CHF, ker je ta možnost obstajala, izhaja iz opozoril BS iz l. 2005. Če bi tožnici vedeli za tako „pokvarljiv“ produkt, ga ne bi vzeli, nista vedeli, da je, ker je cenejši, bolj tvegan, tako pritožba.

Nadalje pritožba očita, da se sodišče niti ni določno opredelilo do vprašanja, ali je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena, ali je bila banka v dobri veri in ali je bila pogodbena obveznost uravnotežena. Meni, da je za presojo dobrovernosti banke ključno to, da ni delila vseh informacij, s katerimi je razpolagala, ne pa, ali je lahko predvidela konkretno realizacijo tveganja v njeno korist. Trdi, da je toženka kredite v CHF ponujala z izključno špekulativnimi nameni, saj sicer ni razloga za vezanost kredita na CHF in ne na EUR. Zaradi spremembe tečaja valute toženka ni imela nobenih izgub. Ker sama ni prevzela nobenega tveganja spremembe valute, tožnici pa neomejeno tveganje, je tako določilo ustvarilo neravnovesje v škodo tožnic. Tako določilo pa je nepošten in nedopusten pogodbeni pogoj, še zlasti ob dejstvu, da banka ni opozorila na možnosti znatnih nihanj in tako ni „igrala z odprtimi kartami“. Pritožba opozarja na odločbo VSM I Ip 877/2020 in povzema del razlogov iz te odločbe. Meni, da je tem načelom sledilo tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-14-21-30. 3. Na pritožbo je toženka odgovorila, predlagala njeno zavrnitev ter opredelila pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno in v zadostni meri pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

Pritožbeni preizkus izpodbijane odločitve je bil v celoti mogoč in tudi opravljen. Zato ne drži nasprotni očitek, da o odločilnih dejstvih ni razlogov (14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Kolikor so bila pravno pomembna dejstva sporna, pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje kot prepričljivo, na tej podlagi pa delno še dopolnjuje pravno argumentacijo, kot sledi v nadaljevanju.

Nesporni dejanski okvir zadeve

6. Prva tožnica je s Pogodbo o dolgoročnem kreditu z dne 19. 4. 2007 (KP) pri toženki pridobila kredit z devizno klavzulo v znesku 140.000,00 CHF za potrebe nakupa stanovanja, z rokom vračila in v 200 mesečnih anuitetah. Mesečna obveznost je bila dogovorjena v znesku 945,98 CHF, zapadlost prve 18. 9. 2007, zadnje pa 18. 4. 2024, po amortizacijskem načrtu. Kredit je bil zavarovan z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini, zastaviteljici pa sta obe tožnici. Tožnica je kredit že konvertirala v evre in ga odplačuje v skladu z dne 13. 2. 2015 sklenjeno pogodbo o dolgoročnem hipotekarnem kreditu.

7. Za nesporno dejansko podlago odločitve je treba imeti tudi gibanje evrskega tečaja nasproti švicarskemu franku ter dejstvo, da sta tožnici svoje dohodke prejemali v evrih. Zato je nesporna posledica spremembe razmerja omenjenih valut dejstvo, da je kreditna obremenitev za tožnici hujša, če vrednost evra proti franku pade, saj morata za vračilo istega števila enot frankov izdati več evrov, torej večji delež svojih prihodkov.

8. Po podatkih Evropske centrale banke se je vrednost EUR v primerjavi s CHF v času od sklenitve pogodbe do vložitve tožbe (med tema dvema trenutkoma je minilo več kot 12 let) gibala, kot prikazuje spodnji graf1: 

9. Najvišja vrednost evra je na primer bila 31. julija 2008 - 1.6354 CHF, najnižja vrednost EUR pa je bila 23. januarja 2015 – 0.9816 CHF.

Pravna podlaga

10. Za presojo spornega pogodbenega razmerja je sodišče prve stopnje uporabilo ustrezno podlago, in sicer Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) in Obligacijski zakonik (OZ). Za razlago ZVPot je pomembna tudi Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva), ki je bila brez pridržkov implementirana v naš pravni red2, in v zvezi s tem je še zlasti pomembna praksa Sodišča EU. Vse to je ustrezno upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče. 11. Kot svojo zgornjo premiso je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi enotno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, in sicer II Ips 195/2018, II Ips 197/2018 in II Ips 32/2019, ki je zadnja objavljena revizijska odločba v seriji poenotene prakse.3 Pritožnici zato ne more uspeti s sklicevanjem na drugačno odločitev enega od pritožbenih sodišč (VSM I Ip 877/2020, pri čemer ne gre niti za pravnomočno končano zadevo, pač pa za sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje).

12. Po 24. čl. ZVPot se pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti.

13. Vrhovno sodišče RS je z zadevo 195/2018 pritrdilo stališču pritožbenega sodišča glede kriterijev izpolnjevanja pojasnilne dolžnosti in vprašanja nepoštenosti oz. ničnosti tovrstnih kreditnih pogodb. Praksa VS RS je od tedaj enotna in ustaljena. Glede na odločbo Ustavnega sodišča Up-14/21-30 so v nadaljevanju povzeti ključni poudarki precedenčne odločbe VSRS, ki jih je treba šteti kot zgornjo premiso in _mutatis mutandis_ veljavne argumente v vseh tovrstnih zadevah: Iz zadeve II Ips 195/2018 (enako zadeva 197/2018, prej podobno II Ips 201/2017): _»V okviru pojasnilne dolžnosti mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej na skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj._ _Revizijska graja stališča sodišča druge stopnje o pretiranosti zahteve po izdelavi grafičnih simulacij vpliva različnih vrednosti CHF na anuitete za daljše časovno obdobje ni utemeljena. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji, da gre za formalistično zahtevo in da ni mogoče trditi, da bi bila samo na ta način pojasnilna dolžnost res pravilno izpolnjena. Podlaga za tako zahtevo ne izhaja niti iz sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc niti iz konkretnega priporočila iz Priporočil Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011, na katerega se Sodišče EU (sicer obiter dictum in ne kot nosilni argument) sklicuje._ _Bistvo sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc je predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. Še toliko bolj, ker tako specifičnih zahtev v času sklepanja spornih kreditnih pogodb nacionalna zakonodaja ni predpisovala. Tak način informiranja v ekstenzivni obliki lahko vodi do točke prezasičenosti z informacijami in s tem omogoča tudi manipulacije in zavajanja (na primer z prikazom hipotetičnega, celo špekulativnega gibanja tečaja v korist potrošnikov). Revizijsko sodišče hkrati poudarja, da pretirana skrb za potrošnika tudi ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje. Kot lahko človekovo svobodo in dostojanstvo ogroža premajhna skrb zanj, ima lahko enak učinek tudi pretirana skrb. Ravnotežje med enim in drugim v konkretnem primeru izraža pojasnilna dolžnost, torej mehanizem, ki potrošniku omogoči seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše koristi ob manjšem tveganju. Pravo posamezniku ne more ukazovati, kaj je zanj dobro in ga usmerjati k tistemu, kar sámo ocenjuje kot koristno in dobro za povprečnega potrošnika._ _Razumen je sklep sodišča druge stopnje, da zanesljive in natančne napovedi glede obdobja in obsega spremembe valutnega razmerja niso mogoče. V sami naravi tveganja je nepoznavanje prihodnosti in neobvladovanje dejavnikov, ki vplivajo na realizacijo tveganja. Iz tega sklepa pa ne izhaja stališče o popolni nenapovedljivosti gibanja tečaja, kot to zmotno meni revizija. Za strokovnjake je vpliv določenih dejavnikov gotovo predvidljiv, ne morejo pa predvideti enostranskih ukrepov, kakršen je bil v konkretnem primeru ukrep švicarske centralne banke iz leta 2015, ki je imel največji vpliv na vrednost CHF. Revizija sicer meni, da sodišče druge stopnje pripisuje prevelik pomen monetarni politiki švicarske centralne banke. V zvezi s tem je treba pojasniti naslednje. Oboji - tako banke kot kreditojemalci – so se vsekakor morali in mogli zavedati valutnega tveganja, kar pa ne pomeni, da je bila uresničitev tveganja napovedljiva z določeno stopnjo natančnosti. Tožnikom je bil pred sklenitvijo kreditnih pogodb predočen graf o nihanju tečaja CHF/EUR za zadnjih nekaj let. Že na podlagi tega prikaza, ki je kazal tako padec kot rast CHF, so se morali in mogli zavedati, da ni stvarno pričakovanje, da bi v naslednjih 20 oziroma 15 letih (kar je bila doba dogovorjenega vračila kreditov) vrednost CHF v razmerju do EUR ostala enaka ali zgolj padala, in sicer neodvisno od monetarne politike švicarske centralne banke, torej četudi ta ne bi sprejela ukrepov, ki so imeli na tečaj največji vpliv. Drugače povedano: mogli so se zavedati, da je tveganje realno in da se lahko v dobi odplačevanja kredita kadar koli uresniči oziroma, da se v določeni meri najbrž celo bo uresničilo. Izrecno so bili opozorjeni tudi na to, da se bo v takem primeru evrska protivrednosti njihove anuitete povišala.«_ V zadevi II Ips 32/2019 so ta stališča ponovljena, dodatno: _»Tožnikom kot povprečnim potrošnikom ni bila onemogočena racionalna oziroma preudarna odločitev v zvezi z oceno celotnega stroška najetega kredita. Ker je toženka kot strokovnjakinja na bančnem področju ob sklepanju spornih pogodb ravnala v skladu z zahtevo dobre vere, sporni pogodbeni pogoj o prevzemu valutnega tveganja ne more biti nepošten v smislu 3. člena Direktive 93/13 v povezavi s 24. členom ZVPot.“_

14. Že v citirani sodbi VS RS je povzeto tudi stališče, ki ga je zavzelo SEU v sodbi C-186/16 z dne 20. 9. 2017 v zadevi _Ruxandra Paula Andriciuc idr. proti Banca Românească SA_, katere bistvo je predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, obenem pa so dana izhodišča, ki jih je treba pri tem upoštevati (ali gre za glavni predmet oziroma bistveno sestavino pogodbe, ali gre za splošne pogoje ali poseben dogovor, ali so pogoji jasni in razumljivi, in če ne, ali so nepošteni). Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank (1. odst. 3. čl. Direktive 93/13).

15. Pritožbeno sodišče ni prezrlo niti zadnje v vrsti odločitev SEU v zadevi C‑405/21, glede predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU na predlog Višjega sodišča v Mariboru (Slovenija) je s sklepom z dne 8. junija 2021, v postopku _FV proti NOVI KREDITNI BANKI MARIBOR, d. d._ SEU izreklo, da je treba člena 3(1) in 8 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo „dobre vere“ v smislu tega člena 3(1).

16. Nobeno od navedenih mnenj SEU eksplicitno ni tako, da bi ga bilo mogoče razumeti kot napotek k zaključku o ničnosti pogodbe, če banka ni perfektno opravila svoje dolžnosti celovitega informiranja potrošnika.

17. V vsakem primeru, torej tudi če se izkaže, da banka potrošniku ni dala ustreznih pojasnil (torej če ni pravilno izpolnila pojasnilne dolžnosti) in zato pogodbene določbe ni mogoče šteti za jasne in razumljive, je treba presoditi nepoštenost glavnega predmeta pogodbe. V tem okviru je treba predvsem presoditi, ali je banka ravnala v dobri veri, od zadeve, ki jo je pred SEU poslalo VSM pa tudi mimo tega, ali je obstajalo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank v času sklenitve pogodbe. Le ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila vodi do ničnosti tega določila ali celotne pogodbe. Namen izrecnega določila o ničnostni sankciji je, naj potrošniki zaradi nepoštenih pogojev ne trpijo nikakršnih negativnih posledic in naj jih takšni pogoji ne zavezujejo. Če pa se izkaže, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti (le) za nejasno določilo, ki ga ni mogoče opredeliti za nepoštenega (ker obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank ni izkazana), posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost (temveč morebiti kakšna druga pravna posledica, ki pa je tožnici v tej zadevi ne uveljavljata).

18. Ocena, da predmetna KP ni nična, ker ni izkazanih elementov po zgoraj citiranemu določilu ZVPot, v skladu z vsemi razlagami in kriteriji SEU, je po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

19. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o okoliščinah sklenitve KP sicer res ne omogoča zaključka, da je tožena banka korektno opravila svojo pojasnilno dolžnost, da bi torej tožnici pojasnila pomena možnega gibanja tečaja, v posledici česar bi lahko ta ocenila tveganje, ki ga sprejema s tovrstno pogodbo (tč. 30 - 34 na str. 19 do 20 izpodbijane sodbe); dokazi, izvedeni v tej smeri, so dokaj skromno povzeti v jedru tožničine izpovedbe in izpovedbe bančnega uslužbenca A. A. Ta kredita sicer ni preferiral ali svetoval, kaj šele vsiljeval, nič pa ni povedal o posredovanih informacijah, ki bi se specifično nanašale na vprašanje vezave kredita na CHF, razen tega, da je bil tedaj glede na obrestno mero ugodnejši, kar ni sporno. Tožnica sama je sicer izpovedala, v kar prvostopenjsko sodišče očitno ni dvomilo, da se je o kreditu v CHF že bila predhodno pozanimala oz. je zanj vedela preko spletne strani toženke ter na podlagi nasvetov njenih kolegov. Krediti so bili cenejši, marža in obresti nižje. Povedala je, da je glede obroka razmišljala le o spremenljivi obrestni meri, tveganje (očitno valutnega razmerja) pa se ji je zdelo „enako nič“. Sodišče prve stopnje sicer glede na to, da je tožnica visoko izobražena oseba, zaključi, da bi vseeno morala vedeti, kaj pomeni zaveza za kredit, ki je v tuji valuti in da je ne bi odvrnilo od sklenitve konkretne KP niti, če bi ji referent prikazal grafe nihanja vrednosti valute CHF. To sklepanje sicer ni nerazumno in je tudi življenjsko logično oz. verjetno, vendar to še ne pomeni, da je bila dolžnost banke, kot jo je opredelilo VSRS, v redu opravljena: _da bi bilo pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja._

20. Tudi ta kriterij pojasnilne obveznosti banke oz. njegov realni domet je treba vzeti _cum grano salis_. Na potrošnikovo realno zmožnost oceniti ekonomske posledice odplačevanja dolgoročnega kredita (20 let ali več) vplivajo namreč številni dejavniki (življenjska dejstva - “neznanke”), ki jih niti banka niti potrošnik v trenutku sklepanja dolgoročne pogodbe ne moreta vzeti v obzir, ker jih niti ne moreta poznati, pa so ne le za potrošnika, pač pa posledično tudi za banko bistvenega pomena, zlasti denimo izguba ali slabši pogoji zaposlitve kreditojemalca, izguba ali zmanjšanje delazmožnosti, spremembe osebnega statusa, prevzemanje novih poslovnih obveznosti ali nastanek novih zakonskih obveznosti, itd. Tudi vpliv oz. pomen spremenjenih okoliščin pravo upošteva in regulira (_rebus sic stantibus_), pa ne skozi ničnost sklenjenega posla samega.

21. Pošteno opravljena pojasnilna dolžnost („igra z odprtimi kartami“) hkrati pomeni poštenost (dobrovernost) banke, vendar obraten sklep ni avtomatično vzdržen. Ni namreč mogoče zaključiti, da je bila banka v slabi veri ali ravnala nepošteno, če njeni uslužbenci niso imeli dovolj natančnih oz. ustreznih navodil glede tega, kako se potrošnike v vsakem konkretnem primeru posebej in celovito informirajo, ali pa če se kakšen uslužbenec takih navodil morda ni v celoti držal. Morebitna malomarnost ali slabo opravljen servis strokovnjaka še ne pomeni nepoštenega ali celo slabovernega ravnanja.

22. Četudi ni mogoče zanesljivo ugotoviti celovito in korektno opravljene pojasnilne dolžnosti, ni nujno, da je posel, ki ga banka sklene s potrošnikom, ničen. Tak je šele, če je ob sklenitvi posla podano znatno nesorazmerje med neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank (v konkretnem primeru je zatrjevan ta element nepoštenosti).

23. Pogodbeni pogoj vezanosti kredita na CHF tudi po presoji pritožbenega sodišča sam zase ni bil nepošten, in sicer ker v času sklepanja pogodbe ni ustvarjal oz. ni pomenil znatnega neravnovesja med obveznostmi strank posla. Ni bilo namreč na dlani, torej objektivno predvidljivo, da se bo tečaj CHF verjetno povečal tako, da bo v dobi odplačevanja zadevnega kredita dejansko močno obremenil tožnici (zlasti tako, da se bo trajno, ali pa tako, da se bo močno in nenadno povečal). KP, gledano s časovne perspektive njene sklenitve, tudi sicer ni vsebovala pravnorelevantnih znatnih neravnotežij med pravicami in obveznostmi v škodo kreditojemalca, potrošnika. Iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 195/2018 izhaja naslednje razlikovanje. Po eni strani so se banke in kreditojemalci morali in mogli zavedati valutnega tveganja, in sicer ne le njegove realnosti, temveč tudi tega, da se bo tveganje v dolgi dobi odplačevanja kredita vsaj deloma skoraj z gotovostjo uresničilo. […] Gre za običajno dinamiko ekonomskega cikla; natančne napovedi glede obdobja in obsega valutnega razmerja pa niso mogoče. Po drugi strani sicer je treba upoštevati, da (zlasti za strokovnjake) tudi ne gre za popolno nenapovedljivost gibanja tečaja – vpliv določenih dejavnikov je gotovo predvidljiv. Vendar pa vseeno določenih konkretnejših okoliščinah in njihovih vplivih ni mogoče kar domnevati. V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep SNB v letu 2015, ki ni bil predvidljiv, še zlasti ne že pri sklepanju KP v letu 2007. 24. Vrhovno sodišče RS se je v zadevi 195/2018 tudi glede poštenosti pogodbenih pogojev strinjalo s sodiščem druge stopnje. Presojano je bilo vprašanje, ali sta bili pogodbi zaradi tega, ker so tožniki kot kreditojemalci prevzeli obveznost v tuji valuti, zaradi konkretnih okoliščin njihovega sklepanja po kriterijih prava varstva potrošnikov nepošteni in potemtakem nični. VS RS povzema vprašanje, ali je ničnost ustrezna sankcija tudi v primeru, da je imelo ravnanje toženke ob sklepanju pogodb kakšno pomanjkljivost in v ničemer ne nasprotuje zaključku, da »[…] ničnost ni primerna sankcija niti v primeru ocene, da toženka ob sklepanju pogodbe ne bi zadostila kriterijem po poštenem, jasnem in razumljivem informiranju tožencev o tem, kakšen rizik prevzemajo.« Za tak sklep ne pritožbeno ne revizijsko sodišče ni našlo podlage niti v zadevi Andriciuc, niti v domačih predpisih, saj ZPotK ni določal ničnostne sankcije za primer neizpolnjene pojasnilne dolžnosti, tudi sicer pa je ničnost (celotne pogodbe) skrajna sankcija. Opozorjeno je bilo na možnost delne ničnosti in na posledice, kadar je sklenitev pogodbe prepovedana samo eni strank.

25. Neravnovesje, ki med banko in potrošnikom vedno obstaja, ne more avtomatično pomeniti neravnovesja v pravicah in obveznostih vsakega posla, ki ga banka in potrošnik skleneta. Informacije, ki jih je imela tožena banka glede tečaja CHF, ne pa tudi potrošnik, niso bile take, da bi same zase nujno povzročile (znatno!) neravnovesje v dogovorjenih pravicah in obveznostih v škodo potrošnika in v korist banke oz. to v ničemer ni izkazano. Tako neravnovesje ni bilo vgrajeno v pogodbo, pač pa je mnogo kasneje neodvisno od volje banke in brez njenega utemeljenega predvidevanja, ki bi se lahko vsaj približno kvantificiralo, nastopila okoliščina, ki je za potrošnika povzročila večje breme. Toda ne v korist banke. Banka zaradi spremembe tečaja CHF ni imela v zvezi s sporno pogodbo nikakršne koristi, kvečjemu nasprotno. Abstraktni interes kreditodajalca je brez dvoma ta, da se kreditojemalec kredit v redu, torej redno odplačuje. Očitani »špekulativni« nameni banke, ki jih pritožba ponovno naslavlja, niso nikjer pojasnjeni oz. izkazani. Ne morejo izhajati iz golega dejstva, da je bila vrednost obroka vezana na CHF in ne na EUR.

26. Vrhovno sodišče je že v sklepu II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018 zavzelo stališče, da v relevantnem obdobju sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti sama po sebi ni nasprotovala prisilnim predpisom. Glavna pogodbena obveznost obeh pogodbenih strank je bila v konkretnem primeru določena v CHF, zato gre za posojilo tuje valute (za pravi devizni kredit) in ne zgolj za „preobleko“ valutne klavzule. Stališče iz 14. točke obrazložitve sklepa II Ips 201/2017 je bilo, da bi bilo ravnanje toženke, če bi za preračun anuitet res uporabljala lasten prodajni tečaj tuje valute, lahko opredeljeno kot nepošteno; vendar tudi takšno ravnanje ne bi pomenilo ničnosti celotne kreditne pogodbe, temveč bi tožniki lahko zahtevali le, da se pri preračunu uporabi srednji tečaj Banke Slovenije in povrnitev morebitne škode, ki bi jim nastala zaradi uporabe nepoštenega tečaja v preteklosti.

27. Informacijsko neravnotežje, ne na abstraktnem oz. splošnem nivoju, ne na konkretni ravni, nikoli samo zase ne vodi k temu, da bi bil posel ničen, če ni izpolnjen še kakšen od elementov, ki jih pravni red zahteva za to najhujšo obliko neveljavnosti nekega pravnega posla. Lahko, da je kdaj informacijsko neravnovesje takšne teže, da potrošnika zavaja v zmoto. Vendar (tudi) naš pravni red zaradi varnosti pravnega prometa za izpodbijanje v zmoti sklenjenih pogodb predvideva časovne roke, ki so v konkretni zadevi seveda že vsi potekli. Le ničnostni zahtevki ne zastarajo, ker gre za tako hudo hibo, na katero se lahko vsak čas vsakdo sklicuje; če je nek posel ničen, je ničen že od samega začetka, nima, ni imel in ne more imeti nikakršnih pravnih učinkov (92. in 93. čl. Obligacijskega zakonika). V konkretnem primeru je banka svojo pogodbeno zavezo izpolnila, tudi tožnici pa sta svojo zavezo izpolnjevali več let in šele po 11 letih od sklenitve pogodbe (in prejema denarja – bančnega kredita) v tožbi zatrdili, da gre za ničen posel, torej posel, ki ne bi smel imeti nikakršnih učinkov. Trditi nekaj takega je _contra factum proprium_, torej odrekanje veljavnosti lastnim preteklim ravnanjem, torej v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter tudi nerazumno.

28. Glede Poročila BS iz leta 2005; šlo je za splošna opozorila v zvezi z izpostavljenostjo bank in komitentov tečajnemu tveganju, upoštevaje, da je bil CHF leta 2005 na nizki ravni in da je bilo pričakovati apreciacijo. Temu sklepu je že pritrdilo tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 195/2018 (tč. 56). Dolgoročno je apreciacija je na določeni točki ekonomskega cikla vedno lahko pričakovana, ne pa tudi natančno napovedljiva. Konkretnejša kratkoročna napoved BS o apreciaciji za obdobje 2005 - 2007 se niti ni uresničila, saj se je vrednost CHF v tem obdobju (to je pred sklenitvijo spornih kreditnih pogodb) dejansko gibala v nasprotni smeri od napovedane. Informacija o neuresničeni napovedi bi bila za kreditojemalca brezpredmetna. Tudi revizijsko sodišče je v zadevi II Ips 195/2018 zapisalo, da so revizijske navedbe, da zagotovo ne bi sklepali tovrstnih pogodb, če bi bili seznanjeni z dokumenti BS, brez podlage oziroma se zdijo razumne le ex post facto, ko je do uresničitve rizika dejansko prišlo.

29. Glede sklicevanja pritožnic na odločbo Ustavnega sodišča RS je treba ugotoviti, da je to sklicevanje nespecifično, zgolj v smislu, da naj bi podpirala njuna sicer izražena stališča, katera konkretno, pa tudi ne obrazloži. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da zaradi odločbe Ustavnega sodišča Up-14/21-30 sodiščem, ki odločajo v pravdnih zadevah glede kreditov v švicarskih frankih, ni treba spreminjati dosedanjih, na enotno in uveljavljeno prakso Vrhovnega sodišča oprtih stališč glede uporabe materialnega in procesnega prava. Odločbe Ustavnega sodišča ni mogoče razumeti kot ugotovitev, da bi stališča v sodni praksi Vrhovnega sodišča bila v neskladju z Ustavo in da bi zato postala neupoštevna. Glede vprašanj, kjer gre za uporabo navadnega zakonskega prava, pa se je treba strinjati s prof. Galičem, ki opozarja, da je ob tem v vsakem primeru treba tudi upoštevati, da je »zadnja beseda« pridržana Vrhovnemu sodišču in da od Ustavnega sodišča ni dopustno pričakovati, da bi zavzemala stališča glede navadnega zakonskega prava.

30. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

31. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnici morata sami kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, toženki pa morata povrniti stroške odgovora, ki sta jih povzročili (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 1125 točk za sestavo pritožbe po Odvetniški tarifi, povečano za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 837 EUR. Priznane stroške morata tožnici plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudita, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 https://www.ecb.europa.eu/stats/policy_and_exchange_rates/euro_reference_exchange_rates/html/eurofxref-graph-chf.en.html# 2 2. in 4. tč. 1.a čl. ZVPot. 3 Pri predstavitvi relevantnih pravil se sodišče v nadaljevanju poleg tega opira še na prikaz N. Zupan iz članka: Pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o kreditnih pogodbah v tuji valuti, Pravosodni bilten št. 3/2019.