Jedro

Ker na pomembna vprašanja odločilna pri presoji ali je prisilna hospitalizacija potrebna, izvedenec ni odgovoril, sodišče prve stopnje tudi ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato obstoji možnost, da tudi materialno pravo ni pravilno uporabilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijani sklep r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom I. Z. pridržalo na zdravljenju v zaprtem oddelku Psihiatrične bolnišnice I. še nadalje do 12.9.2004. Zoper ta sklep se je pritožila njena zagovornica in v pritožbi navaja, da je sicer sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre pri pridržanki za duševno bolezen, ki jo je treba zdraviti. Nikakor pa ni izpolnjen drugi pogoj za pridržanje na zaprtem oddelku psihiatrične ustanove. Vsekakor nikoli ni bila nasilna do okolice, pa tudi svojega življenja in zdravja ni ogrožala. Zgolj dejstvo, da I.Z. ni jemala predpisanih zdravil ne zadošča za to, da se jo zaradi jemanja zdravil pridrži na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice. Gre za ustanovo, kjer je zaposlen strokoven kader, ki lahko obvladuje bolnike in bi lahko predpisano terapijo bolnici dajali pod nadzorom tudi na odprtem oddelku bolnišnice. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je postopek pridržanja I. Z. v psihiatrični zdravstveni organizaciji izpeljalo skladno z določbo 73., 74. in 75. čl. Zakona o nepravdnem postopku – ZNP ter z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-60/03-20 ter pridržani osebi postavilo zagovornico po uradni dolžnosti I.R.P.. Sodišče prve stopnje je moralo v tem postopku ugotoviti ali so pri I. Z. podani pogoji za pridržanje iz 70. čl. ZNP, kateri določa, da sodišče odloči o pridržanju osebe v zaprtem oddelku zdravstvene organizacije, če je zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja ali preprečijo stiki z zunanjim svetom, ker ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali sebi ali drugim povzroča hudo škodo. Prisilna hospitalizacija v zaprtem oddelku psihiatrične bolnice je hud poseg v človekove pravice do osebne svobode iz 19. čl. Ustave Republike Slovenije in človekove pravice do prostovoljnega zdravljenja iz 1. odst. 51. čl. Ustave Republike Slovenije, vendar je takšna hospitalizacija upravičena pri osebi, ki ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali sebi ali drugim povzroča hudo škodo in če ta oseba zaradi duševne bolezni ali zaradi duševnega stanja sama ni sposobna sprejeti odločitve o svojem zdravljenju ter če je tak ukrep nujno potreben zaradi varstva drugih človekovih pravic, to je pravice do življenja ali pravice do osebne integritete.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da I.Z. boluje za duševno boleznijo, kajti izvedenec dr. M. K. je na zaslišanju povedal, da je pri pregledu pridržane zaznal deporsonalizacijska in derealizacijska občutja, fenomene vodenja in vplivanja, branja misli ter slušne zaznavne motnje. Na podlagi te simptomatike je ugotovil, da pridržana boleha za shizofrenijo, ki je trenutno v akutni fazi in ki se sodeč po razpoložljivih heteroanamnestičnih podatkih še poglablja in tudi intenzivira. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da se je I. Z. že v letu 1996 zdravila zaradi opisanih težav v bolnici P.. Zdravstvene težave so se po zdravljenju umirile, vendar so se v zadnjih letih pogosteje pojavljale in sicer najmanj enkrat letno. Poglavitni razlog za poslabšanje zdravstvenega stanja je to, da pridržana ni redno jemala predpisanih zdravil, kar je sama priznala (vzrok za to naj bi bile bolečine v želodcu) in enako je povedala tudi njena hči, s katero skupaj živita. T. Z., to je pridržankina hči, je namreč izpovedala, da na poslabšanje bolezni matere pogostoma vplivajo posamezni sicer nepomembni dogodki, s katerimi se njena mati obremenjuje, vendar pa je bistveni razlog po njenem mnenju predvsem v tem, ker je prenehala z jemanjem predpisanih zdravil. I.Z. pa ni bila nikoli agresivna, niti do sebe, niti do drugih. Po prepričanju sodišča prve stopnje je ravno v opustitvi predpisane terapije iskati poglavitni razlog za vnovično poslabšanje pridržankine bolezni in sicer do te mere, da se nahaja v akutni fazi. Izvedenec dr. K. pa je izrazil stališče, da je ustrezno zdravljenje pridržanke trenutno potrebno zagotoviti v zaprtem oddelku in sicer za obdobje dveh mesecev. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da bi brez ustreznega zdravljenja lahko prišlo le še do dodatnega poslabšanja zdravja pridržanke, je za zagotovitev njenega varstva odredilo zdravljenje na zaprtem oddelku.

Sodišče prve stopnje je izraženemu stališču izvedenca dr. K. sledilo, da je zdravljenje potrebno na zaprtem oddelku, čeprav izvedenec ni odgovoril na vprašanje in to pritožba izrecno izpostavlja, ali res (ni) (je) mogoče redno jemanje zdravil pacientu zagotoviti tudi na odprtem oddelku, če pacient zdravljenja na odprtem oddelku ne odklanja. Tako kot pritožba poudarja, ima bolnišnica strokoven kader, kateri lahko poskrbi, da se zdravila pacientu redno dajejo, pa čeprav se tega zdravi na odprtem oddelku. Izvedenec psihiater tudi ni odgovoril na pomembno vprašanje kakšna je prognoza zdravstvenega stanja pridržane in ali se bo njeno zdravstveno stanje popravilo do take mere, če bi bila pridržana na zaprtem oddelku in tam zdravljena, da poseg v prostost ne bo več potreben, ker bo lahko sama ali s pomočjo zdravstvenega osebja jemala predpisana zdravila. Ker na ta pomembna vprašanja odločilna pri presoji ali je prisilna hospitalizacija I.Z. potrebna, izvedenec ni odgovoril, sodišče prve stopnje tudi ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato obstoji možnost, da tudi materialno pravo ni pravilno uporabilo, je pritožbeno sodišče moralo izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s tem, da dopolni dokazni postopek v nakazani smeri ter nato o zadevi ponovno odloči (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s čl. 37 ZNP).