Jedro

Tožena stranka (oziroma delavci, za katere odgovarja) je bila dolžna ravnati v skladu s pravili stroke pri pripravi in izvedbi športnega tekmovanja. To pomeni, da so bili dolžni ravnati s posebno skrbnostjo pri pripravi učne ure skoka v daljavo za vojake na služenju roka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka krivdno odgovorna tožniku za škodo, ki jo je utrpel 28.12.1992 med služenjem vojaškega roka. Sodišče druge stopnje je zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Po njenem mnenju ostaja sporno, ali ocena sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik skočil po svojih zmožnostih, že v celoti utemeljuje izključno odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Prva serija skokov ni bila izvedena, temveč so vojaki preizkušali teren. Glede na njihove ugotovitve je poveljnik ukazal skupini vojakov, da doskočišče prekoplje, vojakom pa, da pristopijo k naslednji seriji skokov, vendar tako, da skočijo manj. Ugotovitev sodišča, da je tožnik skočil po svojih zmožnostih, po mnenju tožene stranke pomeni, da je izvedel skok optimalno. Upoštevati bi bilo potrebno, da naj bi vojaki skočili več serij skokov, da je bila prva poskusna, druga pa naj bi bila pripravljena v tem smislu, da vojaki ne bi skakali optimalno, pač pa naj bi skoke prilagodili danim razmeram. Tožena stranka meni, da sta sodišči napačno ocenili okoliščine usposabljanja, kakor tudi kvalifikacijo tožnikovega skoka, kateri kljub ukazom nadrejenega, da naj zaradi danih razmer vojaki v drugi seriji skočijo manj, nikakor ni bil prilagojen okoliščinam. Materialno pravo je po mnenju tožene stranke zato napačno uporabljeno, ko glede na ugotovljeno, sodišče ni ocenjevalo primernosti tožnikovega ravnanja.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Odločilna dejanska ugotovitev v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje je bila, da je tožnik doskočil na neprekopano mivko, zaradi zbite mivke ni mogel amortizirati doskoka, posledica pa je bila poškodba kolena. Tožena stranka ni dokazala, da je v obravnavanem primeru ravnala s potrebno skrbnostjo in tudi ne, da je tožnik kakorkoli ravnal nepravilno. Trditve, ki jih tožena stranka postavlja v reviziji glede poteka dogodkov in glede prispevka tožnika k nastanku poškodbe oziroma o nespoštovanju ukaza nadrejenega, naj vojaki skočijo manj, so povsem nove. S tem poskuša smiselno izpodbijati dejanske ugotovitve v postopku in navaja nova dejstva, kar pa je v nasprotju z izrečno določbo 387. člena ZPP. Omenjeni razlogi namreč v reviziji po citirani določbi niso dovoljeni.

Doskočišče je potrditvah tožene stranke med postopkom in po izpovedbi poveljujočega častnika ta ukazal prekopati celo pred izvajanjem poskusnega skoka. S trditvijo v reviziji, da naj bi bila poškodba tožnika razlog, da je bilo ukazano vojakom prekopati doskočišče, tožena stranka prihaja v nasprotje sama s seboj. Poleg tega bi tako ravnanje poveljujočega častnika toliko bolj kazalo na (nedovoljeno) opustitev oseb, za katere država odgovarja, če bi obveljala različica dogodkov iz revizije: da pred poskusnim skokom in pred skokom tožnika doskočišče sploh ni bilo prekopano.

Materialnopravno pravilno je namreč izhodišče v sodbah sodišča druge in prve stopnje, da je bila tožena stranka (oziroma delavci, za katere odgovarja) dolžna ravnati v skladu s pravili stroke pri pripravi in izvedbi športnega tekmovanja. To pomeni, da so bili dolžni ravnati s posebno skrbnostjo pri pripravi učne ure skoka v daljavo za vojake na služenju roka. Trditev, da ni šlo za tekmovanje ampak za učno uro, in da zato odgovornost tožene stranke ni podana, ni pravilna. Iz dejanskih ugotovitev je razvidno, da je šlo za organizirano izvajanje skoka v daljavo, ki ga je vodil in nadzoroval poveljujoči častnik, ne da bi vojaki imeli možnost izbire, ali bodo pri tem sodelovali ali ne. Revizijska trditev, da so izvajali le skoke z mesta, nima nobene opore v dejanskih ugotovitvah v postopku, ampak je z njimi celo v nasprotju. Enako velja za zatrjevan ukaz, naj vojaki skačejo manj.

Sodišče druge stopnje je toženi stranki v odgovoru na njeno pritožbo obširno in jasno razložilo, na kakšen način oziroma v kakšnem primeru bi se lahko razbremenila svoje odgovornosti (3. stavek v 4. odstavku na 2. strani sodbe sodišča druge stopnje). Revizijsko sodišče temu lahko le pritrdi. Nerazumljiva je trditev v reviziji, da sodišče ni ocenilo primernosti tožnikovega ravnanja glede na ugotovljene okoliščine. Iz izpodbijane sodbe je razvidno ravno nasprotno: sodišče druge stopnje je prav tako kot sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni dakazala, da bi tožnik ravnal kakorkoli nepravilno. Taka ugotovitev pa zadostuje (glede na obrnjeno dokazno breme) za ugotovitev, da ni nobene soodgovornosti tožnika za škodo, ki jo je utrpel. Ob že opisanih ugotovitvah o pomanjkljivi skrbnosti ravnanja delavcev, za katere odgovarja tožena stranka, je materialnopravno pravilna presoja, da je tožena stranka krivdno odgovorna tožniku za škodo, nastalo dne 28.12.1992. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, ki jih tožena stranka zatrjuje v reviziji, niso podani, zato je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).