Jedro

Ker drugostopni upravni organ, ki je v izvršitvi sodbe izdal odločbo, ni ravnal v skladu z določbo 62. člena ZUS in ni upošteval pravnega mnenja in pripomb sodišča v sodbi, je odločba nezakonita.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 8.10.1993 odpravi.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani je s sodbo z dne 16.6.1993 odpravilo odločbo tožene stranke z dne 20.3.1992, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo v obliki zaznamka Republiške uprave za javne prihodke z dne 18.2.1991. Z navedeno prvostopno odločbo je bil tožniku odmerjen prometni davek. Sodišče je v razlogih sodbe opozorilo, da bi moral prvostopni upravni organ, kolikor je štel, da tožnik ni predložil vseh listin, potrebnih za davčno oprostitev, tožnika kot neuko stranko poučiti, katera dokazila mora predložiti in ga pozvati, da jih v določenem roku predloži. Ker prvostopni organ tako ni ravnal, je s tem kršil določbi 14.in 68.člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in ker navedenih nepravilnosti tožena stranka ni odpravila je bila nezakonita tudi navedena odločba tožene stranke.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, ki jo je izdala v izvršitvi navedene sodbe, ponovno zavrnila tožnikovo pritožbo.V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je po določbah zakona o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu predvidena oprostitev plačila prometnega davka pri nakupu osebnih avtomobilov, ki jih na podlagi pisnega izvida in mnenja pristojne invalidske komisije kupijo invalidi neposredno od proizvajalne ali trgovske organizacije izključno za osebni prevoz(36.člen zakona), pri čemer pa navedene davčne oprostitve ni mogoče uveljavljati, če je od izdaje pismenega izvida in mnenja pristojne invalidske komisije minilo več kot 6 mesecev. (53.člen pravilnika o uporabi davčnih stopenj ter o načinu vodenja evidence obračunavanja in plačevanja davka od prometa proizvodov in storitev).Tožena stranka meni, da ker tožnik ob uvozu osebnega avtomobila dne 31.1.1991, ko je nastala davčna obveznost, ni predložil izvida in mnenja invalidske komisije, izdanega pred manj kot šestimi meseci, ob nastanku davčne obveznosti, to je dne 31.1.1991, ni izpolnjeval pogoja za navedeno davčno oprostitev.Tožena stranka tako stališče utemeljuje z določbo 6.točke 2.odstavka 22.člena zakona o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu, po kateri se šteje , da je promet proizvodov in storitev opravljen, ko nastane obveznost plačila carine in davščin za proizvode, uvožene po določbi 17.člena tega zakona ter z določbo 19.člena carinskega zakona, ki določa, da obveznost plačila carine nastane z dnem, ko je šlo blago čez carinsko črto. Meni,da prvostopni organ ni kršil načela pomoči neuki stranki.Tožnik je namreč na dan 18.2.1991, ko mu je davčni organ odmeril davek, imel ustrezno mnenje invalidske komisije z dne 13.2.1991, ki ga je davčnemu organu tudi predložil, ni ga pa imel takrat, ko je nastala obveznost plačila prometnega davka.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo.V tožbi navaja, da je 100% invalid, kar je izkazoval z odločbo, ki jo je predložil carinarnici.Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka sicer pravilno navaja, da nastane obveznost plačila prometnega davka pri uvozu takrat, ko nastane obveznost plačila carine, ta pa nastane ko gre blago čez carinsko črto.Napačno pa je stališče tožene stranke, da davčne oprostitve tožniku ni bilo mogoče priznati, ker takrat, ko je nastala davčna obveznost, torej ob predložitvi carinske deklaracije,ni imel ustrezne listine, s katero se dokazuje davčna oprostitev. Po določbah carinskega zakona se sicer res carinske in druge ugodnosti, tudi ugodnosti v zvezi s plačilom prometnega davka, uveljavljajo ob predložitvi carinske deklaracije in mora tisti, ki jih uveljavlja, carinski deklaraciji predložiti ustrezne listine, s katerimi dokazuje določeno oprostitev oziroma ugodnost (254. člen carinskega zakona). Če stranka listin ne predloži, carinske ugodnosti ni mogoče priznati. Po navedenih določbah carinskega zakona ravna carinski organ v carinskem postopku.V obravnavanem primeru, ko je prometni davek tožniku odmeril davčni organ, pa je ta dolžan postopati po določbah zakona o splošnem upravnem postopku, tako kot je navedeno v sodbi tega sodišča. Tožena stranka, ki je v izvršitvi sodbe izdala izpodbijano odločbo, ni ravnala v skladu z določbo 62.člena zakona o upravnih sporih in ni upoštevala pravnega mnenja in pripomb tega sodišča v navedeni sodbi. Tudi sicer sodišče ugotavlja, da se pri obračunu prometnega davka v obravnavanem primeru ni mogoče sklicevati na določbe zakona o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu,ker na dan ko je bil promet opravljen, to je 31.1.1991 navedeni zakon ni več veljal, novi zakon pa se še ni uporabljal.Veljavnost tega zakona je namreč prenehala z dnem uveljavitve zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev, to je naslednji dan po njegovi objavi v Ur.l.SFRJ, št.4/91 z dne 18.1.1991. Skupščina Republike Slovenije je k zakonu dala soglasje dne 24.1.1991(odlok o soglasju, Ur.l.RS, št.4/91). Zakon pa se je začel uporabljati dne 1.2.1991. Glede na navedeno torej ob uvozu dne 31.1.1991 za tožnikovo davčno obveznost ni bilo veljavne pravne podlage, kar bo morala tožena stranka upoštevati pri ponovnem odločanju o tožnikovi pritožbi.

Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 63.člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1.odstavka 4.člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije(Ur.l.RS,št.1/91-I).