Jedro

Ob upoštevanju strokovnega mnenja CSD Š., iz katerega izhaja čustvena povezanost med otrokom in tožencem, ugotovitev, da toženec uspe slediti potrebam otroka, da je odprt za sinove potrebe in sledi predlogom strokovne službe, glede na toženčevo ustrezno komuniciranje z otrokom na stiku, ki se je vršil pod nadzorom CSD, okoliščino, da se je otrok očeta razveselil in potrebo po ohranitvi otrokovega stika z okoljem, v katerem je živel tudi s svojimi starimi starši v skupni hiši, ni nikakršnega razloga za določitev nadzorovanega stika toženca z otrokom, na katerem vztraja tožnica.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom o začasni odredbi z dne 31. 12. 2013 začasno zaupalo mladoletnega sina pravdnih strank D. B., roj. 23. 7. 2011, v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici, določilo začasen potek stikov med mladoletnim D. in tožencem, tako da potekajo vsak ponedeljek, sredo in petek med 15.30 in 18.30 uro, in vsak drugi vikend izmenično v soboto in nedeljo od 11. do 17. ure, ter odločilo, da je toženec dolžan za njegovo preživljanje plačevati začasno preživnino v višini 70,00 EUR.

2. Tožnica je proti odločitvi o določitvi stikov in odločitvi o preživnini vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja, kot navaja, vse pritožbene razloge. Meni, da stiki, ki jih je določilo sodišče, niso v korist mladoletnega D. V pritožbi ponavlja svoje navedbe iz predloga za izdajo začasne odredbe o razlogih izselitve iz okolja toženčeve družine, v katerem so bile nevzdržne razmere. Toženec je že v primarni družini pridobil vzorec nesprejemljivega vedenja in komuniciranja, kar je škodljivo vplivalo tudi na mladoletnega otroka. Toženec ni sposoben normalnega komuniciranja, saj pogosto kriči in vpije. Takšna sredina ne more biti primerna za mladoletnega otroka. Nedvomno se je toženec pred centrom za socialno delo vzdržal svojega neprimernega obnašanja in vedenja. Štiridneven stik med tednom je v nasprotju s koristmi otroka. Ker je D. star šele dobri dve leti, je tudi vožnja na stik v Š. in nazaj zanj prenaporna in zdravju škodljiva. Preživnina, kot jo je začasno določilo sodišče, ne omogoča nujnega preživljanja mladoletnega otroka. Tožnica je primorana odplačevati tudi kredit. Toženec, ki živi v hiši staršev, ni ničesar dolžan prispevati za obratovalne stroške. Dejansko so mesečni stroški za mladoletnega D. še višji.

3. Tožnica je, kot je navedla, iz previdnosti vložila zoper odločitev o stikih, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo mimo predloga tožnice, še ugovor, v katerem postavlja enake trditve kot v svoji pritožbi. Ugovor je vložil tudi toženec, in sicer zoper odločitev o stikih. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 25. 2. 2014 delno ugodilo toženčevemu ugovoru in spremenilo sklep z dne 31. 12. 2013 v odločitvi o stikih, in sicer glede začetka izvajanja stikov med tednom in tako, da je določilo dinamiko izvajanja stikov med prazniki. Z izpodbijanim sklepom je sledilo tudi pripombi tožnice in kot prevzemno mesto ob koncu stika otroka z očetom določilo PP M., namesto PP Š. Odločilo je še, da se zavrne tožničin ugovor zoper odločitev o stikih (glede uvedbe stikov pod nadzorom CSD).

4. Sklep z dne 25. 2. 2014 je tožnica izpodbijala s pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno pa da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnica ponavlja svoje navedbe iz pritožbe zoper sklep z dne 31. 12. 2013. Hkrati meni, da stiki med prazniki, ki jih je sodišče določilo v svojem sklepu, niso določeni jasno v primeru, ko prazniki trajajo več dni.

5. V obravnavani zadevi se je postopek zavarovanja začel na predlog tožnice. Sodišče prve stopnje v odločitvi o določitvi stikov mladoletnega otroka s tožencem ni sledilo tožničinemu predlogu. V postopku v sporih med starši in otroki je uveljavljena izjema od načela, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje o stikih odločilo drugače, kot je predlagala tožnica, je njeno pravno sredstvo zoper takšno odločitev pritožba. Ugovor je kot pravno sredstvo v postopku zavarovanja z začasno odredbo pridržan le dolžniku oziroma tožencu (drugi odstavek 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). Sodišče prve stopnje zato ni imelo pooblastila, da o tožničini pritožbi (ne ugovoru) proti odločitvi o stikih samo odloči. Pritožbeno sodišče je zato presojalo tožničino pritožbo zoper sklep z dne 31. 12. 2013 tako glede odločitve o višini preživnine, kot tudi glede odločitve o določitvi stikov. Pritožbo tožnice zoper sklep z dne 25. 2. 2014 je presojalo v delu, v katerem je toženec uspel z ugovorom (določitev stikov med prazniki).

6. Pritožbi sta neutemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo osnovni namen stikov otroka s starši. Ta je v tem, da otrok ohrani občutek čustvene navezanosti, povezanosti s staršem in občutek medsebojne pripadnosti. Hkrati pa je pravica do stikov tudi pravica starša, ki otroka nima pri sebi, da z njimi uresniči svoje čustvene potrebe s tem, da otroka vidi, z njim kakorkoli komunicira in se seznanja z njegovim telesnim in duševnim stanjem ter razvojem. Med strankama ni bilo sporno, da je treba določiti stike mladoletnega otroka z očetom. Pravdni stranki se namreč zaradi svojega nerazrešenega partnerskega odnosa o tem nista bili sposobni sami dogovoriti niti s pomočjo centra za socialno delo. Potrebnost določitve stikov je še dodatno pogojevala okoliščina, da se je tožnica z mladoletnim skupnim otrokom pravdnih strank odselila v drug kraj. Ob upoštevanju strokovnega mnenja CSD Š., iz katerega izhaja čustvena povezanost med otrokom in tožencem, ugotovitev, da toženec uspe slediti potrebam otroka, da je odprt za sinove potrebe in sledi predlogom strokovne službe, glede na toženčevo ustrezno komuniciranje z otrokom na stiku, ki se je vršil pod nadzorom CSD, okoliščino, da se je otrok očeta razveselil in potrebo po ohranitvi otrokovega stika z okoljem, v katerem je živel tudi s svojimi starimi starši v skupni hiši, ni nikakršnega razloga za določitev nadzorovanega stika toženca z otrokom, na katerem vztraja tožnica. CSD je dal tudi predlog, kako naj se stiki začasno določijo, ki mu je prvostopenjsko sodišče v celoti sledilo. Pri tem je neutemeljen pritožbeni očitek, da je vožnja na relaciji L.-Š. in nazaj večkrat na teden škodljiva za zdravje mladoletnega otroka. Nikakor ne gre za razdaljo, ki bi bila za povprečno zdravega otroka lahko obremenjujoča. Premagovanje takšnih razdalj je del vsakdanjika številnih slovenskih družin. Odnos med mladoletnim otrokom in tožencem, ki so ga zaznali delavci CSD na stiku, ko se je vršil pod njihovim nadzorom, ne podpira tožničinih navedb o nespodbudnem okolju, v katerem je prej otrok živel s tožencem in v katerem se bodo stiki vršili. Toženec je po ugotovitvah delavcev CSD tožničine očitke tudi prizadeto zanikal. Ob tako nerazčiščenem dejanskem stanju je prav, da se z izdano začasno odredbo vzpostavi začasni položaj, ki bo predstavljal podlago pravdnima strankama, da do ureditve spornega razmerja z dokončno odločitvijo v tem postopku v razmerju do otroka postopata čim bolj v njegovo korist. 8. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da so stiki med prazniki nejasno določeni v primeru, ko prazniki trajajo več dni. Iz izreka sklepa sodišča prve stopnje, s katerim je odločilo o ugovoru, izhaja, da otrok večdnevne praznike preživi pri enem od staršev. Pri tem pa v primeru, da take praznike preživi z očetom, stiki vsakokrat potekajo od 11. do 17. ure.

9. Pravilna je tudi odločitev sodišča o začasni določitvi preživnine. Materialnopravno izhodišče za določitev preživnine, ki so jo dolžni kriti otrokovi starši, je v določilu 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Po navedenem določilu se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da pri določitvi preživnine z začasno odredbo ni potrebe po eksaktnem iskanju ravnovesja med navedenimi pravno odločilnimi dejavniki. Z začasno odredbo naj se določi takšna preživnina, da za otroka ne bo nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje sledilo tožničini oceni stroškov prehrane (55,00 EUR), stroškov vrtca v višini 50,00 EUR in sorazmernim stroškom stanovanja v višini 100,00 EUR, čeprav tožnica z otrokom živi v varni hiši. Hkrati je ocenilo, da znaša nujen strošek oblačil in obutve za dvoletnega otroka 20,00 EUR, strošek igrač in drugega razvedrila pa 10,00 EUR mesečno. Skupne stroške preživljanja je ocenilo na znesek 240,00 EUR, kar pomeni, da je treba po odštetju otroškega dodatka, med oba starša porazdeliti preživninsko breme 110,00 EUR. Ker je preživninska zmožnost toženca ugodnejša od tožničine, mu je z določitvijo zneska 70,00 EUR naložilo bistveno večji del tega preživninskega bremena. S prispevkom obeh staršev in z otroškim dodatkom po mnenju pritožbenega sodišča ne bo ogroženo preživljanje mladoletnega otroka. Kot je bilo navedeno, pa bo najdenje ustreznega ravnovesja med pravno odločilnimi dejavniki za določitev preživnine, ki so navedeni v 129. členu ZZZDR, predmet odločanja s končno odločbo v tem postopku, katere čimprejšnje sprejetje je v interesu obeh pravdnih strank predvsem pa v največjo korist mladoletnega otroka.

10. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu potrditi sklepa sodišč prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).