Jedro

Po 5. odstavku 639. člena OZ ima stranka tudi pravico do povračila škode. Vendar te škode ne morejo predstavljati stroški za odpravo napake, ki jih lahko po tretjem odstavku 639. člena OZ zahteva naročnik, ko se odloča med variantami: da bo sam po lastni izbiri odpravil napako na podjemnikov račun ali da bo znižal plačilo, ali pa odstopil od pogodbe. Odškodninski zahtevek za povrnitev škode bi lahko uveljavljala le, če bi zatrjevala in dokazala drugo obliko škode, ne pa napake same.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke in toženke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. I z dne 2.9.2005 delno razveljavi v 1. točki izreka tako, da je toženka v roku 8 dni dolžna plačati tožeči stranki 1.051,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2003 dalje do plačila in da se ta sklep razveljavi v 3. točki izreka. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka. Z dopolnilno sodbo pa je izrek sodbe dopolnilo tako, da je višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 3.006,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.7.2005 do plačila zavrnilo in zavrnilo je toženkin pobotni ugovor.

2. Zoper sodbo in dopolnilno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka v pritožbah zoper obe odločbi, ki predstavljata celoto, uveljavlja vse pritožbene razloge. V pritožbi zoper sodbo je opozorila, da v izreku ni odločeno o zavrnitvi višjega zahtevka in predlagala izdajo dopolnilne sodbe, ki je bila v nadaljevanju tudi izdana. Sicer se v pritožbi zoper sodbo sklicuje na izdani račun, ki ga je toženka prejela 9.7.2005 in ga v osmih dneh ni zavrnila. Že iz tega razloga meni, da bi morala poravnati terjatev, ki je predmet tega spora. Ne strinja se, da je bila med pravdnima strankama sklenjena gradbena pogodba. Takšna pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki. Tožeča stranka je izvedla le popravila stanovanja toženke, ki niso predstavljala nobene spremembe namembnosti objekta ali imela kakšen vpliv na statičnost objekta. Napačno je stališče, da je vlaga v stanovanju toženke posledica napak iz del tožeče stranke, to je nestrokovno izvedene adaptacije stanovanja. Toženka je potrdila, da prezračevanje v stanovanju ni bilo predvideno, ker tudi ni bilo potrebno. Izvedenec B.D. pa je ugotovil, da je temeljni vzrok vlage v stanovanju prav neustrezno prezračevanje. Napačna je ugotovitev, da tožeča stranka ni opravila posla, ki ga je prevzela s pogodbo. Opravila je vsa dela, ki so bila dogovorjena. Šlo je za rušitvena, zidarska, slikopleskarska, kanalizacijska in tesarska dela. Ureditev prezračevanja pa ni bila dogovorjena in tudi ne spada v njeno dejavnost, ampak v dejavnost strojnih instalacij. Izključni vzrok za poškodbe na izvedenih delih tožeče stranke je vlaga in kondenz, ki je posledica neurejenega prezračevanja v stanovanju. Za škodo, ki izhaja iz tega vzroka, ne more odgovarjati. Ne strinja se z zaključkom, da je bila med strankama dogovorjena fiksna cena v višini 2.600.000 SIT. O tej ceni je sodišče napačno sklepalo iz izpovedi toženke in njene hčere ter sina. Gre za ožje sorodnike, ki so očitno med seboj uskladili svoje izpovedi. Toženka je dela neposredno spreminjala. Spala je na gradbišču in ni imela nobenih pripomb na izvedbo del. Tudi cena za dodatna dela ni bila fiksno dogovorjena. Ta so bila sproti naročena ob adaptaciji. Ustni dogovor o fiksni ceni za dodatna dela v višini 210.000 SIT, ni dokazan. Toženka ni prerekala navedb, katera dodatna dela izven ponudbe je naročila, zato bi sodišče moralo v tem delu v celoti slediti navedbam tožeče stranke in v tem delu njenemu zahtevku za plačilo dodatni del v celoti ugoditi. Tudi račun za ta dela je bil izstavljen na podlagi vseh dejansko opravljenih del. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je znašala vrednost del ob sklenitvi pogodbe 3.076.962,80 SIT, kar potrjuje pravilnost ponudbe in obračuna del tožnika, saj je njegov obračun še nižji. Ne strinja pa se niti z ugotovitvijo, da je bila napaka grajana pravočasno. Po 633. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) je naročnik dolžan izvršeno delo takoj pregledati, ko je to mogoče in o napakah nemudoma obvestiti podjemnika. Napake je dolžan natančno opisati in podjemnika obvestiti s priporočenim pismom ali na drug zanesljiv način. Toženka glede grajanja ni navedla nobenih datumov in tudi o tem nima nobenega pisnega dokazila oziroma ga ni predložila. Povedala je, da računov ni zavrnila. Iz izpovedi tožeče stranke pa izhaja, da tudi nikoli ni prejela grajanja napak toženke. Grajanje mora biti s pisnim obvestilom poslano priporočeno ali na drug zanesljiv način. V pritožbi zoper dopolnilno odločbo še enkrat ponovi vse te ugovore, ki jih je navedla že v pritožbi zoper sodbo, saj je bila prva sodba glede obrazložitve popolna in je samo v izreku manjkala odločitev o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka.

4. Toženka pa je v pritožbi zoper sodbo izpodbijala odločitev sodišča, da je na dogovorjeno fiksno ceno 2.600.000,00 SIT treba obračunati še DDV. O DDV-ju med pravdnima strankama ni bilo nobenega govora in to je potrdila tudi priča M.B., ki je bila ves čas prisotna pri dogovarjanju glede cene. Izpovedala je, da je bilo dogovorjeno, da se DDV ne bo posebej obračunal. Pravdni stranki sta se dogovorili za fiksno ceno brez računa, kar pomeni, da DDV ne bo obračunan. Toženka v pritožbi očita, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 14. in 15. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ker so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Sodišče na eni strani ugotavlja, da sta se stranki o vsem ustno dogovorili, zatem pa na 11. strani zaključuje, da DDV v dogovorjeno ceno ni bil zajet in da ni bilo med strankama govora, da DDV ne bo obračunan. V tem delu vidi pritožba nasprotje. Prav tako je podana bistvena kršitev postopka, ker ni točna ugotovitev, da toženka zapadlosti dolga in teka zamudnih obresti ni prerekala. Toženka je prerekala zahtevek tožnika v celoti, torej tudi glede zapadlosti in teka zakonitih zamudnih obresti. Tožeča stranka ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 16.7.2005 dalje, saj je bilo šele z mnenjem izvedenca ugotovljeno, kolikšna je dejanska terjatev in od takrat je lahko šele toženka v zamudi. Nepravilna je tudi odločitev glede pobotnega ugovora, saj bo toženka morala dati napake sanirati in bo to zagotovo morala plačati, zato bi sodišče moralo ugoditi njenemu pobotnemu ugovoru. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da se sodba razveljavi v ugodilnem delu in v tem delu vrne v novo odločanje. V pritožbi zoper dopolnilno odločbo še dodatno argumentira nepravilnost zavrnitve pobotnega ugovora, saj meni, da bodo stroški za sanacijo napak potrebni in da predstavljajo škodo v smislu 132. člena OZ, ker bo prišlo do zmanjšanja njenega premoženja in so izpolnjene predpostavka odškodninske odgovornosti. Zato je napačna odločitev, da ne obstoji zahtevek pobotnega ugovora iz naslova odškodnine. Ta zahtevek ni mogoče šteti v okvir jamčevalnih zahtevkov, ki je izračunan z znižanjem kupnine, kar je napačno. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da znašajo specificirana dela za odpravo napak 3.447,35 EUR, sodišče pa je kupnino znižalo za 2.223,12 EUR. Zato že sam ta izračun kaže, da ni upoštevana celotna škoda, ki jo uveljavlja toženka s pobotnim ugovorom. Sodišče bi ji iz tega naslova zato moralo priznati vsaj 1.834,90 EUR in če bi se terjatev toženke pobotala s tistim kar je priznano tožeči stranki z izpodbijano sodbo, bi morala biti odločitev o glavni stvari drugačna, pa tudi o stroških postopka, saj bi moral biti večji del stroškov skupaj z zamudnimi obrestmi naložen v plačilo tožeči stranki.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. K pritožbi tožeče stranke:

7. Izstavitev računa sama po sebi ne pomeni samostojne obveznosti, kot to zmotno prikazuje tožeča stranka v pritožbi, ko navaja, da obstaja toženkina obveznost plačila spornega zneska že iz dejstva, ker ni v osmih dneh zavrnila računa, ki ga je izstavila tožeča stranka. Pravno podlago plačila za opravljena dela predstavlja določba 654. člena OZ oziroma v okviru te podlage dogovorjena cena del med pravdnima strankama. Čeprav toženka računa, ki ga je prejela 9.7.2005, ni zavrnila, ima vso pravico v tem sporu o plačilu ugovarjati napake izvršenega posla in zahtevati iz tega naslova znižanje plačila.

8. Pritožbeno sodišče sprejema pravno opredelitev sklenjene pogodbe v izpodbijani sodbi. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je bila med pravdnima strankama sklenjena gradbena pogodba, saj je iz opisa del, ki so se opravljala v stanovanju toženke, razvidno, da je šlo za obsežnejšo adaptacijo stanovanja. Tudi izvedenec B.D. je pojasnil, je šlo za zahtevnejša gradbeno-obrtniška dela. Gradbena pogodba je podvrsta podjemniške pogodbe. Po 660. členu OZ se v primeru, ko v poglavju, ki ureja gradbeno pogodbo, ni drugače določeno, glede odgovornosti za napake uporabljajo določbe iz poglavja o podjemni pogodbi, zato ta opredelitev v konkretnem sporu niti ni odločilna, ker bi se iste določbe uporabile tudi v primeru, če bi šlo za podjemno pogodbo, kot zatrjuje pritožba. Zato ta pravna opredelitev na siceršnjo odločitev o plačilu ni v ničemer vplivala. Izpodbijana sodba pa je pravilno odgovorila že tudi na pomisleke tožeče stranke glede opredelitve gradbene pogodbe, ker ni bila sklenjena v pisni obliki (peta stran sodbe) in se v izogib ponavljanju pritožbeno sklicuje na te pravilne razloge.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožeča stranka ne odgovarja za vlago v stanovanju toženke, ker ta ni posledica napak del, ki jih je opravila v stanovanju toženke. Iz prepričljivih ugotovitev v izpodbijani sodbi je razvidno, da se je toženka odločila za adaptacijo stanovanja in za spremembo prostorov v tem stanovanju med drugim prav iz razloga, ker je bila v stanovanju prisotna vlaga. Tožeča stranka je bila seznanjena s tem, zakaj se je toženka odločila stanovanje adaptirati. Toženka je v času izvajanja del tudi ves čas opozarjala na to, da je treba odpraviti v stanovanju vlago. Tožeča stranka, ki je prevzela dela, bi zato morala poskrbeti za to, da po opravljenih delih v stanovanju ne bi bilo več vlage, saj predmet izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja ni samo delo, ki ga opravlja, to je izvajanje gradbenih del, ampak mora posel opraviti tako, da je končni rezultat takšen, kot se ga je zavezal doseči. Tožeča stranka bi zato kot strokovnjak morala, če je bilo potrebno za odpravo vlage urediti prezračevanje, na to pravočasno opozoriti toženko. Po zaključenih delih, ko se je izkazalo, da vlage ni odpravila, pa se ne more sklicevati na to, da ta dela ne spadajo v njeno dejavnost, ampak v dejavnost strojnih instalacij. Zato ne glede na ugotovitev izvedenca, da je vzrok vlage v stanovanju neustrezno prezračevanje, odgovarja za napake, ki so se v stanovanju po končanem delu pokazale. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje posla ni opravila tako, kot se je zavezala toženki, katere končni interes je pri sklepanju gradbene pogodbe bil, da bo stanovanje po prenovi, ki jo je izvajala tožeča stranka, brez vlage.

10. Prepričljivi so tudi razlogi, s katerimi je sodišče pojasnilo, zakaj verjame toženki o ustno dogovorjeni skupni ceni za glavno delo in za dodatna dela in ne ceni po posameznih opravljenih delih, kot je zatrjevala tožeča stranka. Obrazložitev tega zaključka je logična in življenjsko prepričljiva, vso podlago ima v izvedenih dokazih. Iz dejstva, da sta toženkino izpoved potrdila njena dva otroka, še ni mogoče sklepati, da so se glede izpovedi vnaprej dogovorili. Hči je bila pri dogovarjanju o ceni s tožečo stranko prisotna in tega tožeča stranka ne zanika. Sinu pa je za dogovorjeno ceno povedala mati, kar je prepričljivo. Sodišče pa je razumno obrazložilo, da je tudi običajno, da se o ponudbi, ki jo pripravi izvajalec, pogodbene stranke še pogajajo in se po pogajanjih dogovorita za ceno, ki odstopa od izhodišča. Pritožba teh ugotovitev zato ni uspela omajati.

11. Toženka je še preden so bila dela končana, ugotovila na steni zraven kopalnice, da se je začela kazati plesen in je še preden je bilo delo končano, na to opozorila direktorja tožeče stranke in se z njim o tem tudi prepirala. Direktor tožeče stranke je nekaj dni po končani gradnji zaradi vlage tudi pripeljal v stanovanje strokovnjaka za prezračevanje. Iz teh dejstev jasno sledi, da toženka ni zamudila roka za grajanje napak, zato pritožba neutemeljeno izpodbija ta zaključek izpodbijane sodbe. Dejstvo, da napak ni grajala pisno, pa tudi nima takšnega pomena, kot mu ga skuša pripisati pritožba. Dokazana ustna graja napak ima enako težo. 12. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kakšne absolutne bistvene kršitve postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo v zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

13. K pritožbi toženke:

14. Iz dejstva, da je v ponudbi (A2) tožeča stranka izrecno opozorila, da v ceno ni zajet DDV, je sodišče prve stopnje logično sklepalo, da se stranki nista dogovorili, da DDV ne bo obračunan. Ker nobena izmed pravdnih strank tudi ni zatrjevala, da naj bi se plačilo izvedlo brez računa, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da DDV v dogovorjeno ceno ni bil zajet in je k dogovorjeni ceni treba prišteti še DDV. Zaradi teh okoliščin sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedi priče M.B., saj je njena izpoved bila osamljena, predstavljene okoliščine pa tudi niso govorile v njen prid. Pritožba toženke tega zaključka zato ni omajala.

15. Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema kritike, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se pri utemeljitvi, da DDV ni bil zajet v ceni, res sklicuje na pisno ponudbo, sicer pa ugotavlja, da sta se stranki o vsem dogovarjali ustno. Vendar v teh razlogih ni nasprotja, kot ga skuša prikazati toženka. Sodišče je samo pojasnilo, da je bila toženka opozorjena, da v ceno DDV ni zajet v pisni ponudbi. Zato je morala računati, če sta se o končni ceni zatem dogovorili ustno in nista izrecno izključili obračuna DDV, da bo ta obračunan, saj se nista dogovorili, da ne bo izstavljen račun. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in se da v celoti preizkusiti, zato je očitek absolutne bistvene kršitve postopka neutemeljen.

16. Pritožbena navedba, da je toženka zapadlost dolga in tek zamudnih obresti prerekala, saj je prerekala terjatev v celoti, je zmotna. Takšno pavšalno prerekanje vsega po vrsti brez opredelitve konkretnih okoliščin sodišče ni dolžno upoštevati. Če se stranka s čim ne strinja, mora pojasniti zakaj se ne strinja in enako, kot mora dati za svoja stališča argumente tožeča stranka, mora tudi nasprotna stališča argumentirati tožena. Zato bi morala, če se ni strinjala z začetkom teka zakonitih zamudnih obresti, to jasno povedati in svoje drugačno stališče argumentirati. Ob pavšalni navedbi, da prereka celotno terjatev, je sodišče utemeljeno zaključilo, da zapadlost in tek zamudnih obresti (kot stranske terjatve) nista bila prerekana.

17. Pravilno je odločeno o pobotnem ugovoru, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. Toženka je kot jamčevalni zahtevek na podlagi odgovornosti za stvarne napake izbrala sorazmerno znižanje kupnine (tretji odstavek 639. člena OZ). Plačilo za opravljeno delo je sodišče zato sorazmerno znižalo v skladu z določbo 640. člena OZ. Po 5. odstavku 639. člena OZ ima stranka tudi pravico do povračila škode. Vendar te škode ne morejo predstavljati stroški za odpravo napake, ki jih lahko po tretjem odstavku 639. člena OZ zahteva naročnik, ko se odloča med variantami: da bo sam po lastni izbiri odpravil napako na podjemnikov račun ali da bo znižal plačilo, ali pa odstopil od pogodbe. V tem okviru je toženka že izbrala znižanje plačila. Zato ne more hkrati zahtevati še plačilo za odpravo napak, ker bo sama odpravila to napako. Odškodninski zahtevek za povrnitev škode bi lahko uveljavljala le, če bi zatrjevala in dokazala drugo obliko škode, ne pa napake same. Zato je njen odškodninski zahtevek, ki ga je uveljavljala kot pobotni ugovor pravilno zavrnjen.

18. Tudi pritožba toženke zoper ugodilni del sodbe in zavrnitev pobotnega ugovora se tako pokaže kot neutemeljena in ker pritožbeno sodišče niti v tem delu ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti zmotne uporabe materialnega prava, je zavrnilo tudi pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

19. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.