Jedro

Ocena sodišč, da tožena stranka ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu in da se na pavšalni ugovor tožeča stranka ni bila dolžna odzvati, je pravilna. Pravilna pa je tudi nadaljnja ugotovitev obeh sodišč, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje nikoli ni ugovarjala, da ni resnična trditev tožeče stranke, da je (del) stroškov pokrila iz lastnih sredstev. Sodišči prve in druge stopnje sta tako pravilno odločili, da je tožeča stranka, ki je upravnik večstanovanjske hiše, svojo aktivno legitimacijo izkazala.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I 2006/08983 z dne 13. 7. 2006 ostane v 1. in 3. točki izreka sklepa v veljavi tako, da je toženec dolžan (solidarno skupaj z dolžnico T. P., zoper katero je sklep o izvršbi že postal pravnomočen) tožeči stranki v roku 8 dni plačati glavnico v znesku 174.04 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve predloga dne 3. 7. 2006 do plačila, ter stroške postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Inšpektorat RS za okolje in prostor – stanovanjska inšpekcija etažnim lastnikom v večstanovanjski stavbi ... naložilo sanacijo strehe zaradi zamakanja vode v vrhnje stanovanje. Ugotovilo je, da je tožeča stranka zato, ker je prvotni izvajalec nehal obstajati, sklenila pogodbo s C. d.o.o., ki je sanacijo strehe opravila, da je tožeča stranka stroške delno plačala iz rezervnega sklada, da pa ta ni zadoščal za poplačilo celotne vsote in je zato preostanek založila iz lastnih sredstev. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da upravnik sicer ni imel soglasja ustreznega dela etažnih lastnikov, da tudi ni izpeljal nepravdnega postopka, da pa je šlo za nujen poseg, in je zato odločilo, da je upravičen do povračila zahtevanega zneska od toženca kot enega od etažnih lastnikov na podlagi določb o nujni gestiji (190. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper takšno odločitev vlaga Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju VDTRS) zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je pomembno pravno vprašanje, na katerega bi Vrhovno sodišče v tej zadevi moralo odgovoriti, ali Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ-1) upravniku dopušča položaj poslovodje brez naročila in s tem aktivno legitimacijo za izterjavo potrebnih in koristnih izdatkov od etažnih lastnikov. Opozarja, da je o tem, kdaj upravnik pridobi aktivno legitimacijo, Vrhovno sodišče že zavzelo stališče v pravnem mnenju iz leta 2001, ki je bilo sprejeto na podlagi zadeve II Ips 126/2001, in meni, da odločitev sodišča v tej zadevi pomeni odstop od tega stališča. VDTRS meni tudi, da sta sodišči nepravilno uporabili 199. člen OZ, da pa tudi nista uporabili 28. 63. in 48. člena SZ-1. Poudarja, da je tožeča stranka vložila tožbo na podlagi verodostojne listine, da pa je šele v pripravljalni vlogi z dne 15. 11. 2007 navedla, da je sredstva plačala delno iz rezervnega sklada, delno pa iz lastnih sredstev. VDTRS navaja, da je na podlagi sprejetega pravnega mnenja založitev iz lastnih sredstev temelj verzijskega zahtevka upravnika, da pa sodbi o tem nimata razlogov. Poudarja, da tožeča stranka ni dokazala, da je vodila sredstva za obratovanje in vzdrževanje ločeno in da je stroške sanacije plačala iz lastnih sredstev. Navaja, da sta se sodišči zadovoljili z ugotovitvijo, da tožena stranka konkretno ni oporekala, da je tožeča stranka stroške sanacije plačala iz svojih sredstev. Opozarja, da je tožena stranka v ugovoru izpodbijala sklep o izvršbi v celoti, v pripravljalni vlogi z dne 21. 12. 2007 pa prerekala navedbe tožeče stranke (v kolikor jih izrecno ne priznava - in plačila upravnika iz lastnih sredstev ni izrecno priznala), res pa je v nadaljevanju izpodbijala predvsem materialno upravičenost tožeče stranke za sporno terjatev. VDTRS predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in naj izpodbijani sodbi razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo pravdnima strankama in tožeča stranka je nanjo odgovorila. Navaja, da odločba inšpekcijskega organa nadomešča sklepe etažnih lastnikov (prvi odstavek 125. člena SZ-1) in zato nepravdni postopek ni bil potreben. Poudarja, da je predložila potrdila o plačilih, iz katerih je razvidno, katera plačila so bila izvršena iz njenega računa, katera pa iz računa stanovalcev. Opozarja, da tožena stranka ni nikoli ugovarjala, da so bila popravila plačana iz sredstev etažnih lastnikov, ne pa iz njenih sredstev, ampak je ugovarjala le, da bi morala tožeča stranka povrnitev stroškov izterjati od prvotnega izvajalca, kar pa ni bilo mogoče, saj je nehal obstajati.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Res je, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije leta 2001 sprejelo pravno mnenje, v katerem je zavzelo stališče, da ima upravnik večstanovanjske hiše po SZ položaj zastopnika, zato na tej podlagi ne more kot stranka, torej v lastnem imenu, izterjati obratovalnih stroškov in stroškov posameznega stanovanja. Aktivno legitimacijo pa lahko pridobi na podlagi pogodbe, s katero lastniki nanj prenesejo svoja materialnopravna upravičenja, ali na podlagi posebnega naročila, če so bili stroški plačani iz njihovih namensko zbranih sredstev. Kadar takega prenosa ni, je upravnik aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev (Pravna mnenja, sprejeta na občni seji Vrhovnega sodišča RS 18.12.2001, št. II /2001, str. 15).

7. Sodišče prve stopnje se je zavedalo, da je dejstvo, iz katerih sredstev so bila plačila za popravilo opravljena, pomembno zaradi odločitve o aktivni legitimaciji tožeče stranke. Tako je navedlo, da iz neprerekanih trditev tožeče stranke izhaja, da je sredstva za sanacijo plačala delno iz rezervnega sklada, razliko v znesku 1.200.000 SIT (sedaj 5007,51 EUR), kar znese 470 SIT (sedaj 1,96 EUR) na m2, pa iz lastnih sredstev. Posebej je poudarilo, da tožena stranka ni konkretno nasprotovala trditvi, da je tožeča stranka stroške sanacije plačala iz lastnih sredstev. Sodišče druge stopnje je na pritožbeni ugovor tožene stranke, da tožeča stranka ni izkazala, da je sama plačala opravljeno storitev, odgovorilo, da je tožena stranka ugovarjala aktivni legitimaciji tožeče stranke zato, ker tožnik „ni dokazal nič takega, kar bi kazalo na veljavno ali pravno upoštevno podlago za obstoj terjatve“. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da je zato, ker je tožeča stranka v pripravljalni vlogi zatrjevala, da je popravilo strehe plačala iz lastnih sredstev, toženec pa temu ni izrecno oporekal, prvostopenjsko sodišče pravilno štelo to dejstvo za dokazano. Ni torej resnična trditev VDTRS, da o tem pomembnem pravnem dejstvu sodišči nista navedli razlogov.

8. Vrhovno sodišče pa ocenjuje, da je odločitev obeh sodišč tudi materialnopravno pravilna in v skladu s sprejetim pravnim mnenjem.

9. Z novelo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) iz leta 2008 je bil 214. člen ZPP dopolnjen z drugim odstavkom, ki sedaj določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domnevnega priznanja iz prejšnje določbe prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje. Iz te določbe izhaja, da stranka nosi breme, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke, le pod pogojem, da je nasprotna stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu(1).

10. Potem, ko je izvršilno sodišče, zaradi ugovora tožene stranke, sklep o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi verodostojne listine, razveljavilo v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in odločilo, da se bo obravnavanje zahtevka zoper toženca nadaljevalo v pravdi, je tožeča stranka v prvem pripravljalnem spisu navedla, da je sredstva, katerih povračilo zahteva, plačala iz lastnih sredstev. Tožena stranka je v svoji pripravljalni vlogi, ki je sledila, podala le pavšalen ugovor, da prereka navedbe tožeče stranke, v kolikor jih izrecno ne priznava, v nadaljevanju pa je – kot priznava tudi VDTRS - izpodbijala materialno upravičenost tožeče stranke za sporno terjatev.

11. Ocena sodišč prve in druge stopnje, da tožena stranka ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu in da se na pavšalni ugovor tožeča stranka ni bila dolžna odzvati, je pravilna. Pravilna pa je tudi nadaljnja ugotovitev obeh sodišč, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje nikoli ni ugovarjala, da ni resnična trditev tožeče stranke, da je (del) stroškov pokrila iz lastnih sredstev. Sodišči prve in druge stopnje sta tako pravilno odločili, da je tožeča stranka svojo aktivno legitimacijo izkazala.

12. Vrhovno sodišče je zato zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 391. člena ZPP.

Op. št. (1): N. Betetto v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem spremenjenih členov, četrta knjiga, UL RS in GV, Ljubljana, 2010, stran 168.