Jedro

Po presoji sodišča predlagateljica ne izkazuje pravnega interesa za udeležbo po drugem in tretjem odstavku 19. člena ZUS-1. Ne glede na odločitev, torej tudi, če bi sodišče tožbo zavrnilo in bi izpodbijana odločba ostala v veljavi, ne bo izgubila nobene materialnopravne pravice.

Prav tako ne bo prišlo do posega v njene na zakon oprte neposredne koristi. Kot najemnica nepremičnine, ki je bila predmet inšpekcijskega postopka, ne izkazuje pravne koristi, temveč dejansko. V tem pogledu ne more biti poseženo v njen pravni položaj. Ni namreč v razmerju do konkretne upravne zadeve, ki bi ga vzpostavljal materialni predpis, iz katerega bi izhajala pravica, ki bi jo lahko v tem postopku uveljavljala. Korist, ki ne sloni na materialnih predpisih, torej ni pravna, temveč dejanska korist. Te pa v upravnem sporu ni mogoče varovati. Tega ne spremenijo njene navedbe, da je v sporni objekt investirala in da bi ji bilo z izvršitvijo izpodbijane odločbe onemogočeno opravljanje dejavnosti. Odnos med tožnikom kot najemodajalcem in predlagateljico kot najemnico temelji na njunem dogovoru in učinkuje med njima. To pomeni, da bo imela predlagateljica možnost uveljavljati civilnopravne zahtevke zoper tožnika (na primer odškodnino).

Izrek

Predlog družbe A., d. o. o. za stransko udeležbo v tem upravnem sporu se zavrne.

Obrazložitev

1. V obravnavni zadevi tožnik izpodbija v uvodu navedeno odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor (v nadaljevanju: prvostopenjski organ). S slednjo mu je bila (med drugim) prepovedana uporaba stavbe starega bazena, številka stavbe ..., k. o. ..., na naslovu ...

2. Družba A., d. o. o., (v nadaljevanju: predlagateljica), je sodišču predlagala, da ji dovoli udeležbo v pričujočem postopku. Trdila je, da je bila od samega začetka stranka inšpekcijskega postopka. Prvostopenjski organ jo je v postopek vključil, izpodbijana odločba ji je bila tudi vročena. Kot najemnica je v objekt investirala več kot 100.000,00 EUR. Z izvršitvijo izpodbijane odločbe ne bi mogla opravljati svoje dejavnosti. To bi vodilo v njen stečaj in do odpovedi pogodb o zaposlitvi njenih delavcev.

3. Zahteva predlagateljice za stransko udeležbo v tem upravnem sporu ni utemeljena.

4. Udeležbo tretjih oseb v upravnem sporu celovito ureja 19. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). S tem je izključena splošna ureditev v Zakonu v pravdnem postopku (ZPP).1 ZUS-1 v 19. členu določa, da ima položaj stranke tudi oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, pa to ni oseba, ki ne bi mogla biti stranski udeleženec v upravnem postopku (prvi odstavek). Dokler v upravnem sporu postopek na prvi stopnji ni končan, sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog strank obvesti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi (drugi odstavek). Tako ravna tudi, če je v spornem pravnem razmerju kakšna tretja oseba udeležena na tak način, da se odločitev lahko sprejme samo enotno tudi zanjo (tretji odstavek).

5. Iz odločbe drugostopenjskega organa z dne 31. 8. 2021 izhaja, da predlagateljica v upravnem postopku ni imela položaja stranskega udeleženca. To je bilo potrjeno s sodbo naslovnega sodišča I U 1558/2021 z dne 3. 7. 2023. Zato tudi ni stranka po prvem odstavku 19. člena ZUS-1 v tem upravnem sporu.2 Ob tem sodišče pripominja, da odprava izpodbijane odločbe predlagateljici ne bi bila v neposredno škodo (prvi odstavek 19. člena ZUS-1). Ravno obratno, kot bo predstavljeno v nadaljevanju, ima dejanski interes, da se upravni postopek ustavi oziroma zadeva vrne v ponovno odločanje.

6. Po presoji sodišča predlagateljica ne izkazuje pravnega interesa za udeležbo niti po drugem in tretjem odstavku 19. člena ZUS-1. Ne glede na odločitev, torej tudi, če bi sodišče tožbo zavrnilo in bi izpodbijana odločba ostala v veljavi,3 ne bo izgubila nobene materialnopravne pravice. Prav tako ne bo prišlo do posega v njene na zakon oprte neposredne koristi. Kot najemnica nepremičnine, ki je bila predmet inšpekcijskega postopka, ne izkazuje pravne koristi, temveč dejansko. V tem pogledu ne more biti poseženo v njen pravni položaj. Ni namreč v razmerju do konkretne upravne zadeve, ki bi ga vzpostavljal materialni predpis, iz katerega bi izhajala pravica, ki bi jo lahko v tem postopku uveljavljala. Korist, ki ne sloni na materialnih predpisih, torej ni pravna, temveč dejanska korist. Te pa v upravnem sporu ni mogoče varovati. Tega ne spremenijo njene navedbe, da je v sporni objekt investirala in da bi ji bilo z izvršitvijo izpodbijane odločbe onemogočeno opravljanje dejavnosti. Odnos med tožnikom kot najemodajalcem in predlagateljico kot najemnico temelji na njunem dogovoru in učinkuje med njima. To pomeni, da bo imela predlagateljica možnost uveljavljati civilnopravne zahtevke zoper tožnika (na primer odškodnino).

7. Glede na predstavljeno je sodišče na podlagi 19. člena ZUS-1 zahtevo predlagateljice za stransko udeležbo v tem upravnem sporu zavrnilo.

1 Sklepi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 78/2016 z dne 12. 9. 2018, 6. točka; I Up 233/2022 z dne 31. 5. 2023, 7. točka. 2 Sicer dejstvo, da je nekomu priznan položaj stranskega udeleženca v upravnem postopku, še ne pomeni, da ima ta status tudi v upravnem sporu. Glej sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 313/2016 z dne 11. 1. 2017, 7. točka. 3 O utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbe se sodišče na tem mestu ne izreka.