Jedro

Kadar služnostni zavezanec na služnostni trasi zgradi objekt, služnostni upravičenec praviloma ne more zahtevati odstranitev objekta, ampak le ustanovitev služnostne trase na drugem kraju, ob pogoju, da je tako določena trasa še vedno koristna za gospodujoče zemljišče in da se služeče zemljišče čim manj obremeni.

Izrek

Pritožbi toženih strank se zavrneta in se v izpodbijani tč. II. izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sami trpita svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna izstaviti tožniku za vknjižbo primerno listino na podlagi katere bo za potrebe nepremičnine parc. št. ..., v naravi travnik in parc. št. ..., v naravi pašnik, obe vpisani pri vl. št. ... k.o. R., kot gospodujoče stvari mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje in vožnje v breme nepremičnine- skrajnega zahodnega roba parcele ..., po obstoječi vozni poti, pri parceli ... pa poteka trasa služnostne poti po vzhodnem robu te parcele v širini 2,50 m na meji s parcelo ... v dolžini približno 30 m, pripisani pri vl. št. ... k.o. R., kot služne stvari. V tč. II. je v pretežnem delu ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, da sta toženca dolžna v roku 15 dni izstaviti tožniku za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo za potrebe teh nepremičnin kot gospodujočih zemljišč, mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje in vožnje v breme nepremičnin last tožencev, ki poteka od severa proti jugu iz smeri javne ceste v ravni liniji po skrajnem zahodnem robu parcele ..., po že obstoječi dovozni poti v širini 2,5 m in približni dolžini 50 m, ki se nadaljuje po skrajnem vzhodnem robu parcele 732 po obstoječi dovozni poti do obstoječe garaže v širini 2,50 m in v približni dolžini 13,2 m in je v nadaljevanju speljana kot cestna krivina ob zahodnem robu parcele ... v širini 2,50 m in približni dolžini 7 m ter v nadaljevanju v ravni liniji do parcele št. ... v širini 2,50 m in v približni dolžini 9,75 m kot služečih zemljišč. V presežku je tožbeni zahtevek nad 13,2 m do zahtevanih 21,00 m zavrnilo. Prav tako je sklenilo, da sta dolžna toženca v roku 15 dni tožniku povrniti pravdne stroške v višini 2.785,74 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tč. II. se pritožujeta toženi stranki in posledično tudi zoper stroškovno odločitev iz vseh treh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi očitata sodišču, da je odločilo v nasprotju z določbo čl. 50 ZTLR, po kateri se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služečo stvar. Sodišče pa je služnostno traso določilo na tak način, da predstavlja največje breme njunemu zemljišču. Ni upoštevalo mnenja izvedenca U., ki je navedel traso, ki bi bila najmanj obremenjujoča in s katero sta se tudi strinjala.

V preostalem delu pritožbe izpodbijata zaključke o tem, kje je imel tožnik dogovorjeno traso. Le-te gotovo ni imel mimo njune garaže. Sodišče se ni ukvarjalo z najbolj ugodno traso in ni upoštevalo načela pravičnosti in dobrih sosedskih odnosov, sodba pa o tem nima razlogov. Izpodbijata pa tudi dokazno oceno zaslišanih prič in sodišču očitata, da je le pavšalno navedlo, zakaj jim verjame. Napačno je sodišče tudi navedlo, da je v pogodbi omenjena dovozna pot, saj le-ta ni omenjena. Tudi v tem sodišču očitata absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker se sodba ne da preizkusiti. Sodba pa tudi nima razlogov o tem, za kakšne namene se ta služnost uporablja, tožeča stranka pa tega tudi ni zatrjevala. Pritožbenemu sodišču predlagata, da se izpodbijani del spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne in naloži tožeči stranki v plačilo vse pravdne stroške postopka, ali pa, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglašata stroške vložene pritožbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je v vloženi tožbi zatrjeval, da je lastnik gospodujočih nepremičnin parc. št. ... in ..., obe pripisani k vložku ..., k.o. R. Tožnik in njegovi pravni predniki so kot dostop do teh nepremičnin uporabljali pot, ki teče po služečih parc. št. ... in ..., vpisani v vl. št. ..., iste k.o., ki sta v solasti toženih strank. Pravico uporabe poti je tožnik dobil s prodajno pogodbo v letu 1980. V času nakupa parc. št. niso bile znane.

Toženca sta zahtevku nasprotovala. Trdila sta, da iz prodajne pogodbe ne izhaja določno preko katerih parcel ima tožnik dostop do gospodujočih nepremičnin. Prodajalka V. S. je imela okoli prodanih parcel veliko zemljišč preko katerih ima tožnik lažji dostop do gospodujočih nepremičnin. Ko sta toženca leta 1991 postala solastnika služečih nepremičnin, je po predmetni nepremičnini potekala le steza. Toženca sta jo uredila in gramozirala, pred tem pa se po tej stezi ni dalo voziti. V prodajni pogodbi, ki sta jo toženca sklenila s pravnimi predniki, ni nikjer navedeno, da je kupljena nepremičnina obremenjena s služnostno pravico niti ni bila vpisana v zemljiško knjigo.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik lastnik nepremičnin št. ... in ..., ki sta v naravi travnik in pašnik. Lastnik teh je postal na podlagi prodajne pogodbe z dne 18.12.1980, ki je bila sklenjena s prodajalko V. S. V 8 tč. navedene pogodbe je določeno, da ima kupec možnost dohoda in dovoza na kupljeni parc. preko zemljišča prodajalke. V tem delu pritožba tako neutemeljeno trdi, da iz pogodbe ne izhaja, da je sporna trasa opisana kot dovozna pot in da se sodba v tem delu ne da preizkusiti. Iz ugotovitev sodišča nadalje izhaja, da v nadaljevanju pogodba še navaja, da številke parcel, preko katerih teče vozna pot, niso znane, zato je prodajalka zase in za svoje pravne naslednike dovolila kupcu služnostno pravico hoje in vožnje preko svojega zemljišča do kupljenih parcel. Po presoji pritožbenega sodišča je tako s pogodbo bilo nedvomno dogovorjena dovozna pot na tožnikovi nepremičnini. Toženca pa sta postala solastnika parc. št. ... in ... na podlagi kupne pogodbe z dne 5.9.1990. Ta pogodba je bila sklenjena z M. in M. M., ki sta parceli pridobili na podlagi kupne pogodbe z dne 28.5.1986. Ker stvarna služnost na služečih nepremičninah ni bila vpisana v zemljiško knjigo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo ali so v skladu s čl. 52 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) podani pogoji za vknjižbo služnostne pravice. Ker je bilo med postopkom sporno, je moralo sodišče ugotoviti, katero traso so imele stranke v mislih ob sklenitvi kupne pogodbe z dne 18.12.1980 in ali sta toženca za obstoj te služnosti vedela.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da je tožnik po nakupu zemljišča z buldožerjem uredil dovozno cesto po prej obstoječi trasi, po kolovozu. Dejstvo uporabe slednjega so poleg tožnika in njegovih otrok potrdili tudi I. K., D. R. in I. K., o dejstvu obstoja urejene dovozne poti in njene uporabe pa se je sodišče prepričalo na podlagi fotografij tožnika. Sodišče prve stopnje je do teh ugotovitev prišlo na podlagi celovite, podrobne in skrbne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov. Neutemeljeno pritožba trdi, da je sodišče izpovedbe prič M., M. in M. M., S. T. in M. U. zgolj pavšalno zavrnilo, saj je prepričljivo obrazložilo, zakaj verjame enim pričam, drugim pa ne. Sodišče prve stopnje je obrazloženo navedlo, da verjame tožniku, saj je njegovo izpovedbo v celoti potrdil I. K., sin V. S., ki je v imenu matere prodajal nepremičnini in ki je izpovedal, da do tožnikovega zemljišča ni potekala nobena druga dovozna pot in da je edina možna dogovorjena pot, sporna pot. Tej priči pa je sodišče utemeljeno sledilo tudi zaradi izpovedb I. K., J. Ž., A. K., ki so povedali, da je po zemljišču tožencev potekal že od nekdaj kolovoz, da si je tožnik kasneje na tem mestu traso vrezal v zemljo pa so potrdili I. K., J. Ž., I. K., R. in N. Š. Ob sklenitvi pogodbe v letu 1980 je tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, bila dogovorjena kot služnostna trasa, sporna trasa. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo, da toženca ob nakupu služečih nepremičnin leta 1991 nista mogla biti v dobri veri glede obstoja služnostne pravice, saj je takrat služnostna trasa v naravi že obstajala in je bila dobro vidna, tožnik pa je tudi služnost izvrševal. Neutemeljeno nadalje pritožba izpodbija materialnopravne zaključke, da tožniku ne gre služnostna trasa, kot je opisana v tč. II. izreka, ker je preveč obremenjujoča za služeče nepremičnine in slabo vpliva na že tako skrhane medsosedske odnose. Nesporno je, da sta toženca na služnostno traso tekom postopka postavila garažo. Gre za očitno samovoljo tožencev, ki sta tožniku onemogočila izvrševanje dogovorjene služnostne pravice, zato ima služnostni upravičenec pravico, da zahteva, da poteka trasa v spremenjenem delu nekoliko drugače, če je to še v korist gospodujočega zemljišča, pri čemer je bila za tožnika trasa po varianti III neugodna. Zaradi postavitve garaže na traso poti, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo zahtevku tožnika in v tem delu določilo potek trase ob vzhodni steni garaže, kakor ta izhaja iz izreka. Res se morajo služnosti v skladu s I. odst. 50. čl. ZTLR izvrševati na najmanj obremenjujoč način za služno stvar, vendar pa to ne pomeni, da ima služnostni zavezanec pravico ugovarjati, da obstaja drug, zanj manj obremenjujoč način izvrševanja služnostne pravice, po tem ko uporabo služnostne trase onemogoči. Toženca, ki sta nedopustno onemogočila izvrševanje stvarne služnosti tožniku, ne moreta imeti več pravic kot tožnik. Tožnik vendarle vtožuje zemljiškoknjižni vpis tiste služnostne trase, ki je bila s pogodbo med njim in takratnim lastnikom služečega zemljišča dogovorjena in nato izvrševana, dokler toženca uporabe trase nista fizično onemogočila. Toženca lahko iz upravičenih razlogov s tožbo zahtevata prestavitev služnostne trase, vendar pa morata njen potek določno opredeliti v zahtevku in zagotoviti služnostnemu upravičencu enakovredno izvrševanje služnostne pravice na prestavljeni trasi. V tem postopku pa je sodišče prve stopnje bilo dolžno odločati le o tožnikovem zahtevku. Neutemeljen je zato tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo medsosedskih odnosov, ki bodo zaradi tako določene služnostne trase še slabši. Toženca s kupoprodajno pogodbo, s katero sta postala lastnika služeče nepremičnine, nista mogla pridobiti več pravic, kot so jih imeli pravni predniki, torej nista pridobila neobremenjene nepremičnine. Stvarne služnosti se ne ustanavljajo zaradi urejanja sosedskih razmerij. Njihov namen je v tem, da se upravičencu omogoči lažje in boljše izkoriščanje njegove nepremičnine. Sodišče je pravilno odločalo o postavljenem tožbenemu zahtevku v skladu s I. odst. čl. 2 ZPP in ni bilo dolžno ugotavljati, katere služnostne trase bi bile za toženca primernejše. Pritožbeni očitki o tem, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s tem, za katere potrebe zahteva tožnik služnost in da sodba o tem nima razlogov, niso utemeljeni. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je bila v pogodbi dogovorjena služnostna pravica hoje in vožnje. Toženca takšnega obsega nista nikoli zanikala in to dejstvo v postopku ni bilo posebej izpodbijano. Torej gre za običajno služnost, ki je namenjena vsakodnevni uporabi tožnikove nepremičnine in je s tem njen obseg tako določen.

Ker sta se pritožbi izkazali za neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti ( čl. 350/II ZPP), je pritožbi v izpodbijanem delu zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijani tč. II izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ( čl. 353 ZPP).

Ker sta toženi stranki s pritožbo propadli, sami nosita v zvezi s tem povezane stroške ( čl. 154/I ZPP v zv. s čl. 165/I ZPP).