Jedro

Zakon pravice zahtevati razrešitev upravitelja ne daje (vsem) strankam postopka, pač pa zakonsko določenemu krogu oseb, med katerimi ni stečajnega dolžnika. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je dolžnica kljub temu vedno znova vlagala predloge za razrešitev upravitelja, takšno ravnanje pomeni zlorabo procesnih pravic.

Namen 109. člena ZPP je varovanje zaupanja v sodstvo in v avtoriteto sodne oblasti. Z denarno kaznijo ni kršena dolžničina pravica do kritike in izražanja mnenj, in v to pravico se tudi ne posega. Zakon stranke ne omejuje in ji ne predpisuje, kaj sme ali česa ne sme navajati, pač pa jo omejuje pri načinu podajanja izjav. Svojih izjav ne sme podajati na nedostojen in žaljiv način.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnico se kaznuje z denarno kaznijo 300,00 EUR, ki jo je dolžna plačati v roku 30 dni od prejema tega sklepa na račun Okrožnega sodišča v Mariboru, 0000, namen plačila: „denarna kazen Cst 532/2014“.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom stečajno dolžnico kaznovalo z denarno kaznijo 500,00 EUR zaradi zlorabe procesnih pravic.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnica pravočasno pritožila, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa, podrejeno, da se izrečena denarna kazen zmanjša. I. točka izreka:

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom stečajni dolžnici zaradi zlorabe pravic izreklo denarno kazen v višini 500,00 EUR. Svojo odločitev je utemeljilo z nosilnimi razlogi, da dolžnica s ponavljajočimi se neutemeljenimi predlogi za razrešitev stečajnega upravitelja po uradni dolžnosti (pri čemer za vložitev takega predloga ni niti procesno legitimirana), nedopustno obremenjuje sodišče ter zavlačuje in otežuje predmetni postopek osebnega stečaja.

5. Pritožnica v obširni pritožbi podrobno opisuje zatrjevane kršitve stečajnega upravitelja in stečajne sodnice, ki za odločitev o denarni kazni zaradi zlorabe pravic (11. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) ne morejo biti relevantni. Za odločitev je namreč bistveno vprašanje, ali dolžnica – zavedajoč se nedopustnosti svojega ravnanja – kljub temu tako ravna, s tem pa zlorablja pravico do sodnega varstva.

6. Dolžnica ne izpodbija (pravilne) ugotovitve sodišča prve stopnje, da za vlaganje predlogov za razrešitev stečajnega upravitelja ni upravičena predlagateljica. Stečajni dolžnik za vložitev take zahteve ni legitimiran, kar je dolžnici brez dvoma poznano. Po določbi prvega odstavka 119. člena ZFPPIPP lahko namreč razrešitev stečajnega upravitelja predlaga (le) upravitelj sam, upniški odbor ali pa vsak upnik. Zakon pravice zahtevati razrešitev upravitelja ne daje (vsem) strankam postopka, pač pa zakonsko določenemu krogu oseb, med katerimi ni stečajnega dolžnika. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je dolžnica kljub temu vedno znova vlagala predloge za razrešitev upravitelja (v pritožbi ne zanika, da je vložila skupno sedem tovrstnih vlog), višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da takšno ravnanje pomeni zlorabo procesnih pravic. Dolžnici nihče ne odreka pravice, da opozarja na nepravilnosti (bodisi stečajnega dolžnika, bodisi sodišča), ki jih v postopku zazna, vendar pa je dolžna svoje pravice uporabljati na način, ki ne pomeni zavlačevanja in oteževanja postopka. Ne drži sicer pojasnilo izpodbijanega sklepa, da je institut razrešitve upravitelja po uradni dolžnosti namenjen zgolj ravnanju sodišča v primeru, ko pri delu upravitelja samo zazna določene kršitve, saj bi takšna (preozka) razlaga lahko pripeljala do tega, da bi bile kršitve podane, sodišče jih samo ne bi zaznalo, kljub temu pa ne bi odreagiralo, ko bi bilo nanje opozorjeno (s strani neupravičenega predlagatelja), kar pa bi bilo napačno.

7. Sodnik, ki vodi postopek, je odgovoren za hitro in uspešno izvedbo in zaključek stečajnega postopka (prvi odstavek 48. člena ZFPPIPP), ima pa tudi pristojnost nadzora nad poslovanjem upravitelja. Ta pristojnost v ZFPPIPP sicer ni izrecno določena, izhaja pa iz prvega odstavka 48. člena ZFPPIPP. Nadzor ni zgolj procesne narave (zaradi zagotovitve spoštovanja zakonsko določenih rokov in hitrosti postopka), pač pa gre za vsebinski nadzor, ki izhaja predvsem iz namena postopkov zaradi insolventnosti (zagotovitve najboljših pogojev za plačilo upnikov; 47. člen ZFPPIPP). Tak način nadzora (torej vsebinski) se od sodišča tudi sicer pričakuje, ne glede na to, da v zakonu ni izrecno in posebej urejen. Vsebinski nadzor posredno izhaja tudi iz dolžnosti (in ne zgolj upravičenja) sodišča, da razreši upravitelja, če krši obveznosti upravitelja v postopku, v katerem je bil imenovan (1. točka 118. člena ZFPPIPP).

8. Navedeno pomeni, da je sodišče dolžno preveriti nepravilnosti, na katere je opozorjeno, kar je bilo v konkretnem primeru tudi storjeno. Pritrditi je zato zaključku izpodbijanega sklepa, da dolžnica tega instituta ne more izkoriščati v svoj prid, saj si niti upravitelja, niti sodnika, s katerim ni zadovoljna, ne more prosto izbirati. Zgolj nestrinjanje dolžnice s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem upravitelja tudi ne morejo biti razlog za njegovo razrešitev, saj je njihovo pravilnost oziroma zakonitost mogoče preizkusiti z ustreznimi pravnimi sredstvi, ne pa v okviru instituta razrešitve upravitelja.

9. Kot izhaja iz podatkov v spisu, so se določene nepravilnosti (nepazljivosti, neskrbnosti) s strani upravitelja v postopku sicer pojavile, vendar nobena ni bila takega značaja, da bi vplivala na potek postopka ali uresničevanje pravic upnikov. Namen stečajnega postopka je urediti pravna razmerja med stečajnim dolžnikom, ki nima dovolj premoženja, da bi v celoti izpolnil vse svoje obveznosti oziroma je njegov finančni položaj tako slab, da je izpolnitev njegovih obveznosti ogrožena, in njegovimi upniki. Zaradi uresničitve navedenega veljajo v stečajnem postopku načelo enakega obravnavanja upnikov, načelo zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov in načelo hitrosti postopka, in to so merila za presojo, ali upravitelj ravna v skladu s svojimi zakonskimi dolžnostmi in pooblastili. Kot je bilo v postopku ugotovljeno, je do zastojev in zavlačevanja prihajalo zaradi ravnanj dolžnice same, ne pa zaradi ravnanja upravitelja in ugotovljenih nepravilnosti. Namen pravnega instituta razrešitve upravitelja tudi sicer ni kaznovati upravitelja za kršitev njegovih obveznosti, saj so za te kršitve določene ustrezne prekrškovne sankcije, pač pa je njegov namen zagotoviti nemoten tek postopka in uresničitev interesa upnikov za plačilo njihovih terjatev v ustreznem (največjem možnem) deležu. 10. Določbe o kaznovanju zaradi zlorabe procesnih pravic iz 11. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP predstavljajo pooblastilo sodišča, ki temelji na njegovi izvirni pristojnosti, da zagotovi ustrezno in urejeno obnašanje v postopku (prim. Jan Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba str.101 – 111). Na podlagi do sedaj obrazloženega višje sodišče kot pravilno potrjuje ravnanje sodišča prve stopnje, ki je svoje procesne dolžnosti pri uresničevanju nujne procesne discipline ter načela hitrosti in ekonomičnosti postopka poskušalo zagotoviti tako, da je dolžnici izreklo denarno kazen zaradi zlorabe procesnih pravic. Na tem mestu višje sodišče še enkrat pojasnjuje, da se s tem dolžnici ne jemlje pravica opozarjati na morebitne nepravilnosti v postopku, vendar pa to hkrati ne pomeni, da lahko s svojimi ravnanji otežuje postopek.

11. Pritožnica s pritožbenimi razlogi, s katerimi poskuša ponovno načeti vprašanje pravilnosti ravnanja stečajnega upravitelja in stečajne sodnice, ne more uspeti. Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prim. 360. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

II. točka izreka:

12. Dolžnica je v pritožbi navedla vrsto nepravilnosti, ki naj bi jih (poleg upravitelja) v tem stečajnem postopku storilo tudi sodišče prve stopnje. Zatrjevanje napak pri sojenju sicer ni žaljivo (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS, Cp 9/2013), vendar pa višje sodišče kot žaljive ocenjuje v pritožbi navedene negativne vrednostne ocene in sodbe o stečajni sodnici in njeni sposobnosti vodenja stečajnega postopka, ki izražajo dolžničin žaljiv odnos do sodišča. 13. Po določbi 109. člena ZPP v zvezi z 11. členom ZPP, oba pa v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, lahko sodišče stranko, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku, kaznuje z denarno kaznijo do 1.300 EUR. Navedbe, kot so: „stečajna sodnica ne razpolaga z dovolj znanja za vodenje tako kompleksnega postopka kot je stečajni“, „svojega dela ne opravlja pošteno in zakonito“, „v obrazložitvi sklepa navaja vrsto neresnic“ in, da je „njena profesionalna moralnost očitno na stopnji 0“, so žalitev sodišča in konkretne sodnice. Kritika ravnanja sodišča ali sodne odločbe ni nedopustna, vendar pa jo je potrebno podati tako, da se ohranja dostojanstvo in avtoriteta sodišča in na način, ki hkrati ne pomeni okrnitve in zmanjševanja ugleda posameznega sodnika ali sodišča ter, ki ni oseben napad na sodnikovo sposobnost opravljanja sodniške službe (prim. dr. Aleš Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba str. 446).

14. Namen 109. člena ZPP je varovanje zaupanja v sodstvo in v avtoriteto sodne oblasti. Z denarno kaznijo ni kršena dolžničina pravica do kritike in izražanja mnenj, in v to pravico se tudi ne posega. Zakon stranke ne omejuje in ji ne predpisuje, kaj sme ali česa ne sme navajati, pač pa jo omejuje pri načinu podajanja izjav (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS, Cp 9/2013). Svojih izjav ne sme podajati na nedostojen in žaljiv način, za kar pa gre v dolžničinem primeru, ko je kritiko ravnanja sodišča in posamezne sodnice izrekla tako, da ji je odrekla ugled in dostojanstvo. Gre za diskvalifikacijo, negativno vrednostno sodbo in žalitev sodišča, zato je višje sodišče pritožnico denarno kaznovalo s kaznijo v višini 300,00 EUR, upoštevajoč pri odmeri višine denarne kazni, da gre za prava uko stranko (bivšo odvetnico).

PRAVNI POUK: Zoper sklep o denarni kazni je dopustno vložiti pritožbo v roku 15-ih dni po prejemu pisnega odpravka sklepa. Pritožbo se vloži pri Višjem sodišču v Ljubljani, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.