Jedro

Sedaj veljavne določbe 252. člena KZ (spremembe in dopolnitve Kazenskega zakonika, Uradni list RS, št. 23/99) inkriminirajo pranje denarja, ki izvira iz kaznivih dejanj. Šele s temi spremembami je kaznivost pranja denarja bila razširjena na vsa predhodna kazniva dejanja, iz katerih izvira denar ali premoženje.

Glede na določbe 252. člena KZ-95, ki niso predpisovale dvojne kaznivosti, obtoženca, ki se jima očita storitev predhodnih kaznivih dejanj, ne moreta odgovarjati za kaznivo dejanje pranja denarja.

Z odredbo, izdano na podlagi 224. člena ZKP, je mogoče odločiti samo o vrnitvi zaseženih denarnih sredstev v nominalnem znesku ne pa tudi o obrestih.

Izrek

1. Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 7.9.2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 19.6.2003 se zavrne.

2. Zahtevi vrhovne državne tožilke se ugodi tako, da se ugotovi, da je bil z odredbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 5.8.2003 kršen 224. člen ZKP v delu, v katerem se nanaša na vrnitev obresti zaseženega denarja.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 7.9.2001 obt. C.d.L. in obt. L.R. spoznalo za kriva kaznivega dejanja pranja denarja po 1. odstavku 252. člena v zvezi s 25. členom KZ ter jima po 50. in 51. členu istega zakonika izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je določilo vsakemu kazen enega leta zapora ter preizkusni dobi treh let in posebni pogoj, da je prvi v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe dolžan plačati znesek 17.383.035 ITL, drugi pa v dveh letih po pravnomočnosti sodbe 237.945.106 ITL premoženjske koristi, ki sta jo pridobila s kaznivim dejanjem. Po 1. odstavku 49. člena KZ je vštelo obt. C.d.L. v določeno kazen čas, ki ga je od 16.3.1998 od 9.50. ure dalje do 17.7.1998 do 13.15. ure prebil v priporu. Po 40. členu KZ je obtožencema izreklo stranski kazni izgona tujca iz države, vsakemu za dobo štirih let. V skladu z določbo 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da sta oba obtoženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka ter vsak od njiju povprečnino v znesku po 150.000,00 SIT. Po 3. odstavku 252. člena in 96. členu KZ je odvzelo denar, ki je bil na deviznem računu A.d.L. pri Banki V. d.d., N.G., v znesku 205.436.646 ITL in na nerezidenčnem računu družbe O.E. s.r.l. pri Banki V. d.d. N.G. v znesku 289.855 ITL, ki je bil zasežen na deviznem računu obt. C.d.L. pri A banki d.d., Ekspozituri v N.G. v znesku 125.742.000 ITL, 33.000 USD in 20.000 USD ter na deviznem računu obt. L.R. pri banki V. d.d., N.G. v znesku 1.332.045.894 ITL, obema obtožencema pa je naložilo še v plačilo zneska, in sicer prvemu 17.383.035 ITL in drugemu 237.945.106 ITL, ki ustrezata s kaznivim dejanjem doseženi premoženjski koristi.

Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 9.6.2003 ugodilo pritožbama zagovornikov obtožencev in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da ju je oprostilo obtožbe za navedeno kaznivo dejanje ter odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki ter nagrada zagovornikov obremenjujejo proračun.

Z odredbo z dne 5.8.2003 je Okrožno sodišče v Novi Gorici odločilo, da se denarna sredstva, last družbe O.E. s.r.l., O., Republika Romunija, ki jo zastopa pooblaščenec C.d.L., d.L.A., d.L.C. in R.L., zasežena imenovanim in nakazana na depozitna računa Ministrstva za finance Republike Slovenije pri Banki Republike Slovenije po preračunanju zneskov ITL v EUR, upoštevajoč tečaj ITL proti EUR na dan 1.1.2002, skupaj s pripadajočimi obrestmi, ki bi se natekle do izvršitve odredbe, če zasega ne bi bilo, vrnejo imenovanim z nakazilom na devizna računa pri N.KBM d.d., Področje N.G. Vrhovna državna tožilka B.B. je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena istega zakona, storjeno s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 19.6.2003 ter zaradi kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP.

Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovi, da je s sodbo Višjega sodišča v Kopru bil prekršen kazenski zakon po 1. točki 372. člena ZKP, z odredbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 5.8.2003 pa določba 224. člena ZKP, zaradi česar naj to odredbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Zagovornik obt. C.d.L., odvetnik M.P. iz N.G. in zagovornica obt. L.R., odvetnica T.M. iz N.G., v odgovorih, ki sta ju podala v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo vrhovne državne tožilke zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1. izreka: Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena v obsegu, v katerem izpodbija sodbo sodišča prve stopnje.

V času storitve obtožencema očitanega kaznivega dejanja so veljale določbe 252. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ-95, Uradni list RS, št. 63/94 in 70/94). Kaznivo dejanje pranja denarja je po 1. odstavku 252. člena storil, kdor je v bančnem, finančnem ali drugem gospodarskem poslovanju denarne zneske ali premoženje velike vrednosti, za katero je vedel, da je bilo pridobljeno z organizirano trgovino z mamili, z nedovoljenim prometom z orožjem ali s kakšno drugo prepovedano dejavnostjo, sprejel, zamenjal, razpečal ali na drug način s pranjem denarja prikril njegov pravi izvor. Opredelitev, ki je zadevala predhodna kazniva dejanja s področja organizirane trgovine z mamili ter nedovoljenega prometa z orožjem, ni bila problematična. To ne velja za nadaljnjo izvršitveno obliko, ki se nanaša na "kakšno drugo prepovedano dejavnost", iz katere izvira umazani denar. Avtorja člankov, povezanih z razlago določbe 1. odstavka 252. člena KZ-95 (Vid Jakulin, Preprečevanje pranja denarja v Evropski uniji in Slovensko kazensko pravo, Zbornik znanstvenih referatov, Vloga nacionalnega sodstva v Evropski zvezi, SSD, Portorož, 1998 in Blaž Kovačič, Kaznivost pranja denarja, Ureditev v Evropski uniji in pri nas, Pravna praksa, št. 8/99) sta opozorila na njeno pomanjkljivost ter poudarila, da je inkriminacija pranja denarja, ki izvira iz katerekoli prepovedane dejavnosti, preširoka in da po drugi strani ne daje odgovora na vprašanje, ali je storilec oziroma sostorilec kaznivega dejanja pranja denarja tudi, kdor je izvršil prepovedano dejavnost, iz katere izvira protipravna premoženjska korist. V prispevku Analiza kaznivega dejanja pranja denarja (mag. Mitja Deisinger, Pravosodni bilten, št. 1-2/95) avtor razlaga, da mora biti tudi druga prepovedana dejavnost po teži enaka trgovini z orožjem ali z mamili ter izpolnjevati vse kriterije glede kaznivosti. Poudarja tudi, da takšno razlago narekuje analogija inter legem, ki je edina dopustna pri razlagi Kazenskega zakonika. Meni, da pod ta pojem ne sodijo posamična kazniva dejanja, temveč le širšo načrtovano in organizirano ukvarjanje s kaznivimi dejanji. Tudi sodna praksa se je do pojma druge prepovedane dejavnosti opredelila v odločbah, ki sicer glede na primere, s katerimi so se ukvarjala sodišča, niso številne. Bistvo stališč, zavzetih v odločbah, na katere se sklicuje tudi zahteva za varstvo zakonitosti je, da mora biti denar ali premoženje velike vrednosti, pridobljeno s storitvijo kaznivih dejanj in ne z drugimi oblikami kaznive dejavnosti (na primer s prekrški), da lahko gre za katerokoli kaznivo dejanje in da kazniva dejanja glede na dane okoliščine, posebej še glede na čas izvrševanja, pomenijo prepovedano dejavnost. Glede na prikazano vsebino določbe 1. odstavka 252. člena KZ je pojem "druga prepovedana dejavnost" treba razlagati tako, kot ga je doslej razlagala sodna praksa. Dejavnost namreč pomeni ponavljajočo se delovanje na določenem področju. V primeru tega kaznivega dejanja se takšno delovanje nanaša na izvrševanje kaznivih dejanj. Glede na samo opredelitev ni nujno, da gre le za kazniva dejanja, ki so povsem primerljiva s kaznivimi dejanji s področja organizirane trgovine z mamili in nedovoljenega prometa z orožjem. Pri tem je odločilno, da predstavljajo glede na način, obseg ter čas storilčevega delovanja izvrševanje določenih kaznivih dejanj dejavnost, s katero je ustvarjena premoženjska korist, ki je predmet pranja denarja. Zato ima prav zahteva za varstvo zakonitosti, ko trdi, da je tudi v obravnavani kazenski zadevi mogoče šteti kot predhodna kazniva dejanja tako davčno goljufijo, kot je ravnanje obtožencev pravno opredelilo italijansko pravosodje, kakor tudi kaznivi dejanji ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 240. členu ter zlorabe položaja ali pravic po 244. členu, opredeljenih po slovenskem Kazenskem zakoniku, seveda ob pogoju, da pomenijo dejanja, ki so trajnejše narave, v že navedenem smislu. Presoja o tem, ali je podan ta zakonski znak, je v vsakem posameznem primeru odvisna od ugotovljenih dejanskih okoliščin. V tej zadevi ugotovljene in v sodbi sodišča prve stopnje obrazložene okoliščine, ki zadevajo predvsem čas izvrševanja predhodnih kaznivih dejanj, med obtožencema koordinirano, dogovorjeno, utečeno in nekajletno ravnanje, dajejo podlago za zaključek, da je šlo za premoženjsko korist, ki je bila pridobljena z izvrševanjem navedenih kaznivih dejanj.

Zahteva tudi utemeljeno opozarja na vprašljivost stališča, da ni podan navedeni znak kaznivega dejanja, ker denar ni "izvorno" umazan, kar pomeni, da bi denarni zneski ali premoženje morali izvirati iz dejavnosti, ki je že sama po sebi prepovedana in kazniva, kot je to v primerih proizvodnje in prometa z mamili ali proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi in v podobnih primerih kaznivih ravnanj. Meni namreč, da so denarni zneski oziroma premoženje, pridobljeno s kaznivim dejanjem, postali umazani, kakor hitro je bilo predhodno dejanje končano. Takemu nadziranju ni mogoče oporekati. Opravljanje določene dejavnosti je sicer lahko dovoljeno oziroma legalno. Takšno dejavnost pa je mogoče zlorabiti in pri njenem opravljanju storiti kazniva dejanja, iz katerih izvira nezakonito pridobljen denar ali premoženje (premoženjska korist), ki postane predmet prikrivanja s katero izmed zakonsko predvidenih oblik ravnanja. V tej zadevi sta obtoženca z opravljanjem podjetniške dejavnosti na legalen način ustvarjala dohodek, toda premoženjska korist, izvirajoča bodisi iz davčne goljufije bodisi iz kaznivih dejanj, navedenih v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe, je posledica njune kaznive dejavnosti. Način ravnanja z denarnimi zneski, kot je opisan v izreku napadene sodbe, vsekakor predstavlja eno od izvršitvenih oblik, s katerimi se prikriva pravi izvor denarja. Na podlagi tega in ugotovljenega dejanskega stanja, ki zadeva ravnanje obtožencev po storitvi predhodnih kaznivih dejanj, zahteva za varstvo zakonitosti tudi utemeljeno nakazuje, da je zmotna presoja izpodbijane drugostopne sodbe, da je obtožencema šlo le za to, da se družba O.E. s.r.l. izogne davčnim obveznostim, ne pa za prikrivanje s kaznivo dejavnostjo pridobljenega denarja.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi graja stališče sodišča druge stopnje, da "all crime model" (po katerem je mogoče storiti kaznivo dejanje pranja denarja glede predmeta kateregakoli kaznivega dejanja) v času veljavnosti KZ 95 v Republiki Sloveniji ni veljal, ker je bila Konvencija o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi (v nadaljevanju konvencija), pridobljene s kaznivim dejanjem, ratificirana šele v letu 1998. V takem primeru bi moral državni zbor, ko je v letu 1997 sprejel Zakon o ratifikaciji konvencije in nato v letu 1998 še spremembo tega zakona (Uradni list RS, št. 11/97 in 31/98, mednarodne pogodbe), izraziti pridržek, česar pa ni storil. Zato meni, da je že določba 252. člena KZ-95 upoštevala ta model, saj bi sicer moral parlament pred ratifikacijo konvencije ustrezno spremeniti Kazenski zakonik ali pa ob ratifikaciji uveljaviti pridržek.

Navedena konvencija v točki e, 1. člena določa, da "predhodno kaznivo dejanje" pomeni vsako kaznivo dejanje, katerega posledica je ustvarjena premoženjska korist, ki lahko postane predmet kaznivega dejanja, opredeljenega v 6. členu konvencije. V 3. odstavku 6. člena pa določa, da lahko vsaka država pogodbenica sprejme take ukrepe, kot se ji zdijo potrebni, da v skladu z notranjo zakonodajo opredeli kot kazniva tudi vsa ali nekatera dejanja, navedena v 1. odstavku tega člena, v vsakem ali v vseh primerih, v katerih je storilec deloval na načine, navedene v točkah a, b, in c 3. odstavka 6. člena. Po določbi 4. odstavka 6. člena vsaka pogodbenica lahko ob podpisu ali deponiranju svoje listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu z izjavo, naslovljeno na generalnega sekretarja Sveta Evrope, izjavi, da se 1. odstavek tega člena uporablja le za predhodna kazniva dejanja ali vrste takih kaznivih dejanj, posebej določenih v taki izjavi. Res je, da ob sprejetju Zakona o ratifikaciji konvencije ter zakona o njegovi spremembi (Uradni list, mednarodne pogodbe, št. 8 z dne 18.4.1998) navedeni pridržek ni bil uveljavljen, toda to še ne pomeni, da takšno ravnanje države omogoča razlago, da je že določba 1. odstavka 252. člena KZ uveljavila "all crime" model. Izvršitveno dejanje po tej določbi je pomenilo, da storilec s svojim ravnanjem s pranjem prikrije izvor denarnih zneskov ali premoženja velike vrednosti, ki je pridobljeno z organizirano trgovino z mamili, nedovoljenim prometom z orožjem ali s kakšno drugo prepovedano dejavnostjo. Ne glede na široko formulacijo, ki zadeva drugo prepovedano dejavnost ter ob razlagi tega zakonskega znaka, ki jo je sprejela sodna praksa, ni mogoče zaključiti, da je zakonodajalec inkriminiral pranje denarja, ki izvira iz kateregakoli storjenega kaznivega dejanja. Temu pritrjuje tudi dejstvo, da je slovenska zakonodaja na tem področju usklajena s konvencijo šele po ratifikaciji in sprejeti spremembi ratifikacije. Sedaj veljavne določbe 252. člena KZ (spremembe in dopolnitve Kazenskega zakonika, Uradni list RS, št. 23/99) inkriminirajo pranje denarja, ki izvira iz kaznivih dejanj. Šele s temi spremembami je kaznivost pranja denarja bila razširjena na vsa predhodna kazniva dejanja, iz katerih izvira denar ali premoženje.

Sicer pa se v obravnavani zadevi kot temeljno zastavlja vprašanje dvojne kaznivosti, ki je določbe 252. člena KZ-95 niso vsebovale. Z navedenimi spremembami in dopolnitvami Kazenskega zakonika je v 2. odstavku 252. člena uvedena taka kaznivost, kar pomeni, da tudi storilec ali udeleženec pri kaznivem dejanju, s katerim je bil pridobljen denar ali premoženje, hkrati odgovarja v realnem steku tudi za kaznivo dejanje iz 1. odstavka. Slednje prav tako dopušča že omenjena Konvencija Sveta Evrope, ki v točki e, 1. člena opredeljuje predhodno kaznivo dejanje, z določbo točke b, 2. odstavka 6. člena pa omogoča, da se kazniva dejanja, opredeljena v 1. odstavku tega člena, ne nanašajo na osebe, ki so storile predhodno kaznivo dejanje. Tako na primer avstrijski Kazenski zakonik izključuje dvojno kaznivost (paragraf 165, STGB). Glede na nejasnost določbe 252. člena KZ-95, na katero so opozarjale tudi teoretične razprave, ni mogoče zagovarjati stališča, da je storilec predhodnega kaznivega dejanja v času veljavnosti teh določb kazensko odgovarjal tudi za kaznivo dejanje pranja denarja. Pri tem kaznivem dejanju gre za prikrivanje pravega izvora denarja oziroma premoženja, ki je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem. To je posebna oblika kaznivega dejanja prikrivanja, ki prav tako kot pri kaznivem dejanju po 221. členu KZ predpostavlja, da je bilo storjeno temeljno kaznivo dejanje, s katerim je bil pridobljen denar ali premoženje. Tako v pravni literaturi kot v sodni praksi ni dvoma o tem, da lahko za kaznivo dejanje prikrivanja po 221. členu KZ odgovarja le tista oseba, ki ni sodelovala kot storilec, sostorilec ali udeleženec pri izvršitvi kaznivega dejanja, s katerim je bila stvar pridobljena. Dejavnost, ki sledi storitvi temeljnega (predhodnega) kaznivega dejanja, se v bistvu kaže kot prizadevanje storilca, da si zagotovi korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem. Zato je zaobsežena oziroma konzumirana v predhodnem kaznivem dejanju. Navedena razlaga in dejstvo, da določbe 252. člena KZ-95 niso predpisovale dvojne kaznivosti, obtoženca, ki se jima očita storitev predhodnih kaznivih dejanj, ne moreta odgovarjati za kaznivo dejanje pranja denarja. V nasprotnem primeru bi bilo kršeno načelo zakonitosti in določenosti kaznivega dejanja v zakonu.

Navedeni razlogi nasprotujejo trditvi zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo kršilo kazenski zakon iz 1. točke 372. člena ZKP.

K točki 2. izreka: Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno opozarja na nezakonitost odredbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 5.8.2003 v delu, v katerem se nanaša na vrnitev obresti zaseženega denarja.

Z odredbo z dne 30.3.1998 je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici na podlagi določbe 1. odstavka 220. člena ZKP zasegel denarna sredstva na nerezidenčnem računu družbe O.E. s.r.l. ter deviznih računih obtožencev in deviznem računu A.d.L. pri v izreku odredbe navedenih bankah, skupaj z vsemi obrestmi, ki so se natekle pri računih od izvršenih pologov pa do izvršitve odredbe. Odvzeta denarna sredstva so bila z odredbo, ki jo je izdal na podlagi 224. člena ZKP predsednik senata sodišča prve stopnje z dne 5.8.2003 vrnjena vsem imenovanim skupaj s pripadajočimi obrestmi, ki bi se natekle do izvršitve odredbe, če zasega ne bi bilo. Po 224. členu ZKP se predmeti, ki se med kazenskim postopkom zasežejo, vrnejo lastniku oziroma imetniku, če se postopek ustavi in ni razlogov, da se vzamejo (498. člen ZKP). Po tej določbi je bilo mogoče z izpodbijano odredbo odločiti le o vrnitvi zaseženih denarnih sredstev, ne pa tudi o vrnitvi obresti v obsegu, navedenem v odredbi. Zahteva pri tem utemeljeno opozarja na določbe Uredbe o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami (Uradni list RS, št. 22 z dne 13.3.2002). Po 2. odstavku 24. člena te Uredbe se sredstva iz 23. člena (devizna sredstva) obrestujejo, sredstva iz naslova obresti pa so last Republike Slovenije. V 2. odstavku 28. člena Uredbe pa je določeno, da se vračilo deviznih sredstev opravi v nominalnem znesku. To velja tudi za vračilo tolarskih sredstev, kot je določeno v 4. odstavku 22. člena Uredbe. Glede na takšno ureditev je z odredbo bilo mogoče odločiti samo o vrnitvi deviznih sredstev v nominalnem znesku, ne pa tudi o obrestih. Zato zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno trdi, da je sodišče z izpodbijano odredbo kršilo določbo 224. člena ZKP.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti v obsegu, ki se nanaša na izpodbijano pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, zavrnilo kot neutemeljeno (425. člena ZKP). V ostalem je njeni zahtevi ugodilo in ugotovilo, da je bila z odredbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 5.8.2003 v korist obtožencev kršena določba 224. člena ZKP v izpodbijanem obsegu. Po določbi 2. odstavka 426. člena ZKP v primerih, ko je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obtoženčevo škodo in Vrhovno sodišče spozna, da je utemeljena, ugotovi le, da je bil zakon prekršen, ne more pa posegati v takšno odločbo na način, ki ga predlaga zahteva.