Jedro

Stališče, da tudi za samo menično izjavo – pooblastilo za izpolnitev menice velja menična strogost, nima podlage v pravilih meničnega prava. Menični upnik je upravičen izpolniti bianco menico celo v primeru, ko ne bi imel takšnega izrecnega pooblastila, saj se šteje, da je bilo pooblastilo molče dano že s samo izročitvijo takšne menice. Za katero obveznost je bila izdana, se nato ugotavlja v dokaznem postopku. Ugotavljanje dejstev glede (pravilnosti) izpolnjevanja bianco menice potemtakem ni omejeno zgolj na pisno pooblastilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju 0055 VL 2467/2013 z dne 10. 1. 2013 ostane v veljavi v I. točki izreka za znesek 4.595,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2012 dalje do plačila. Tožencu je naložilo, da tožniku povrne 994,15 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pritožuje toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrne (pravilno, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne). Navaja, da iz menične izjave z dne 21. 1. 2002 ni razvidno, za katero pogodbo je bila menica izdana, zato obsega obveznosti ni mogoče ugotoviti. Če sta stranki menili, da gre za Prodajno pogodbo št. 206/2665 – C/129, ki je bila podpisana istega dne, bi morale to v menični izjavi zapisati. Ker gre za tipsko listino, ki jo je pripravil tožnik kot močnejša stranka v razmerju, jo je treba razlagati v korist toženca in sicer tako, da menična izjava in posledično tudi sama menica zanj ne ustvarjata nobene zaveze. Poroštvo mora biti nedvoumno in določno po obsegu in višini, temu pa navedba, da je poroštvo dano za vse obveznosti iz kateregakoli pogodbenega ali nepogodbenega naslova, ne ustreza. Sodišču nadalje očita, da se ni opredelilo do ugovora o neveljavnosti menice zaradi meničnega zneska, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Menični znesek namreč ni določljiv oziroma je nejasen, saj se glasi na tolarski znesek, čeprav takšna valuta ob dospelosti ni več obstajala, ter na znesek v evrih. Pri tem se sklicuje na sodbo III Ips 102/2009. Nadalje nasprotuje tudi stališču sodbe, da je toženec hkrati zavezan na podlagi poroštva. Toženec je porok le v smislu meničnega prava in jamči za obveznosti družbe zgolj na podlagi menice. Poroštvena izjava ni veljavna zato, ker iz nje ni razvidno, na katero obveznost se nanaša. 3. Tožnik na pravilno vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je toženec tožniku izročil bianco lastno menico (priloga A1) ter menično izjavo – pooblastilo za izpolnitev menice z dne 21. 1. 2002 (priloga A3). Menica je bila po ugotovitvah sodbe izročena v zavarovanje dobav po prodajni pogodbi št. 206/2665 – C/129 z dne 11. 1. 2002 (priloga A4), za katere tožnik ni prejel plačila in ga zato uveljavlja na podlagi predložene menice.

6. Za toženca v pritožbi ni več sporno, da je bila menica dana v zvezi z omenjeno pogodbo, saj ne zatrjuje, da bi jo izročil v zavarovanje kakšne druge terjatve tožnika. Obveznosti plačila se upira zato, ker naj bi bila menična izjava pomanjkljiva glede navedbe same pogodbe. Toženec pri tem očitno izhaja iz stališča, da tudi za samo menično izjavo – pooblastilo za izpolnitev menice velja menična strogost, torej da ni dopustno ugotavljanje nečesa, kar v sami izjavi ni navedeno. Takšno naziranje pa nima podlage v pravilih meničnega prava in je zato materialnopravno zmotno.

7. Menični upnik je namreč upravičen izpolniti bianco menico celo v primeru, ko ne bi imel takšnega izrecnega pooblastila, saj se šteje, da je bilo pooblastilo molče dano že s samo izročitvijo takšne menice. Za katero obveznost je bila izdana, se nato ugotavlja v dokaznem postopku, kot to (smiselno) izhaja iz enotne sodne prakse (primerjaj zadeve II Ips 142/2006, II Ips 653/2006 II Ips 118/2008). Ugotavljanje dejstev glede (pravilnosti) izpolnjevanja bianco menice potemtakem ni omejeno zgolj na pisno pooblastilo, kot to napačno meni pritožba.

8. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je iz menične izjave – pooblastila za izpolnitev menice z dne 21. 1. 2002 jasno razvidno, na kaj se nanaša sporna menica in drugačno zatrjevanje v pritožbi ne drži. Menica je bila izročena za obveznosti po prodajni pogodbi, ki je bila sklenjena med družbama M. (kot prodajalcem) in P. (kot kupcem). Ker je bilo hkrati ugotovljeno, da je bila med njima sklenjena zgolj ena prodajna pogodba, kar v pritožbi tudi ni več sporno, ne more biti dvoma, da gre ravno za prodajno pogodbo št. 206/2665 – C/129 z dne 11. 1. 2002, četudi takšna oznaka v listini ni navedena.

9. Glede na pojasnjeno pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov o veljavnosti poroštva, ki ga je toženec prevzel v menični izjavi in predstavlja podlago za izročitev menice (temeljni posel). Obveznost, za katero se je zavezal kot porok, ni bila navedena zgolj na splošno, kot to navaja v pritožbi, temveč povsem določno, to je za obveznosti po prodajni pogodbi med družbo M. in P., katere direktor je bil tedaj. S tem pa je bilo v celoti zadoščeno tudi zahtevi, po kateri mora biti bodoča obveznost, za katero se prevzema poroštvo, določno navedena (drugi odstavek 1016. člena OZ).

10. Po povedanem je nesprejemljivo pritožbeno stališče toženca, da menična izjava (oziroma menica) zaradi tipske narave ne ustvarja obveznosti. Menična izjava namreč ne vsebuje nejasnih določil, zato ni podlage za uporabo določbe 83. člena OZ, s tem pa tudi ne za takšno razlago njene vsebine, kot jo ponuja pritožba.

11. Toženec je menico podpisal kot izdajatelj (trasant) in je kot tak osebno zavezan za plačilo meničnega zneska do vtoževane višine (9. člen Zakona o menici, ZM), kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

12. Ker je tožbeni zahtevek utemeljen že na tej (menični) podlagi, so odveč dodatni razlogi sodbe, da toženec odgovarja tudi na podlagi določb o poroštvu (1012. člen OZ in naslednji), s tem pa tudi pritožbeni očitki o zmotnosti takšnega stališča zaradi zatrjevane nedoločnosti prevzete zaveze, na katere je sicer že bilo odgovorjeno.

13. Pritožbeno sodišče nadalje ni zasledilo procesne kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba uveljavlja zgolj formalno, ne pa tudi vsebinsko, saj ne pove, vsebino katerega listinskega dokaza naj bi sodišče v sodbi napačno povzelo.

14. Pritožba z navedbami, da je v sodbi ostal prezrt ugovor o neveljavnosti menice, meri na procesno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa prav tako ni podana, saj je pravilnost odločitve kljub temu mogoče preizkusiti.

15. Po stališču pritožbenega sodišča je tovrsten ugovor toženca v celoti neutemeljen. Menični znesek se resda glasi na dva zneska (3.945.243,65 SIT oziroma 16.463,21 EUR), ki pa se povsem ujemata (po tečaju ob uvedbi evra 1 EUR = 239,64 SIT), zato ni nobene nejasnosti. Menica nadalje tudi ni pomanjkljiva zato, da ob zapadlosti tolar ni bil več v veljavi, saj se na podlagi 13. člena Zakona o uvedbi EUR-a šteje, da se v vrednostnih papirjih navedeni tolarski zneski glasijo na EUR-e. Pritožba svoje drugačno stališče opira na odločbo III Ips 102/2009, kjer pa je šlo za bistveno drugačno situacijo od obravnavane, saj na menici valuta sploh ni bila navedena in torej sklicevanje nanjo ne more biti utemeljeno.

16. Ker v pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Zavrnitev pritožbe zajema tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka.