Jedro

Samo dejstvo, da je bila v zapuščinskem postopku upnikova terjatev ugotovljena v sklepu o dedovanju, še ne pomeni, da je na podlagi takega sklepa o dedovanju mogoče predlagati izvršbo zoper zapustnikove dediče. Sklep o dedovanju (ki je praviloma le ugotovitvena odločba in dajatvenih izrekov ne vsebuje) je namreč lahko izvršilni naslov samo v tistem primeru, kadar vsebuje vse sestavine, ki jih določa 21. člen ZIZ.

Izrek

Pritožbi se u g o d i , sklep sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva v r n e sodišču prve stopnje v nov postopek. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo in tožeči stranki naložilo, da tožencema povrne pravdne stroške v znesku 78.150,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.06.2003 dalje do plačila. Proti takšnemu sklepu se je zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožila tožeča stranka. V pritožbi je med drugim navedla, da sklep o dedovanju ne vsebuje dajatvenega zahtevka, ker je zgolj ugotovitvene narave, zato ne more predstavljati izvršilnega naslova. Izvršilni naslov so praviloma dajatvene sodne odločbe, tako da je lahko izvršilni naslov le dedni dogovor, če je obsežen v izreku sklepa o dedovanju in ima vse sestavine sodne poravnave. Dedni dogovor pa, enako kot sklep o dedovanju, veže le stranke postopka, torej dediče, medtem ko upnik v zapuščinskem postopku nima položaja stranke, temveč le položaj udeleženca postopka (izjema so ločitveni upniki). Zapustnikovi dolgovi tudi niso sestavni del zapuščine, zato se praviloma v zapuščinskem postopku ne ugotavljajo in ne spadajo v izrek sklepa o dedovanju. V zapuščinskem postopku se namreč ne odloča o pravicah zapustnikovih upnikov, temveč se dolgove upošteva zgolj zaradi ugotovitve vrednosti zapuščine. Terjatev, ugotovljena v sklepu o dedovanju, pa v konkretnem primeru tudi ni skladna s sedaj postavljenim tožbenim zahtevkom. V sklepu o dedovanju je namreč ugotovljena terjatev 982.302,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06.01.2001 do 11.07.2001 (datum izdaje sklepa o dedovanju), v tožbi pa skladno s cesijo tožeča stranka od tožencev terja znesek 982.302,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.06.2001 dalje do plačila. Tožeča stranka je zato predlagala, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je odločitev v izpodbijanem sklepu oprlo na ugotovitev, da je bilo o zahtevku tožeče stranke že odločeno v sklepu o dedovanju, kar pa za pravilnost in zakonitost tega sklepa ne zadošča. Samo dejstvo, da je tožeča stranka svojo terjatev priglasila v zapuščinskem postopku in da je bila ta terjatev v sklepu o dedovanju tudi ugotovljena, še ne pomeni, da je bilo o zahtevku tožeče stranke dejansko že odločeno v takšnem smislu, da je na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju mogoče predlagati tudi izvršbo za tako priglašeno terjatev. Sodišče prve stopnje pri izdaji sedaj izpodbijanega sklepa namreč ni odgovorilo na vprašanje, ali je sklep o dedovanju, izdan v konkretnem zapuščinskem postopku po pravni prednici sedanjih tožencev, takšen, da lahko v skladu z določili Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) predstavlja izvršilni naslov. V skladu s 17. členom ZIZ sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, ki je lahko vsaka izvršljiva sodna odločba (teoretično torej tudi sklep o dedovanju), vendar pa mora biti izvršilni naslov primeren za izvršbo, kar pomeni, da mora vsebovati vse tiste sestavine, ki jih določa 21. člen ZIZ: navedbo upnika, dolžnika, predmeta, vrste, obsega in časa izpolnitve obveznosti. Sodišče prve stopnje pa v konkretnem primeru ni presojalo, ali ima sklep o dedovanju vse potrebne sestavine ali ne, da lahko govorimo o že pravnomočno razsojeni stvari, temveč je svojo odločitev oprlo zgolj na pavšalno ugotovitev, da sklep o dedovanju predstavlja izvršilni naslov, ker je v njem tožencema naloženo plačilo sporne terjatve. Sklep o dedovanju namreč lahko predstavlja izvršilni naslov samo v tistih primerih, kadar ima vse potrebne sestavine, ki jih mora imeti v skladu s tem zakonskim določilom in kadar je v njem odločeno o celotni terjatvi upnika. V konkretnem primeru pa se glede na pritožbena zatrjevanja tožeče stranke pokaže, da istovetnost terjatve iz pravnomočnega sklepa o dedovanju in sedanjega tožbenega zahtevka ni podana, saj tožnik za obresti po 12.07.2001 nima izvršilnega naslova, ker le-te v pravnomočnem sklepu o dedovanju niso zajete. Nadalje se pokaže tudi, da tožeča stranka s tožbo vtožuje plačilo sporne terjatve nerazdelno od obeh tožencev, medtem ko iz sklepa o dedovanju izhaja le, da bosta to terjatev dediča poravnala vsak do polovice, kar pa na upnikovo pravico, da od dedičev zahteva nerazdelno plačilo dolga (III. odstavek 142. člena Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD), ne more imeti vpliva. Pri tem je še dodati, da je sklep o dedovanju praviloma le ugotovitvena odločba, medtem ko pritožba pravilno opozarja na dejstvo, da so izvršilni naslovi tiste sodne odločbe, ki so dajatvene narave. Z njim se namreč razglasi za dediče, volilojemnike oziroma za druge upravičence osebe, ki so pridobile dedno pravico, pravico do volila oziroma določeno pravico do zapuščine v trenutku zapustnikove smrti in zato izrek tega sklepa ne vsebuje nobenega izpolnitvenega oziroma dajatvenega izreka. Zapustnikovi dolgovi pa niso sestavni del zapuščine, čeprav se upoštevajo pri ugotavljanju njenega obsega, zato se v zapuščinskem postopku praviloma ne ugotavljajo, temveč so upniki v večini primerov svoje pravice prisiljeni uveljavljati v pravdi, razen v primerih soglasja med upniki in dediči, česar pa prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu ni ugotavljalo (ali izrek, s katerim je tožencema naloženo plačilo sporne terjatve, predstavlja poravnavo med tožencema in upnikom). Upniki nenazadnje tudi niso stranke postopka, razen kadar zahtevajo ločitev zapuščine, zato jih pravnomočen sklep o dedovanju ne veže (seveda, če tak dogovor ne vsebuje poravnave z dediči glede sporne terjatve, to pa, kot že rečeno, ni bilo presojano). 319. člen ZPP res določa, da sodišče zavrže tožbo, kadar ugotovi, da je pravda začeta o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno, vendar pa v konkretnem primeru vseh odločilnih dejstev pravnomočno razsojene stvari sodišče prve stopnje še ni ugotavljalo, zaradi česar je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka II. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep pa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP), v katerem bo moralo upoštevati vsa zgoraj navedena dejstva, ko bo ponovno odločalo, ali je sklep o dedovanju v konkretnem primeru izvršilni naslov ali ne oziroma ali je bilo o zahtevku tožeče stranke že pravnomočno odločeno ali ne in nato tožbo zavreči ali pa o tožbenem zahtevku meritorno odločiti. Kadar sodišče druge stopnje razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, odločitev o stroških postopka v zvezi s tem pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo (III. odstavek 165. člena ZPP).