Jedro

Sodišče prve stopnje je prevelik pomen pripisalo dejstvu, da je tožena stranka z nasprotovanjem ugovoru tožnikov dala povod za vložitev tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, saj prvi odstavek 158. člena ZPP razloga za vložitev tožbe ne upošteva kot kriterija za porazdelitev stroškov. Nepravilni sta tudi ugotovitvi, da se je tožena stranka z umikom predloga za izvršbo odrekla presoji njegove utemeljenosti in da ni upravičila njegove vložitve. Niti tožena stranka v pritožbi niti tožnika v odgovoru na pritožbo tako obrazloženo ne nasprotujeta ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je do umika predloga za izvršbo prišlo, ker je dolžnik v celoti poplačal dolg. Enako kot tožnika tudi tožena stranka na takšno ravnanje dolžnika ni mogla vplivati. Tožena stranka je predlog za izvršbo torej umaknila, ker je v celoti dosegla cilj, ki ga je zasledovala v izvršilnem postopku. Če tega ne bi storila, bi izvršilno sodišče postopek ustavilo samo. Ker tožena stranka ni imela možnosti doseči vsebinske presoje predloga za izvršbo na nepremičnino, ni mogoče šteti, da se je z umikom (celotnega) predloga za izvršbo tej presoji odpovedala. Umik predloga za izvršbo v takšnih okoliščinah ne predstavlja priznanja, da se izvršba na nepremičnino ne sme opraviti, temveč le izjavo, da ni več potrebe, da bi se opravila. Takšna izjava niti smiselno ne pomeni priznanja, da je zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino utemeljen, zato je ni mogoče enačiti z izpolnitvijo zahtevka. To pa pomeni, da niso izpolnjeni pogoji, ki jih prvi odstavek 158. člena ZPP določa za prevalitev pravdnih stroškov na toženo stranko.

Tožena stranka je izvršilni postopek sprožila zaradi neplačila dolga s strani dolžnika. V njem je upravičeno predlagala izvršbo na nepremičnino in nasprotovala ugovoru tretjega, saj je bil v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnine vknjižen njen dolžnik. Na drugi strani sta tožnika upravičeno vložila tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe in v njej dokazovala, da je izvršba na nepremičnino nedopustna, saj je ta predmet denacionalizacijskega postopka, sama pa sta pravna naslednika denacionalizacijske upravičenke. Stranke so torej s procesnimi dejanji zasledovale legitimne interese in na koncu tudi dosegle vsaka svoj cilj, vsebinsko odločitev o spornem razmerju pa je preprečilo prostovoljno plačilo dolga s strani dolžnika, ki ga niso bile dolžne vnaprej predvideti in na katerega niso mogle vplivati. Takšnemu dejanskemu stanju se najbolje prilega prvi odstavek 156. člena ZPP, v skladu s katerim mora stranka ne glede na izid postopka povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po naključju, ki se je primerilo njej, hkrati pa svoje stroške zaradi takšnega naključja nosi sama. V obravnavanem primeru se je naključje, ki je preprečilo meritorno odločitev o spornem razmerju (tj. prostovoljno plačilo dolga s strani dolžnika), primerilo obema strankama, zato vsaka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se ta pravilno glasi: „II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.“

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožnikoma v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 441,26 EUR, nato pa pričnejo teči zakonske zamudne obresti (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev o stroških (II. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da se je ob vložitvi predloga za izvršbo zanašala na podatke zemljiške knjige, ki so izkazovali lastništvo nepremičnine s strani njenega dolžnika, pri čemer je bila v zemljiški knjigi vknjižena le plomba, da v zvezi z nepremičnino poteka denacionalizacijski postopek. Tožena stranka je predlog za izvršbo umaknila, ker je dolžnik njeno terjatev poplačal, in ne zato, ker bi ugotovila, da je nepremičnina last tožnikov. Z umikom predloga za izvršbo ni izpolnila zahtevka tožnikov, prav tako se ni odrekla pravnemu varstvu, saj je tega že dosegla. Zaradi ustavitve izvršilnega postopka sta tožnika izgubila pravni interes za nadaljevanje postopka za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Tožbo sta zato morala umakniti, sicer bi jo sodišče zavrglo, in tudi v tem primeru bi morala toženi stranki povrniti stroške postopka. Dejstvo, da tožnika na izid izvršilnega postopka nista imela vpliva, ni pomembno, saj ga tudi tožena stranka ni imela. Nepomembno je tudi, ali je tožena stranka z nasprotovanjem ugovoru dala povod za tožbo, saj tožbenega zahtevka ni pripoznala, zato 157. člen ZPP ni uporabljiv. Sodišče je napačno ovrednotilo posamezne stroškovne postavke.

3. Tožnika sta v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz izpodbijanega sklepa in listin v spisu so razvidna naslednja dejstva: - tožena stranka je zoper svojega dolžnika L., d. d., vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave denarne terjatve; - Okrajno sodišče v Ljubljani je izdalo sklep o izvršbi VL 28964/2015 z dne 19. 3. 2015, ki je postal pravnomočen; - na predlog tožene stranke je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom VL 101889/2015 z dne 21. 9. 2015 dovolilo nadaljevanje izvršbe s prodajo nepremičnine parc. št. 1247/1 k. o. ...; - tožnika sta zoper sklep o nadaljevanju izvršbe vložila ugovor tretjega in v njem zahtevala, da sodišče izvršbo na nepremičnino izreče za nedopustno (64. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ); - tožena stranka je ugovoru tretjega nasprotovala, zato je sodišče na podlagi drugega odstavka 65. člena ZIZ ugovor tožnikov zavrnilo; - tožnika sta vložila tožbo, s katero sta zahtevala ugotovitev, da je izvršba s prodajo nepremičnine parc. št. 1247/1 k. o. ... nedopustna. Trdila sta, da imata lastninsko pravico v pričakovanju, saj je nepremičnina predmet denacionalizacijskega postopka, sama pa sta pravna naslednika denacionalizacijske upravičenke; - tožena stranka je v odgovoru na tožbo tožbenemu zahtevku nasprotovala in navajala, da denacionalizacijski postopek ni končan, zato tožnika lastninske pravice še nista pridobila, medtem ko lastninska pravica v pričakovanju ne preprečuje izvršbe; - dolžnik tožene stranke je poplačal terjatev, ki je bila predmet izvršilnega postopka, zato je tožena stranka predlog za izvršbo umaknila, sodišče pa je izvršilni postopek ustavilo; - tožnika sta umaknila tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, s čimer se je tožena stranka strinjala; - sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je pravdni postopek ustavilo in toženi stranki naložilo, da tožnikoma povrne stroške postopka.

6. Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških postopka oprlo na prvi odstavek 158. člena ZPP, v skladu s katerim mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je umik predloga za izvršbo potrebno obravnavati kot izpolnitev tožbenega zahtevka, s katerim sta tožnika zahtevala ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Takšno ugotovitev je utemeljilo z naslednjimi razlogi: 1) tožena stranka je z vložitvijo predloga za izvršbo in nasprotovanjem ugovoru tretjega dala povod za tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe; 2) tožnika z izvršilnim postopkom nista imela povezave in nista mogla vplivati na njegov potek; 3) z umikom predloga za izvršbo se je tožena stranka predlagani izvršbi odrekla, kar se je odrazilo v sklepu o končanju postopka; 4) tožena stranka se je z umikom odrekla presoji utemeljenosti predloga za izvršbo, njegove vložitve ni upravičila in 5) tožnika sta umaknila tožbo, ko je bil dosežen po učinku enak rezultat, kot da bi tožena stranka izpolnila zahtevek.

8. Pritožbeno sodišče se strinja, da je pri odločitvi o stroških postopka treba upoštevati povezanost obravnavanega postopka z izvršilnim postopkom, vendar je sodišče prve stopnje to povezanost upoštevalo delno nepravilno in delno nepopolno.

9. Sodišče prve stopnje je prevelik pomen pripisalo dejstvu, da je tožena stranka z nasprotovanjem ugovoru tožnikov dala povod za vložitev tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, saj prvi odstavek 158. člena ZPP razloga za vložitev tožbe ne upošteva kot kriterija za porazdelitev stroškov. Nepravilni sta tudi ugotovitvi, da se je tožena stranka z umikom predloga za izvršbo odrekla presoji njegove utemeljenosti in da ni upravičila njegove vložitve. Niti tožena stranka v pritožbi niti tožnika v odgovoru na pritožbo tako obrazloženo ne nasprotujeta ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je do umika predloga za izvršbo prišlo, ker je dolžnik v celoti poplačal dolg. Enako kot tožnika tudi tožena stranka na takšno ravnanje dolžnika ni mogla vplivati. Tožena stranka je predlog za izvršbo torej umaknila, ker je v celoti dosegla cilj, ki ga je zasledovala v izvršilnem postopku. Če tega ne bi storila, bi izvršilno sodišče postopek ustavilo samo. Ker tožena stranka ni imela možnosti doseči vsebinske presoje predloga za izvršbo na nepremičnino, ni mogoče šteti, da se je z umikom (celotnega) predloga za izvršbo tej presoji odpovedala. Umik predloga za izvršbo v takšnih okoliščinah ne predstavlja priznanja, da se izvršba na nepremičnino ne sme opraviti, temveč le izjavo, da ni več potrebe, da bi se opravila. Takšna izjava niti smiselno ne pomeni priznanja, da je zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino utemeljen, zato je ni mogoče enačiti z izpolnitvijo zahtevka. To pa pomeni, da niso izpolnjeni pogoji, ki jih prvi odstavek 158. člena ZPP določa za prevalitev pravdnih stroškov na toženo stranko.

10. Ugotovitev, da tožena stranka tožnikoma ni dolžna povrniti stroškov postopka, pa sama po sebi ne pomeni, da morata tožnika stroške povrniti njej.

11. Tožena stranka je izvršilni postopek sprožila zaradi neplačila dolga s strani dolžnika. V njem je upravičeno predlagala izvršbo na nepremičnino in nasprotovala ugovoru tretjega, saj je bil v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnine vknjižen njen dolžnik. Na drugi strani sta tožnika upravičeno vložila tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe in v njej dokazovala, da je izvršba na nepremičnino nedopustna, saj je ta predmet denacionalizacijskega postopka, sama pa sta pravna naslednika denacionalizacijske upravičenke. Stranke so torej s procesnimi dejanji zasledovale legitimne interese in na koncu tudi dosegle vsaka svoj cilj, vsebinsko odločitev o spornem razmerju pa je preprečilo prostovoljno plačilo dolga s strani dolžnika, ki ga niso bile dolžne vnaprej predvideti in na katerega niso mogle vplivati. Takšnemu dejanskemu stanju se najbolje prilega prvi odstavek 156. člena ZPP, v skladu s katerim mora stranka ne glede na izid postopka povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po naključju, ki se je primerilo njej, hkrati pa svoje stroške zaradi takšnega naključja nosi sama. V obravnavanem primeru se je naključje, ki je preprečilo meritorno odločitev o spornem razmerju (tj. prostovoljno plačilo dolga s strani dolžnika), primerilo obema strankama, zato vsaka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

12. Zadeva Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2999/2014 z dne 3. 12. 2014 ni primerljiva z obravnavano zadevo, saj je v njej tožena stranka predlog za izvršbo umaknila zaradi vpisa lastninske pravice tožeče stranke v zemljiško knjigo, in ne zato, ker je v izvršilnem postopku uspela.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pravdnega postopka (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka se je v pritožbenem postopku zavzemala za to, da pritožbeno sodišče njene pravdne stroške naloži v plačilo tožnikoma in le podredno za odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Tožnika sta v odgovoru na pritožbo vztrajala, da pravdne stroške nosi tožena stranka. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, s tem pa je pritožbeni uspeh strank uravnotežen, zato se ta odločitev razteza tudi na stroške pritožbenega postopka.