Jedro

Če je podan kateri od razlogov za omejitev gibanja, se prosilcu za azil gibanje omeji. Za sum zavajanja oz. zlorabe azilnega postopka se šteje tudi lažno prikazovanje razlogov za azil, kar je podano tudi, če prosilec navaja neverodostojne ali bistveno različne razloge za zapustitev izvorne države.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) po opravljeni glavni obravnavi zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 17.7.2007, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je ugodilo tožnikovemu predlogu in ga oprostilo plačila sodnih taks v tem upravnem sporu; s sklepom (3. točka izreka sodbe in sklepa) pa je vzelo na znanje umik tožnikove zahteve za povrnitev stroškov postopka. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 5. odstavka 27. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2, Uradni list RS, št. 51/06 in 134/06 - odločba US) odločila, da tožniku zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti (1. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil) in zaradi suma zavajanja in zlorabe azilnega postopka (3. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil), ker naj bi tožnik lažno predstavil razloge, na katere se v prošnji za azil sklicuje (2. alinea 36. člena ZAzil), na podlagi 2. alinee 2. odstavka 27. člena ZAzil omeji gibanje na prostore Oddelka za omejitev gibanja Azilnega doma do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za 3 mesece, in sicer od 16.7.2007 od 14.37 ure do dne 16.10.2007 do 14.37 ure.

V razlogih izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da je sum zavajanja in zlorabe azilnega postopka v smislu 2. alinee 36. člena ZAzil tudi po njegovem mnenju podan, saj je, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa tožene stranke in podatkov upravnega spisa, tožnik med azilnim postopkom večkrat bistveno spreminjal izjave glede razlogov za zapustitev izvorne države, česar ni znal pojasniti niti na glavni obravnavi pred prvostopnim sodiščem, pa tudi razlogi, ki jih je navedel pred prvostopnim sodiščem, niso prepričljivi in se ne skladajo z nobenim od razlogov, navedenih v upravnem postopku. Zato je ugotovljeno dejansko stanje zadostna podlaga za omejitev gibanja po 27. v zvezi s 36. členom ZAzil. Kot neutemeljene pa je zavrnilo tudi druge tožbene navedbe.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Njegove izjave v tem postopku se res razlikujejo, resnične pa so tiste, ki jih je podal na glavni obravnavi pred prvostopnim sodiščem. V času podajanja prošnje za azil ni bil zbran, bil je še vedno v šoku, ker ga je skupaj z drugimi ujela policija in se je znašel v neznani državi. Nepravilna je torej ugotovitev prvostopnega sodišča, da se tožnik na utrujenost in nezmožnost koncentracije ob prijetju ne more uspešno sklicevati, ker naj bi iz izvorne države odšel z namenom, da zaprosi za azil. Ni pravilna presoja prvostopnega sodišča, da podaja lažne razloge za zapustitev izvorne države, in da so s tem podani z zakonom predpisani pogoji za omejitev gibanja. Zato predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in se ugodi tožbenemu zahtevku; podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva pošlje toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V tem primeru je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja za tožnika, prosilca za azil, zaradi suma zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka, in sicer zaradi lažne predstavitve razlogov za vložitev prošnje, na katere se sklicuje (3. alinea 1. odstavka 27. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil).

Vrhovno sodišče se glede navedenega vprašanja v celoti pridružuje stališču prvostopnega sodišča in tožene stranke, da v tem primeru ugotovljeno dejansko stanje, ki sta ga ugotavljala tako tožena stranka kot tudi prvostopno sodišče, zadošča za ugotovitev, da je tožnik že v upravnem postopku in v upravnem sporu navajal bistveno različne razloge za zapustitev izvorne države, in da teh razlik pred prvostopnim sodiščem ni pojasnil, pač pa je navedel drugačne razloge, ki niso prepričljivi in tudi vrhovnemu sodišču vzbujajo sum, da so lažni in da je torej tožnik z izjavami na glavni obravnavi pred prvostopnim sodiščem še utrdil sum, da zavaja in zlorablja azilni postopek in da so torej izpolnjeni pogoji za omejitev njegovega gibanja v skladu z ZAzil. V pritožbi tožnik sam priznava, da so njegove izjave glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, bistveno različne. Pravi razlogi pa so po njegovih navedbah tisti, ki jih je navedel na glavni obravnavi pred prvostopnim sodiščem, ker da je bil prej v šoku, ker ga je zajela policija, in ni bil zbran. Ta pritožbeni ugovor pa ni utemeljen. Tožnik je bil pred in ob sprejemanjem prošnje za azil dne 16.7.2007 opozorjen na svoje pravice in obveznosti v azilnem postopku, med drugim tudi na to, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v izvorni državi. Kljub temu pa njegova tedanja izjava, po njegovih lastnih navedbah v pritožbi, ne vsebuje pravih okoliščin za zapustitev izvorne države, temveč naj bi take okoliščine zajemala le njegova izjava pred sodiščem prve stopnje. Torej sam priznava, da toženi stranki, ki je odločila o omejitvi gibanja, ni navedel pravih razlogov za zapustitev izvorne države, torej jo je zavajal in s tem zlorabljal azilni postopek. Njegova izjava pred prvostopnim sodiščem pa tudi po presoji vrhovnega sodišča ni prepričljiva in kot taka tudi sama utrjuje sum, da tudi razlogi za zapustitev izvorne države, navedeni v tej izjavi, niso pravi in da torej tožnik še naprej zavaja in zlorablja azilni postopek. S tem pa je tudi po presoji vrhovnega sodišča izpolnjen pogoj za omejitev njegovega gibanja, določen v 3. alinei 1. odstavka 27. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati njegove pritožbene navedbe, da je bil ob prijetju s strani policije in ob sprejemanju prošnje na predpisan obrazec še v šoku zaradi tega, ker ga je prijela policija, ker se je znašel v neznani državi in da se ni mogel zbrati. Ob samem sprejemanju prošnje namreč z ničemer ni izrazil takšnega svojega stanja. Na zaslišanju na sodišču prve stopnje pa je izjavil, da se je odločil, da bo za azil zaprosil prav v Sloveniji, torej je s tem, ko je prišel v Slovenijo in prišel v stik s policijo, torej z organom, pri katerem se v skladu z 2. odstavkom 25. člena ZAzil vloži prošnja za azil, dosegel svoj cilj. Ni torej verjetno, da se, kolikor bi bili razlogi za zapustitev izvorne države taki, kot jih je navedel, pred pristojnim organom ne bi mogel zbrati in se spomniti razlogov ter jih ustrezno predstaviti in si jih zapomniti do naslednjega zaslišanja. Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 76 člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.