Jedro

Čeprav je prišlo do poškodbe, ki je pustila trajne posledice, to ne zadošča za prisojo odškodnine za trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Okvara, ki nima za posledico zmanjšanja življenjske aktivnosti, ni podlaga za to odškodnino.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Za škodo, ki jo je toženec storil tožniku dne 4.11.1989, je prisodilo odškodnino v znesku 40.000,00 SIT, ki predstavlja polovico priznane odškodnine za nastalo škodo. Sodišče je upoštevalo, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo v enakem obsegu kot toženec. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnika in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je na prvi stopnji prisojeno odškodnino zvišalo za 20.000,00 SIT. Sodišče je sicer ugotovilo, da je odškodnina pravilno odmerjena, drugače pa je odločilo o razmerju soodgovornosti za povzročeno škodo. Tožnik je po tej sodbi soodgovoren le do ene četrtine, toženec pa do treh četrtin. Sodišče druge stopnje ni ugodilo pritožbi tožene stranke in je v preostalem delu prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki.

Tožnik uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti. V reviziji trdi, da sta sodišči neutemeljeno uporabili določbe ZOR o deljeni odgovornosti. Tožnik ni izrekel tožencu nobenih žaljivk. Pa tudi če bi jih, bi mu lahko toženec vrnil le z žaljivkami, ne pa da je uporabil celo kol. Napačno je odločeno tudi o obsegu škode. Tožnik trpi duševne bolečine tudi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in ne le zaradi bolečin. Izvedenec je ugotovil okvaro perifernega dela desnega ulnarnega živca s posledico trajnega pojavljanja mravljinčenja in tope bolečine v predelu desne roke, kar predstavlja trajno okvaro in s tem navedeno vrsto škode. Tožnik končno izpodbija tudi pravilnost stroškovnega izreka.

Tudi toženec uveljavlja oba revizijska razloga. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišča prve in druge stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Podrejeno pa predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje. V reviziji trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje prekoračili tožbeni zahtevek, ko sta odločali o zahtevku, katerega tožnik sploh ni postavil. Tožnik je namreč zahteval odškodnino za nastalo škodo zaradi zloma desnega zapestja, do katerega sploh ni prišlo. Vse fizične bolečine in neugodnosti so nastale zaradi napačno postavljene diagnoze in napačnega zdravljenja, za kar tožena stranka ne more biti odgovorna. Zgolj udarnina pač ni zlom. Revizijo, ki jo je vložil pooblaščenec toženca, je dopolnil še sam toženec, ki podrobno razčlenjuje trditve o napačni diagnozi in zdravljenju ter predlaga dopolnitev dokaznega postopka.

Reviziji sta bili vročeni Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavil, in pravdnima strankama, ki nanju nista odgovorili (3. odstavek 390. člena ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne da bi navedla, katero kršitev ZPP sodiščema očita. Iz obrazložitve revizije je razvidno, da se ne strinja z dokazno oceno zaslišanih prič glede okoliščin, v katerih je do škodnega dogodka prišlo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je lahko podlaga za odločanje na revizijski stopnji le že ugotovljeno dejansko stanje na prvi in drugi stopnji. Tako ugotovljeno dejansko stanje mora revizijsko sodišče sprejeti kot pravilno, ker po 3. odstavku 385. člena ZPP zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog. Če pa je tako, je tožnik z žaljivim obnašanjem do toženca soprispeval k nastanku škodnega dogodka in ta prispevek je sodišče druge stopnje pravilno materialnopravno ovrednotilo. Ugovor zoper odločitev o soodgovornosti tožnika tako ni utemeljen.

Enako pa velja tudi za ugovor zoper odločitev o odškodnini za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Izvedenec je res ugotovil, da je prišlo do zatrjevane okvare živca na desni roki. Toda ta ugotovitev za prisojo navedene odškodnine ne zadošča. Sodišči prve in druge stopnje sta se pravilno oprli tudi na tisti del izvedenskega mnenja, v katerem je navedeno, da ugotovljena okvara nima za posledico zmanjšanje tožnikovih življenjskih sposobnosti, in sicer ne delovnih ne kakršnihkoli drugih. Zato tožniku odškodnina za duševne bolečine iz tega naslova ne gre. Tožnikova revizija je tako v celoti neutemeljena.

Neutemeljena pa je tudi revizija tožene stranke. Tudi ona uveljavlja oba revizijska razloga. Določbe ZPP naj bi sodišči kršili s prekoračitvijo tožbenega zahtevka. Prekoračitev po mnenju toženca predstavlja dejstvo, da je sodišče tožniku prisodilo odškodnino za škodo, ki je nastala z napačno diagnozo in ne s poškodbo, ki jo je povzročil toženec. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče sodilo v okviru tožbenega zahtevka. Katero in kolikšno škodo je povzročil toženec, je bilo ugotovljeno, nestrinjanje toženca s temi ugotovitvami pa predstavlja nedovoljeno izpodbijanje dejanskih ugotovitev na revizijski stopnji. Mednje sodi tudi ugotovitev v drugostopni sodbi, da za obseg škode diagnoza ni bila odločilnega pomena. Revizijski ugovor bistvene kršitve določb pravdnega postopka torej ni podan.

Sodišči prve in druge stopnje pa tudi nista zmotno uporabili materialnega prava, ko sta odločali o višini odškodnine za že pretrpljene in bodoče fizične bolečine. Glede na njihovo trajanje tudi v bodoče, višina odškodnine ni previsoka. Oporo zanjo sta sodišči imeli v 200. in 203. členu ZOR.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Tožnik je s svojo revizijo izpodbijal tudi stroškovni izrek drugostopnega sodišča. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je izrek o stroških po ZPP sklep, proti kateremu revizija ni dovoljena, ker se z njim postopek pravnomočno ne konča (400. člen ZPP). Zato revizijsko sodišče tega dela revizije ni presojalo.