Jedro

Koncept države prvega azila se uporabi, ko je prosilcu že podeljen status begunca v drugi državi ali zadostna zaščita, vključno z načelom nevračanja, razen če so izkazane posebne okoliščine. Prosilec lahko izpodbija uporabo tega koncepta države prvega azila s sklicevanjem na svoje posebne okoliščine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2255/2021/20 (1222-02) z dne 13. 1. 2023. Z navedenim sklepom je toženka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi z drugo alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot nedopustno zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo 3. 9. 2021. 2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi toženke, ki temelji na uporabi koncepta države prvega azila (63. člen ZMZ-1). To presojo je oprlo na nesporno ugotovitev, da je tožniku v Republiki Srbiji priznan status begunca, da mu je pristojni srbski organ 15. 5. 2018 izdal osebno izkaznico za osebo s priznano mednarodno zaščito z veljavnostjo do 16. 5. 2023, in na presojo, da tožnik tudi v upravnem sporu ni izkazal obstoja posebnih okoliščin iz tretjega odstavka 63. člena ZMZ-1, s katerim bi lahko izpodbil uporabo koncepta države prvega azila. Tožnik je namreč kot te posebne okoliščine navajal slabo finančno stanje, ki naj bi bilo posledica neizvrševanja azilne zakonodaje v Srbiji v zvezi z njegovo namestitvijo, možnost opravljanja zgolj priložnostnih del, vpliv pandemije covid-19, razhod z nekdanjo partnerko, ki da mu preprečuje stike s hčerko. Sodišče prve stopnje je te ugovore zavrnilo na podlagi tožnikovih izpovedb (da je bil do leta 2018 nastanjen v azilnem domu, da si je potem najel majhno sobo in da sta s partnerko živela vsak na svojem, da je prejemal finančno pomoč, da je imel v Srbiji odprt bančni račun, da je imel pomoč svetovalca oziroma zagovornika) in neprerekane ugotovitve, da se je s priložnostnimi deli v Srbiji preživljal šest let in da je bila pogodba o zaposlitvi prekinjena zaradi pandemije covid-19. Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi sklicevanje na poročili AIDA in ECRE, saj se to sklicevanje ne nanaša na njegove posebne okoliščine. Kot nekonkretizirane je zavrnilo tudi njegove subjektivne občutke o rasizmu. Očitek o dolgotrajnosti postopka pa je zavrnilo s pojasnilom, da je k temu prispeval tudi sam s tem, ko ni izpolnil svojih procesnih dolžnosti.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z ugotovitvijo, da ne ob prvem stiku s policijo ne ob vložitvi prošnje ni povedal, da ima v Republiki Srbiji priznan status begunca in da ni predložil dokumentov o tem. Izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da posebne okoliščine, ki bi izključevale uporabo koncepta države prvega azila, niso podane. V zvezi s tem ponavlja tožbene navedbe o težki bivanjski in zaposlitveni situaciji v Republiki Srbiji ter zatrjuje tudi obstoj rasizma v navedeni državi. Sodišču prve stopnje očita napačno dokazno oceno ter neobrazloženost sodbe glede sistemskih pomanjkljivosti izvajanja srbskega azilnega sistema, kot to izhaja iz poročil AIDA in ECRE. Meni, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do časovne omejenosti njegovega statusa begunca v Republiki Srbiji na 5 let, o nezmožnosti pridobitve srbskega državljanstva osebam s statusom begunca ter o nezmožnosti pridobitve potnega lista begunca. V zvezi z načelom nevračanja in kršitvijo prepovedi smrtne kazni, mučenja in drugega nečloveškega ravnanja, se sklicuje na določbe Ženevske konvencije, Evropske konvencije o človekovih pravicah in Ustave Republike Slovenije ter ob tem navaja stališče Upravnega sodišča v zadevi I U 433/2020. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru ni sporno, da je pritožniku v Republiki Srbiji priznan status begunca, ki še velja. Zato je bila tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavržena na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 kot nedopustna na podlagi koncepta države prvega azila. Ta se uporabi, ko je prosilcu že podeljen status begunca v drugi državi ali zadostna zaščita, vključno z načelom nevračanja, razen če so izkazane posebne okoliščine (prvi odstavek 63. člena ZMZ-1). Prosilec lahko izpodbija uporabo tega koncepta države prvega azila s sklicevanjem na svoje posebne okoliščine (tretji odstavek 63. člena ZMZ-1).

7. Nedopustnost prošnje za mednarodno zaščito, če je prosilcu v drugi državi že priznan status begunca, predvideva drugi odstavek 33. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (v nadaljevanju Direktiva 2013/32/EU). ZMZ-1 je z določitvijo uporabe koncepta države prvega azila (63. člen) v slovenski pravni red prenesel določbo 35. člena Direktive, ki ta koncept opredeljuje. V skladu s sodno prakso Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) uporaba koncepta države prvega azila ni dopustna, kadar bi prosilcu v tej drugi državi zaradi predvidljivih življenjskih razmer izpostavljen resni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Pri čemer so lahko dejstva, da oseba v državi prvega azila ne prejema pomoči za kritje stroškov preživljanja, ali če je ta pomoč nižja, ali če so osebe s priznano mednarodno zaščito obravnavane drugače kot državljani te države, podlaga za nedopustnost uporabe obravnavanega koncepta le, če bi se prosilec zaradi svoje posebne ranljivosti ter neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašel v položaju hudega materialnega pomanjkanja.1

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik ni izkazal svojih posebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na neuporabo koncepta države prvega azila. Pritožnik je namreč tako v tožbi kot v pritožbi opisoval socialne, bivanjske in zaposlitvene okoliščine njegovega bivanja v Republiki Srbiji, vendar te tudi po oceni Vrhovnega sodišča ne pomenijo posebnih okoliščin v smislu tretjega odstavka 63. člena ZMZ-1. 9. Pritožnik je sicer v tožbi zatrjeval, da ni imel sredstev za preživljanje in da je živel na prostem, a je sodišče prve stopnje te trditve obrazloženo zavrnilo na podlagi pritožnikovih izpovedb na glavni obravnavi. Zgolj pritožnikovo (tudi sicer le posplošeno) nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje pa samo po sebi ne zadošča za utemeljitev očitka o napačni presoji sodišča prve stopnje glede (ne)dokazanosti določenega dejstva oziroma napačnosti sklepa o dejanskem stanju.2 Za utemeljitev zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Srbiji ne zadostuje zgolj sklicevanje na vsebino določb Ženevske konvencije, Evropske konvencije o človekovih pravicah ter Ustave Republike Slovenije. Prav tako pritožbe ne utemeljuje zgolj sklicevanje na to, da je na glavni obravnavi izpovedal, da je v Srbiji prisoten rasizem in da so ga zato obravnavali diskriminatorno (klicali naj bi ga „kdje si crnac?“). Sodišče prve stopnje je te navedbe zavrnilo kot presplošne (brez konkretizacije dejanj), in kot take izražajo le pritožnikov subjektivni občutek o rasizmu. Vrhovno sodišče k temu dodaja, da navedeno izražanje seveda ni primerno, od okoliščin primera pa je odvisno, ali gre tudi za pravno nedovoljeno izražanje, a takih okoliščin pritožnik ni navajal, sploh pa ne takih, ki bi utemeljevale neuporabo koncepta prve države azila. Pritožbeno sklicevanje na stališča iz sodbe Upravnega sodišča I U 433/2020 je neupoštevno, ker se ta nanašajo na odločanje o pogojih za priznanje mednarodne zaščite, obravnavani primer pa ni tak, saj je ta pritožniku v Republiki Srbiji že priznana.

10. Pritožbeni očitek, da naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do poročil AIDA in ECRE, je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje v 32. točki izpodbijane sodbe pojasnilo, da pritožnik s sklicevanjem na ti poročili ne utemeljuje svojih posebnih okoliščin. Poleg tega je glede na prej obrazloženo povsem nebistveno, da iz teh poročil izhaja, da se v Republiki Srbiji status begunca prizna za obdobje 5 let, da osebe z begunskim statusom ne morejo pridobiti državljanstva in da begunec nima možnosti pridobiti potnega lista. Nobena od teh okoliščin po naravi stvari ne more povzročiti, da bi se pritožnik znašel v položaju hudega materialnega pomanjkanja.

11. Po obrazloženem in ker druge pritožbene navedbe (o dolgotrajnosti postopka in razlogih za to) niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

1 Glej 101. točko obrazložitve in 3. točko izreka sodbe C-297/17, C-318/17, C-319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 2019. 2 Enako Vrhovno sodišče že v sodbah I Up 781/2022 z dne 17. 6. 2022, I Up 174/2020 z dne 12. 10. 2020, I Up 35/2019 z dne 29. 5. 2019 in I Up 102/2019 z dne 23. 10. 2019.