Jedro

Litispendenca je lahko podana tudi v primeru v pobot uveljavljene terjatve in ne zgolj v primeru nasprotne tožbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kasneje vloženo tožbo, ki se nanaša na isti zahtevek.

Tožba na plačilo določene terjatve oziroma morebitno ugotovitev terjatve se ne vloži po 3. točki 1. odstavka 183. člena ZPP, ko tožeča stranka uveljavlja tudi pobotni ugovor. Taka tožba se sme kot nasprotna tožba vložiti po 2. točki 1. odstavka 183. člena ZPP, torej po določilu, da je nasprotna tožba dopustna, če se zahtevek tožbe in zahtevek nasprotne tožbe lahko pobotata. Pa še v teh primerih se nasprotna tožba v primeru, da je vložen tudi pobotni ugovor vloži zgolj za razliko, v kateri ne bo prišlo do pobotanja.

Ugovor likvidnosti terjatve ne pomeni nič drugega kot ugovor, da do pobota niti ne more priti, ker nasprotna terjatev ne obstaja. Tak ugovor pa ne more povzročiti, da do pobota sploh ne bi prišlo (pred pravdo ali med njo). Povzroči le to, da se sodišče v takem primeru ukvarja z ugotavljanjem dejstev o obstoju v pobot uveljavljene terjatve, torej ali je taka terjatev dejansko nastala in ni morda že prej prenehala. Čim ugotovi obstoj take terjatve, lahko zaključi le to, da je do pobota prišlo in je zato nasprotna terjatev prenehala oziroma izvede pobot, če gre za ugovor procesnega pobotanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 4.008,00 EUR, v primeru zamude pa še zakonite zamudne obresti od 16. dne po prejemu tega sklepa do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi. V pravočasni dopolnitvi pritožbe je priglasila tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravda začne teči z vročitvijo tožbe toženi stranki (1. odstavek 189. člena ZPP), o zahtevku, ki ga stranka postavi med postopkom, pa začne pravda teči od trenutka, ko je o njem obveščena nasprotna stranka (2. odstavek 189. člena ZPP). Dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami; če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo (3. odstavek 189. člena ZPP). Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda med istimi strankami druga pravda o istem zahtevku (4. odstavek 189. člena ZPP).

6. Tožeča stranka je v zadevi z opr. št. VI Pg 3455/2012 udeležena kot tožena stranka in je zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine vložila ugovor ugasle terjatve – terjatev tamkajšnje tožeče stranke, tukajšnje tožene stranke (v nadaljevanju tožena stranka) naj bi prenehala, ker je bila pobotana z nasprotno terjatvijo tožeče stranke, tamkajšnje tožene stranke (v nadaljevanju tožeča stranka). Navedla je še, da iz previdnosti za svojo terjatev vlaga pobotni ugovor. Nato pa je po tem, ko je tožena stranka navedla, da terjatev tožeče stranke sploh ni obstajala, zaradi česar terjatev ni bilo mogoče pobotati, za to isto terjatev vložila še nasprotno tožbo na plačilo odškodnine in navedla, da iz razlogov ekonomičnosti predlaga, naj se o njeni terjatvi razsodi pred odločitvijo o tožbenem zahtevku. Nato pa je še navedla, da iz previdnosti, če sodišče pobotnega ugovora ne bi upoštevalo, podaja tudi ugotovitveni zahtevek na ugotovitev odškodninske odgovornosti tožene stranke po njeni tožbi, ki naj ga sodišče obravnava kot predhodno vprašanje v primeru, da bi štelo, da niso izpolnjeni vsi pogoji za pobot v prvi pravdi – uveljavlja isti znesek z zamudnimi obrestmi, sodišče pa naj pravdi združi po 300. členu ZPP ali pa prekine postopek v zadevi z opr. št. VI Pg 3455/2012. Navedbe v pritožbi, da gre v tem primeru za predhodno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev o zahtevku tožene stranke in naj zato sodišče o tem zahtevku odloči na podlagi 3. točke 1. odstavka 183. člena ZPP, pa so nove navedbe, ki jih v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala.

7. Glede na v prejšnji točki navedeni potek postopka je v skladu z zgoraj navedenimi določili 189. člena ZPP sodišče prve stopnje moralo najprej preveriti, ali je nasprotna tožba sploh dopustna. Le v primeru dopustnosti take tožbe lahko pride v poštev preverjanje, ali je potrebno pred tem rešiti predhodno vprašanje, kot ga opredeljuje 13. člen ZPP, in ali bo sodišče to vprašanje reševalo samo ali pa bo postopek prekinilo v smislu 1. točke 1. odstavka 206. člena ZPP; pred odločitvijo o dopustnosti tožbe (v tem primeru nasprotne tožbe) pa sodišče tudi ne more odločati o združitvi pravd. Sodišče prve stopnje je tako moralo najprej preveriti, ali je nasprotna tožba dopustna ali ne, še posebej ob upoštevanju, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo podala ugovor litispendence, tako da je pravilno uporabilo določbe pravdnega postopka in pritožba v tej smeri ni utemeljena. Pri tem je treba še poudariti, da so vse določbe, ki jih je sodišče prve stopnje uporabilo in moralo uporabiti pri odločanju, določbe ZPP, med njimi pa so le procesne določbe, nobenih določb materialnega prava, zato sodišče prve stopnje že pojmovno ni moglo zagrešiti zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke 1. odstavka 338. člena ZPP.

8. Res je sodišče prve stopnje napačno zapisalo, da tožeča stranka v zadevi z opr. št. VI Pg 3455/2012 uveljavlja ugovor procesnega pobotanja, saj tak ugovor uveljavlja le iz previdnosti, kar lahko pomeni le to, da ga uveljavlja za primer, da sodišče v tisti zadevi ne bi ugotovilo, da je terjatev tožene stranke zaradi pobotanja tudi resnično prenehala že pred vložitvijo predloga za izvršbo. Vendar pa ta navedba na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni imela nobenega vpliva.

9. Tožeča stranka tako v pravdi z opr. št. VI Pg 3455/2012 že uveljavlja to svojo terjatev, podrejeno tudi kot pobotanje v pravdi. Da gre za isto terjatev med istima strankama, med pravdnima strankama niti ni sporno. Zato ni dvoma, da isto terjatev tožeča stranka uveljavlja najmanj s pobotnim ugovorom in tudi z nasprotno tožbo, ki se kot tožba obravnava v tej zadevi. Tudi če gre za procesno pobotanje, o zahtevku, ki je uveljavljen v pobot, sodišče odloči s sodbo, in to v izreku sodbe (3. odstavek 324. člena ZPP), v katerem ugotovi obstoj v pobot uveljavljene terjatve. Odločba o v pobot uveljavljeni terjatvi pa tudi postane pravnomočna (3. odstavek 319. člena ZPP). Glede na pravilne in neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje pa je pravda glede tega zahtevka začela prej teči v zadevi z opr. št. VI Pg 3455/2012, kot pa v obravnavani zadevi. Glede na jasna določila, kaj se zgodi z v pobot uveljavljeno terjatvijo in o učinkih pravnomočnosti odločitve o tej terjatvi, je tudi jasno, da je lahko litispendenca podana tudi v primeru v pobot uveljavljene terjatve in ne zgolj v primeru nasprotne tožbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kasneje vloženo tožbo, ki se nanaša na isti zahtevek. Tudi navajanje, da ta isti zahtevek tožeča stranka uveljavlja z ugotovitveno tožbo, tega ne more spremeniti, saj je ugotovitev zahtevka že pojmovno tudi del dajatvenega zahtevka – če sodišče ne ugotovi obstoja take terjatve, je tudi ne more naložiti v plačilo.

10. V zvezi z ugovorom likvidnosti terjatve v zvezi s pobotnim ugovorom, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ko razlaga, kaj naj bi tožena stranka sploh navedla o njeni terjatvi, pa je treba tožeči stranki pojasniti, da ta ugovor ne pomeni nič drugega kot ugovor, da do pobota niti ne more priti, ker nasprotna terjatev ne obstaja. Že dolga leta pa tako v pravni teoriji kot v sodni praksi ni nobenega dvoma, da tak ugovor ne more povzročiti, da do pobota sploh ne bi prišlo (pred pravdo ali med njo). Povzroči le to, da se sodišče v takem primeru ukvarja z ugotavljanjem dejstev o obstoju v pobot uveljavljene terjatve, torej ali je taka terjatev dejansko nastala in ni morda že prej prenehala. Čim ugotovi obstoj take terjatve, lahko zaključi le to, da je do pobota prišlo in je zato nasprotna terjatev prenehala oziroma izvede pobot, če gre za ugovor procesnega pobotanja. S tem pa odloči točno o tem, zaradi česar tožeča stranka trdi, da je njena (nasprotna) tožba, ki se obravnava v tej zadevi, sploh potrebna. Zaradi zgoraj navedenih določil 3. odstavka 324. člena ZPP in 3. odstavka 319. člena ZPP pa bo o vsem tem odločeno z učinkom pravnomočnosti že v zadevi VI Pg 3455/2012. 11. Nikakor tudi ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da ima pravico do vložitve tožbe v skladu s 3. točko 1. odstavka 183. člena ZPP. Tožba na plačilo določene terjatve oziroma morebitno ugotovitev terjatve se ne vloži po 3. točki 1. odstavka 183. člena ZPP, ko tožeča stranka uveljavlja tudi pobotni ugovor. Taka tožba se sme kot nasprotna tožba vložiti po 2. točki 1. odstavka 183. člena ZPP, torej po določilu, da je nasprotna tožba dopustna, če se zahtevek tožbe in zahtevek nasprotne tožbe lahko pobotata. Pa še v teh primerih se nasprotna tožba v primeru, da je vložen tudi pobotni ugovor, kot je to v tem razmerju, vloži zgolj za razliko, v kateri ne bo prišlo do pobotanja. To pa pomeni, da glede na to, da je terjatev tožene stranke, ki jo ta uveljavlja v zadevi z opr. št. VI Pg 3455/2012, višja od zatrjevane terjatve tožeče stranke, že pojmovno ne more priti do utemeljenosti zahteve, da tožena stranka karkoli plača tožeči stranki.

12. Sodišče prve stopnje je tako popolnoma pravilno zavrglo tožbo v obravnavani zadevi, zato je pritožba tožeče stranke neutemeljena. Višje sodišče je ob tem, da je ugotovilo, da sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene kršitve, na katero pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Na podlagi 151., 154. in 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP pa je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki so odmerjeni po v odgovoru na pritožbo specificiranem stroškovniku.