Jedro

Inšpektor za delo z ureditveno odločbo ne more vzpostaviti delovnega razmerja; taka odločba ni temelj za priznanje delavčevih pravic kot je nadomestilo plače za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. To je le pravnomočna sodna odločba, s katero sodišče razveljavi nezakonito odločitev delodajalca o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo tožeče stranke vloženo dne 25.5.1997 zavrglo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk in odločilo, da stranki sami nosita stroške postopka.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in s sodbo v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži plačilo stroškov te pritožbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, oz. podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi s pravočasno vložitvijo tožbe v obravnavanem primeru je po mnenju pritožiteljice določba 105. člena ZDR povsem jasna. Noben organ pa še ni oblikoval pravnega standarda, kaj pomeni vložitev tožbe v razumnem roku. O tem bi bilo potrebno pridobiti kakšno uradno razlago državnega zbora. Tudi denarni zahtevki za izplačilo razlike v plači in odškodnine so posebej utemeljeni iz dveh razlogov. Prvič je Inšpektorat Republike Slovenije za delo - Enota v A. z odločbo št. ...-../96 z dne 16.4.1996 tožnici pri toženi stranki vzpostavil delovno razmerje do dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, tako da je obstoj delovnega razmerja pravnomočno ugotovljeno in če je v celotni zadevi kaj spornega, je po mnenju pritožiteljice to le višina denarnega zahtevka za razliko v plači in za plačilo odškodnine, ne pa temelj.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v skladu z napotki pritožbenega sodišča v sklepu opr.št. Pdp 1595/98 z dne 21.1.2000 upoštevajoč stališče, da tožnica ni vložila tožbe v razumnem roku, v ponovnem postopku tožbo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk zavrglo na podlagi 274. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90). Pritožbeno sodišče se z razlogi izpodbijanega sklepa povsem strinja, glede preostalih pritožbenih navedb pa še dodaja: Neutemeljena je pritožbena navedba, da še ni oblikovan pravni standard, kaj pomeni vložitev tožbe v razumnem roku.

Glede pojma razumnega roka je sodna praksa že oblikovala pravni standard, saj iz sodnih odločb že izhaja, da mora delavec tožbo na pristojno sodišče tudi v primeru molka drugostopnega organa vložiti v roku, ki je za uveljavljanje pravic delavcev še razumni rok. Sodna praksa je že zavzela stališče, da tudi uveljavljanje sodnega varstva po 105. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) ni brez časovne omejitve, saj se zaradi načela splošne pravne varnosti tudi od delavca zahteva hitro ukrepanje, upoštevajoč naravo delovnopravnega razmerja, ki pomeni aktivno uresničevanje pravic, obveznosti in odgovornosti delavca na eni strani ter delodajalca na drugi strani. Za pravočasno je treba šteti le tisto tožbo, ki je vložena v krajšem, še razumnem roku od poteka časa, ki ga ima delodajalec na razpolago za odločanje o delavčevem ugovoru. Zato ni mogoče 105. člena ZDR razlagati brez vsakih omejitev, saj se navedena določba ob takšni razlagi lahko sprevrže v svoje nasprotje. Delavec ne more uspešno uveljavljati svoje pravice do sodnega varstva v primeru molka drugostopnega organa, ki je pristojen odločati o njegovem ugovoru, če delodajalec sicer tudi dejansko že izvrši svojo nedokončno odločbo in s tem poseže v pravice delavca, ta pa tudi takrat ne reagira. Uveljavljanje pravic po enem letu, tudi, če gre za primer molka drugostopnega organa, tako ni mogoče opredeliti kot razumni rok, zato je sodišče prve stopnje pravilno tožbo zavrglo. Dejstvo je, da vložitev ugovora tožeče stranke ni dosegla svojega namena (odložilnega učinka), to je zadržanje izvršitve nedokončne odločitve delodajalca, temveč je tožnici delovno razmerje prenehalo na podlagi sklepa, ki pa ni postal dokončen. Zato bi morala za odpravo nezakonitega stanja tožnica kljub temu, da zasebni delodajalec ni odločil o njenem vloženem ugovoru, pravočasno in v razumnem roku uveljavljati svojo ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva.

Prav tako pa ni utemeljena pritožbena navedba glede utemeljenosti denarnih zahtevkov za plačilo razlike v plači in odškodnine, zato ker je Inšpektorat Republike Slovenije za delo - Enota v A. tožnici pri toženi stranki vzpostavil delovno razmerje do dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Obstoj delovnega razmerja lahko ugotovi in prizna le sodišče v indvidualnem delovnem sporu po 1. točki 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94). Po Zakonu o inšpekciji dela (Ur.l. RS št. 38/94), ki je veljal v spornem obdobju, je inšpektor za delo lahko na podlagi 15. člena z odločbo delodajalcu le odredil, da z dejanji, opustitvijo dejanja oz. z aktom, v roku, ki ga je določil inšepktor, zagotovil izvajanje zakonov, drugih predpisov, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov iz svoje pristojnosti. Če gre za izjemno nujne ukrepe lahko to odredi tudi ustno, sicer pa mora izdati odločbo najkasneje v 8 dneh od dneva, ko je opravljeno i nšpekcijo nadzorstvo. Vendar pa te določbe zakona ni mogoče razlagati tako, da daje inšpektorju za delo pooblastilo oz.

pristojnost, da z ureditveno odločbo prizna oz. vzpostavi delavcu delovno razmerje. To je stvar sodne presoje. Šele novela Zakona o inšpekciji dela (Ur.l. RS št. 35/97) daje inšpektorju za delo v 15. b členu pravico, da zadrži izvršitev dokončnega sklepa, ki posega v obstoječe pravice, obveznosti in odgovornosti delavca, do njegove pravnomočnosti, če ugotovi očitno kršitev pravice delavca.

Vendar pa tudi ta pisni sklep o zadržanju, ki ga izda inšpektor za delo najpozneje v treh dneh od dneva, ko je bilo opravljeno inšpekcijsko nadzorstvo, ne pomeni vzpostavitve delovnega razmerja po temelju, saj gre tu samo za začasni ukrep zadržitve. Zato taka odločba inšpektorata za delo ne more predstavljati pravne podlage za priznanje pravic iz delovnega razmerja. Delavec mora vložiti pravočasno tožbo na delovno sodišče, s katero v individualnem delu izpodbija nezakonitost prenehanja delovnega razmerja in šele, če sodišče s pravnomočno sodno odločbo ugotovi nezakonitost delodajalčeve odločitve o prenehanju delovnega razmerja, ima v posledici take ugotovitvene sodbe delavec pravico tudi do reparacijskega zahtevka.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in pri tem odločilo, da tožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).