Jedro

Zmotne so trditve, da bi morala Občina I. kot nelastnik zahtevo tožnika odstopiti lastniku, to je Republiki Sloveniji, kajti za tak odstop zahteve ne obstoji nikakršna pravna podlaga. Nepravilno se tožnik sklicuje na določbo 25. in 66.čl. ZUP, kajti v tem primeru ne gre za postopanje v upravnem postopku, kot zmotno meni tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna s tožnikom skleniti kupoprodajno pogodbo o nakupu oziroma prodaji stanovanja v stanovanjskem objektu z naslovom P. stoječim na parceli št. 1736/1, vpisanim pri vl.št. 1618 k.o. P., ki se sestoji iz sobe, kuhinje, kopalnice in kletnih prostorov, v skupni površini 36,29 m2 ter skupnih prostorov, za kupnino, ugotovljeno z upoštevanjem točkovne vrednosti stanovanja 150 točk, skladno z določili 121.čl. Stanovanjskega zakona (SZ) in vrednosti točke na dan 24.02.1992 ter 60% popustom od vrednosti stanovanja z enkratnim plačilom v roku 60-ih dni od podpisa pogodbe in sicer v 15-ih dneh, ker bo sicer pogodbo o odkupu stanovanja nadomestila ta sodba. Tožečo stranko je obvezalo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 36.950,00 SIT. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zato, ker je ugotovilo, da je tožnik prepozno vložil zahtevo za odkup stanovanja, zato tožena stranka tožniku ni dolžna prodati spornega stanovanja.

Zoper to sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trdi, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna in za tožečo stranko nesprejemljiva. Nedvomno je tožnik zahtevo za odkup stanovanja vložil 12.12.1991. Tožnik je zahtevo naslovil na upravni organ, s katerim je imel sklenjeno stanovanjsko pogodbo, oziroma na pravnega naslednika tega. Če zahteva za odkup stanovanja ni bila vložena pri pristojnemu upravnemu organu, bi moral postopati v smislu določb 25. in 66.čl. ZUP. Tožnik torej ni bil seznanjen, da je zahtevo naslovil na nepristojen upravni organ in tudi ni bil seznanjen, zakaj njegova zahteva ni bila odstopljena pristojnemu upravnemu organu. Sodišče ugotavlja, da je Republika Slovenija postala lastnica spornega stanovanja na podlagi Zakona o zavodih z dne 01.04.1991. Sodišče je sledilo navedbi tožene stranke, da je tožena stranka postala lastnica stanovanja na podlagi samega zakona. Kljub načelu, da nepoznavanje predpisov škoduje, tožnik meni, da mu tolikšnega pravnega znanja in poznavanja predpisov ter tolmačenja le-teh ne gre pripisovati. Na vprašanje dolžnega poznavanja predpisov oziroma določb Zakona o zavodih se navezuje vprašanje dolžnosti tožene stranke, da svoja stvarno pravna upravičenja obelodani v pristojni zemljiški knjigi, oziroma spremembo lastnega razmerja vnese v pristojen sodni register. Če se od tožnika pričakuje in zahteva, da sledi spremembam zakonodaje, je najmanj v enaki meri moč zahtevati od državnih organov, da se spremembe evidentirajo v pristojnih javnih knjigah. V nasprotnem je povsem izjalovljen namen javnih knjig in temeljnega načela zaupanja v javne knjige. Nedvomno je tožnik zahtevo za odkup stanovanja vložil, naslovil jo je na upravni organ tiste pravne osebe, ki je v pristojni javni knjigi izkazovalo lastništvo, torej zemljiška knjiga vpis lastništva v korist Doma upokojencev I., sodni register pa lastništvo Občine I.. Sodišče je v postopku vpogledalo tudi zadevo naslovnega sodišča, ki se je vodila pod opr.št. P 122/97. Gre za zadevo, za istovrstno dejansko in pravno podlago, pa vendar s povsem različnim pravnim naziranjem spornih zadev oziroma spornih razmerij. Če tožnik pri uveljavljanju svojih pravic sledi sodni praksi in je kljub temu neuspešen, meni, da je kršena tudi njegova ustavna pravica do enakosti sojenja.

Pritožba ni utemeljena.

V tem postopku je nesporno ugotovljeno, da je tožnik vložil zahtevo za odkup stanovanja v P., na katerem je bil imetnik stanovanjske pravice, na O.I. 12.12.1991. Občina I. ni bila lastnica stanovanja, temveč je bila to Republika Slovenija, ki je postala lastnica spornega stanovanja 01.04.1991, na podlagi 01.odst. 65.čl. Zakona o zavodih (Ur.l. RS, št. 18/91). Pravico uporabe na hiši, v kateri se nahaja sporno stanovanje je namreč imel Dom upokojencev I., ki pa je na podlagi citiranega zakona postal zavod. Premoženje zavodov pa je po tem zakonu postalo last Republike Slovenije. Zahtevo zoper lastnika stanovanja, to je Republiko Slovenijo, pa je tožnik vložil šele z razširitvijo tožbe, katero je sodišče prve stopnje izrecno dovolilo, 06.12.1994. Takrat pa je že potekel rok iz 123.čl. Stanovanjskega zakona - SZ in tisti, po spremembah SZ (Ur.l. RS, št. 21/94, veljati je začel 07.05.1994). Rok za vložitev zahteve po spremembah zakona se je iztekel 07.09.1994, kar pomeni, da je tožnikova zahteva za odkup stanovanja prepozna. Zmotne so trditve v pritožbi, da bi morala Občina I. kot nelastnik zahtevo tožnika odstopiti lastniku, to je Republiki Sloveniji, kajti za tak odstop zahteve ne obstoji nikakršna pravna podlaga. Nepravilno se tožnik sklicuje na določbo 25. in 66.čl. ZUP, kajti v tem primeru ne gre za postopanje v upravnem postopku, kot zmotno meni tožnik. Tožnik bi torej moral v zakonskem roku najkasneje do 07.09.1994 zahtevo za odkup stanovanja uveljavljati pri lastniku stanovanja in ker tega ni storil, je sodišče prve stopnje pravilno njegov zahtevek za sklenitev kupoprodajne pogodbe zavrnilo. Tožnik se v pritožbi sklicuje na odločitev v pravdni zadevi pod opr.št. P 122/97 češ, da gre za isto dejansko in pravno podlago, odločitev pa je za tožnika ugodna in meni, da je s tem kršena tudi njegova ustavna pravica do enakosti sojenja. Pritožnika je potrebno opozoriti, da v citirani pravdni zadevi gre za popolnoma drugačno dejansko stanje, kajti zahteva za odkup stanovanja je bila v tej zadevi pravočasna in zato je tudi odločitev sodišča prve stopnje drugačna. Ker je pritožba tožeče stranke neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).