Jedro

Po presoji, da je upnik s predlogom za izdajo začasne odredbe izkazal predpostavke za izdajo predlagane začasne odredbe, sodišče izda sklep o začasni odredbi, zoper katerega ima dolžnik možnost v ugovoru izpodbijati pravilnost takšne presoje sodišča prve stopnje. V primeru vloženega ugovora dolžnika sodišče s sklepom presodi utemeljenost ugovornih trditev.

Izrek

Pritožba toženke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženke kot dolžnice (v nadaljevanju toženke) zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zaradi zavarovanja tožničine nedenarne terjatve dne 10. 11. 2010 izdalo začasno odredbo, s katero je toženki prepovedalo obremenitev in odtujitev večih nepremičnin.

Toženka je v pritožbi zoper sklep navajala, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s členom 15 in 239 ZIZ. Navajala je, da se je sodišče prve stopnje v sklepu o začasni odredbi in v sklepu o zavrnitvi ugovora ukvarjalo predvsem z vprašanjem verjetnosti tožničine terjatve, zelo malo pa z ugotavljanjem drugih predpostavk. Zato pa se izpodbijani sklep ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je s tem, ko tožnica ni pristopila na podpis pogodbe, odstopila od pogodbe, s tem pa je bil posel za toženko zaključen, tožnica pa je izgubila vsakršno terjatev do toženke iz naslova sklenitve prodajne pogodbe za kmetijska zemljišča. Da je tožnica dne 9. 9. 2010 sprejela ponudbo toženke za prodajo kmetijskih zemljišč ne izkazuje verjetnosti terjatve tožnice. Zmotni so zaključki sodišča prve stopnje, da zahteva za plačilo kupnine na roko ni dopustna ter da tožnica brez pogodbe ne more pri upravni enoti vložiti popolne vloge za odobritev pravnega posla. Argumenti, s kakršnimi sodišče utemeljuje verjetnost obstoja terjatve, so napačni. Dokazno nepodprti in delno neobrazloženi so nadaljnji zaključki sodišča glede obstoja predpostavk po drugem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Sodišče je v celoti sledilo navedbam tožnice, ki pa so zmotne. Toženka je res želela prodati svoje nepremičnine, vendar ko je tožnica od ponudbe odstopila, odstopili pa so tudi drugi sprejemniki ponudb, se je odločila, da nepremičnin ne bo prodala. Toženka je pojasnila, da nepremičnin ne namerava obremeniti. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani odločbi ni opredelilo do navedbe tožnice, da naj bi toženka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo, kar pa je sicer v nasprotju z ustavnopravnim varovanjem lastninske pravice. Sodišče napačno navaja, da toženka ni prerekala verjetnosti obstoja predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tudi če bi to držalo ta okoliščina ne odveže sodišča dolžnosti, da to predpostavko razišče in argumentirano pojasni. Tega pa sodišče ni storilo in je nekritično sledilo zmotnim navedbam tožnice. Sodišče se tudi ni opredelilo, zakaj je neobičajno za gospodarsko družbo, da ob sklenitvi pogodbe plača in izroči kupnino v roke prodajalki in ali ima toženka pravico kaj takšnega zahtevati.

Tožeča stranka je na pritožbene trditve tožene stranke odgovorila, da so te neutemeljene ter predlagala zavrnitev pritožbe. Ob tem je priglasila kot pritožbene stroške stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi člena 272 ZIZ sodišče predlogu upnika ugodi in izda predlagano začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik v predlogu s trditvami in predlaganimi ali predloženimi dokazi, s katerimi dokazuje te trditve, izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek člena 272 ZIZ) in če hkrati (torej kumulativno) verjetno izkaže eno izmed v drugem odstavku 272. člena ZIZ navedenih predpostavk. Sicer sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (člen 273 ZIZ). Po presoji, da je upnik s predlogom za izdajo začasne odredbe te predpostavke izkazal, sodišče izda sklep o začasni odredbi, zoper katerega pa ima dolžnik (v konkretnem primeru toženka) možnost v ugovoru izpodbijat pravilnost takšne presoje sodišča prve stopnje. V primeru dolžnikovega vloženega ugovora sodišče, ki je začasno odredbo izdalo, s sklepom presodi o utemeljenosti takšnih ugovornih trditev (določba člena 54 in 58/IV ZIZ v zvezi s členom 239 ZIZ).

Iz sklepa o izdani začasni odredbi, zoper katerega je toženka ugovarjala, je razvidno, da je sodišče prve stopnje predlogu tožnice ugodilo in izdalo predlagano začasno odredbo, ker je presodilo, da je tožnica ob verjetnosti svoje terjatve izkazala hkrati tudi pogoj iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je verjetnost nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve tožnice onemogočena ali precej otežena, ter da predlagana začasna odredba dosega namen zavarovanja.

Vpogled v ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi potrjuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da toženka v ugovoru ni navajala nobenih dejstev oz. trditev, s katerimi bi nasprotovala zaključkom sodišča prve stopnje o izkazanosti predpostavke iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in o primernosti izdane začasne odredbe za dosego namena zavarovanja. Toženka je namreč nasprotovala le zaključkom sodišča prve stopnje o verjetni izkazanosti tožničine terjatve. Zato pa je v izpodbijanem sklepu, s katerim je presojalo utemeljenost ugovornih trditev toženke, sodišče prve stopnje ponovno presojalo le tožničino izkazanost predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, to pa glede na ugovorne trditve toženke. Za (ponovno) presojo izkazanosti predpostavke iz drugega odstavka 272. člena ZIZ sodišče prve stopnje ni imelo potrebe. Ob ugovornem neizpodbijanju le-te namreč nobena druga določba ZIZ sodišču ne nalaga ponovne presoje izkazanosti le-te tudi po uradni dolžnosti. Zato pa so neresnične in zato neutemeljene pritožbene trditve pritožnice, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da dolžnica v ugovoru ni prerekala izpolnjenosti predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pravno zmotni in zato neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ, ker izpodbijani sklep ne vsebuje “zadostnih” razlogov v zvezi z ugotavljanjem podanosti predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ ter očitki o uradni dolžnosti sodišča za ponovno ugotavljanje predpostavk tudi ob ugovornih neizpodbijanjih le-teh. Pravno nepomembne in neupoštevne so pritožbene trditve toženke o nepopolnosti oz. nepravilnosti razlogovanja sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ko je ob ugotovitvi, da toženka sicer ni prerekala verjetnosti obstoja predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, zapisalo, da je verjetno izkazana nevarnost za uveljavitev tožničine terjatve še vedno podana.

Zaradi nezatrjevanj teh dejstev že v ugovoru, pritožnica pravilnost izpodbijane odločitve ne more izpodbijati s trditvami o odpadlem interesu razpolaganja z nepremičninami za tem, ko je štela, da je tožnica odstopila od sklenitve pogodbe, ostali ponudniki pa so svoje izjave o sprejemu ponudbe umaknili. Takšne pritožbene trditve glede na to, da pritožnica ni navedla, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti že v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, predstavljajo nedopustne pritožbene navedbe (člen 337/I ZPP v zvezi s členom 15 in 239 ZIZ).

Sodišče prve stopnje je ob presojanju ugovornih trditev toženke v zvezi z izkazanostjo pogoja iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, pravilno razlogovalo, da stopnja verjetnosti terjatve, ki jo mora upnik izkazati za izpolnitev te predpostavke, pomeni, da mora v prid njegovih trditev obstajati več razlogov, kot obstaja nasprotnih razlogov. Toženka je dejanskim trditvam tožnice, s katerimi je ta utemeljevala verjetno izkazanost svoje terjatve, nasprotovala le s trditvami, da je glede na to, da je njen pooblaščenec tožnico pozval, da določenega dne ob določeni uri pristopi v odvetniško pisarno na podpis pogodbe, hkrati jo opozoril, da bo prodajalka v primeru, da se na takšen poziv ne bo odzvala, štela, da od ponudbe odstopa. Ob ponovni presoji tožničinih trditev v predlogu za izdajo začasne odredbe in njemu predloženih dokazov, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da iz trditev tožnice o toženkini podaji ponudbe za prodajo kmetijskih zemljišč, tožničinem sprejemu ponudbe in podaji izjave o sprejemu ponudbe toženki v zakonski določenem 30-dnevnem roku ter o toženkini odklonitvi pisnega zapisa prodajne pogodbe, izhaja z zadostno stopnjo verjetnosti izkazana verjetnost tožničine terjatve do toženke na zapis pisne prodajne pogodbe, ustrezne ponudbi tožene stranke (člen 21, 25, 27, 28 OZ in členi od 19 do 23 Zakona o kmetijskih zemljiščih), ki je toženka s takšnimi ugovornimi trditvam ne more omajati v takšni meri, da bi s tem izkazanost pogoja iz prvega odstavka 272. člena ZIZ ne bila podana. Pritožbene nasprotne trditve pritožnice se tako izkažejo kot neutemeljene.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izdanim sklepom niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP v zvezi s členom 366 ZPP, 15 in 239 ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka I. odstavka 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 in 239 ZIZ).

Glede na toženkin neuspeh s pritožbo njeni pritožbeni stroški ne predstavljajo stroškov, ki bi ji jih neupravičeno povzročila tožnica. Zato toženka do njihovega povračila od tožnice ni upravičena in jih trpi sama (člen 38/VI ZIZ).

Navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo niso z ničemer doprinesle k odločitvi o pritožbi. Zato stroški sestave odgovora na pritožbo ne predstavljajo stroškov, potrebnih tožnici za zavarovanje. Zato je glede teh pritožbeno sodišče odločilo, da jih trpi tožnica sama (člen 38/V ZIZ).