Jedro

V danem primeru ni podana krivda (protipravno ravnanje) toženke za obravnavani škodni dogodek in da ni podane vzročne zveze med zatrjevanimi opustitvami toženke in vtoževano (ne)premoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) plačati znesek v višini 6.443,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila in ji povrniti stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (točka I izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan toženki plačati stroške pravdnega postopka v znesku 1.368,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženko.

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da se tožnik ni držal navodil, ki sta jih pred spustom v "Fun park" učencem podala učitelja, saj sta slednja učencem naročila, naj sledijo smučarju pred sabo, kar je tožnik tudi storil. Učenca, ki sta smučala pred njim, sta namreč prav tako zapeljala na skakalnico, kar je med pravdnima strankama nesporno. Tega dejstva sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zaradi česar je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. V tej zvezi pritožba še dodaja, da sta priči B.S. in D.H. svoji izpovedbi v predmetnem pravdnem postopku prilagodila, da bi se izognila svoji odškodninski odgovornosti, saj neposredno po škodnem dogodku policistom nista izpovedala, da sta učencem pred spustom v "Fun park" zapovedala, da na skakalnico ne smejo zapeljati. Pa če tudi sta slednje dejansko storila, tožnik njunih navodil ni slišal, saj so se učenci med tem pogovarjali in prerivali za prvo mesto v koloni. Glede na navedeno je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik na skakalnico zapeljal samovoljno in da bi glede na svojo starost moral razumeti navodila učiteljev. V nadaljevanju pritožba uveljavlja še absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in v tej zvezi izpodbija dokazno vrednost v spis vloženih fotografij kraja škodnega dogodka, saj na njih ni označbe datuma in ure, ko so bile narejene, zato sodišče prve stopnje svoje odločitve na njih ne bi smelo opreti. Nenazadnje pritožba izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je bil "Fun park" ustrezno označen kot zaprti del proge P., saj se učitelja v tem primeru nikakor ne bi odločila smučati po njem. Nazadnje pritožba izpodbija še stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in meni, da toženka ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov za narok za glavno obravnavo z dne 26. 9. 2018, ki se zaradi napačnega vabljena tožnika ni opravil. 3. Toženka se v odgovoru na pritožbo tožnika zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, pri tem pa ponavlja svoja, že v postopku na prvi stopnji zastopana stališča in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6. Sodišče druge stopnje se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da v danem primeru ni podana krivda (protipravno ravnanje) toženke za obravnavani škodni dogodek in da ni podane vzročne zveze med zatrjevanimi opustitvami toženke in vtoževano (ne)premoženjsko škodo.

7. Izvedeni dokazni postopek je namreč nedvomno pokazal, da je toženka izpolnila svoje obveznosti iz 5. in 10. člena Zakona o varnosti na smučiščih (v nadaljevanju: ZVSmuč1), saj je kot upravljavec smučišča K. izvedla ustrezne ukrepe za zagotovitev varnosti na smučišču. Namreč tako iz fotografij škodnega dogodka (priloga spisa A11), zapisnika o ogledu Policijske postaje S.G. (priloga spisa A3), uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih Policijske postaje S. G. (priloge spisa A6, A7), kot izpovedb prič D.H., B.S. in U.S. skladno izhaja, da je toženka pred "Fun parkom" postavila opozorilno tablo z napisom "zaprto/closed" in slednjega ogradila tako, da je okoli njega postavila količke povezane s trakom oziroma zaščitno mrežo, kar vse je dalo smučarjem jasno vedeti, da "Fun park" ne obratuje.

8. Upoštevajoč navedeno in med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da navedeni park celotno smučarsko sezono 2016 ni obratoval, sodišče druge stopnje pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je bilo navedeno dejstvo znano oziroma bi vsaj moralo biti znano tudi učiteljema D.H. in B.S., kakor tudi tožniku, saj so imenovani na tem smučišču oziroma progi P., katere del je tudi "Fun park" pred škodnim dogodkom smučali že več dni, opozorilna tabla "zaprto/closed" pa je bila dobro vidna, kot to izhaja iz navedenih fotografij. Pa četudi imenovani opozorilne table dejansko niso videli, to ne more iti na škodo toženki kot upravljavcu smučišča, ki je izpolnila svoje obveznosti iz 5. člena ZVSmuč in ne more odgovarjati za ravnanja in navodila šolskih učiteljev.

9. Prav tako je tudi tožnik zaslišan kot stranka izpovedal, da se spomni, da je bil "Fun park" na levi in desni strani pred skakalnico obdan s trakom, v katerega so se celo zapletli nekateri njegovi prijatelji, ki so smučali pred njim in da je ob tem pomislil, da ne sme iti na tisti del za trakom.

10. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da je kritičnega dne skupaj s tožnikom smučalo še 23 otrok in da sta le dva izmed njih tudi zapeljala na skakalnico s tožnikom, kar potrjuje navedbe prič D.H. in B.S., da sta učence pred spustom izrecno opozorila, da ne smejo zapeljati na skakalnico, saj slednjega z izjemo omenjene trojice ni storil nihče drug. Navedeno potrjuje tudi izpovedba tožnika samega, ki je izpovedal, da so mu sošolci neposredno po škodnem dogodku pošiljali sporočila, da sta jim učitelja naročila, da ne smejo iti na skakalnico, česar pa sam zaradi prerivanja in prepiranja ni slišal, kar pa ne more iti na škodo toženki kot upravljavcu smučišča. V tej zvezi sodišče druge stopnje še dodaja, da priči D.H. in B.S. nista prilagodila svojih izpovedb v predmetnem pravdnem postopku, kot to neutemeljeno navaja pritožba, saj sta imenovana že policistu A.Š.povedala, da sta učencem naročila, da se ne smejo voziti po svoje in da ne smejo zapeljati na skakalnico (uradna zaznamka o zbranih obvestilih z dne 10. 3. 2016, prilogi spisa A6 in A7).

11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ob tem pa ni zagrešilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je predmetne fotografije (priloga spisa A11) kot dokaz predložil tožnik sam, njegove pritožbene navedbe v smeri, da iz njih ni razvidno, kdaj so bile posnete, pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pravno neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje dodaja, da je tudi priča U.S. izpovedal, da je predmetne fotografije neposredno po nezgodi naredila V.K., in sicer ob ogledu kraja nezgode.

12. Nazadnje pritožba neutemeljeno izpodbija še stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, saj je toženka na pripravljalni narok z dne 26. 9. 2018 pristopila na povabilo sodišča prve stopnje in ne more odgovarjati za nepravilno vabljenje tožnika, katerega pa je na pripravljalnem naroku zastopala njegova pooblaščenka, zato je bil slednji tudi v celoti opravljen, narok za glavno obravnavo pa je bil preložen zaradi izvedbe nadaljnjega dokaznega postopka in ne zaradi neprisotnosti tožnika, kot to neutemeljeno navaja pritožba.

13. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

15. Navedbe toženke v odgovoru na pritožbo tožnika niso v ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednja dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 110/2002, 98/2005, 17/2008, 52/2008 - popr.