Jedro

V 352. členu OZ je določeno, da odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni rok). V vsakem primeru zastara terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni rok). Za nastop absolutnega zastaranja je odločilen čas nastanka škode. Škoda nastane takrat, ko se poseg izraža v eni od njenih oblik, ko je mogoče izraziti tako obstoj kot tudi obseg škode, ki jo trpi oškodovanec. Od ugotovitve tega časa je odvisen začetek teka objektivnega zastaralnega roka, pri tem pa ni nujno, da dan škodnega dogodka sovpada z dnevom nastanka škode. Iz tožbenega zahtevka izhaja, da tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za več vrst nepremoženjske škode in za premoženjsko škodo. Vprašanja nastanka vseh oblik nepremoženjske škode, ki jih uveljavlja tožnik (za pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti ter za strah) tako ni mogoče vezati le na čas delovne nezgode (23. 1. 2008), temveč je potrebno ugotoviti čas, ko je nastala posamezna vrsta pravno priznane škode po 179. členu OZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbe tožeče stranke se pridrži za končno odločbo, prvotožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta dolžni toženki nerazdelno plačati tožniku odškodnino za nematerialno škodo v znesku 65.000,00 EUR in za materialno škodo v znesku 5.093,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2013 do plačila (I. točka izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan v roku 15 dni prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.220,00 EUR (II. točka izreka), drugotoženi stranki pa v višini 20,00 EUR, po izteku tega roka z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da odškodninska terjatev ni zastarala. Pri tem se tožnik sklicuje na stališče sodne prakse (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 834/1993), da dan škodnega dogodka ni nujno dan nastanka škode, pač pa je dan nastanka škode potrebno konkretno ugotoviti. Tožnik meni, da se na dan škodnega dogodka niso dokončno razvile trajne posledice poškodbe. Z morebitno izjemo prestanega primarnega strahu nobena od oblik nepremoženjske škode ni nastala na dan škodnega dogodka, saj je tožnik v delovni nesreči utrpel zlom petnice, naknadno pa se je razvila artroza skočnega sklepa. Šele od ustalitve popoškodbenega stanja se lahko presoja, katere omejitve v življenjskih aktivnostih so nastale pri tožniku ter kakšne telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je imel, kar bi sodišče ugotovilo z izvedencem medicinske stroke. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, je storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Prvotožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje o začetku teka objektivnega zastaralnega roka z dnem nastanka škodnega dogodka. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede zastaranja odškodninske terjatve sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zato sprejelo napačno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za škodo zaradi nezgode pri delu zavrnilo, ker je štelo, da je odškodninska terjatev zastarala. Po oceni sodišča prve stopnje je objektivni zastaralni rok začel teči 23. 1. 2008, z dnem škodnega dogodka, ko naj bi tožniku nastala vsa škoda. V 352. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji; OZ) je določeno, da odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni rok). V vsakem primeru pa zastara terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni rok).

7. Za nastop absolutnega zastaranja je, kot izhaja iz citirane določbe OZ, odločilen čas nastanka škode. Škoda nastane takrat, ko se poseg izraža v eni od njenih oblik, ko je torej mogoče izraziti tako obstoj kot tudi obseg škode, ki jo trpi oškodovanec. Od ugotovitve tega časa je odvisen začetek teka objektivnega zastaralnega roka. Pravilno je stališče pritožnika, da ni nujno, da dan škodnega dogodka sovpada z dnevom nastanka škode. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru (sklep opr. št. II Ips 834/1993 z dne 5. 5. 1994) že zavzelo stališče, da ni pravilno šteti, da je dan škodnega dogodka tudi dan nastanka škode, ne da bi se natančno ugotovilo, katera škoda je nastala takoj in katera kasneje. Absolutno zastaranje odškodninske terjatve po drugem odstavku 352. člena OZ teče namreč od tedaj, ko je škoda nastala, to pa ni vedno istočasno s škodnim dogodkom in je zato treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdaj je posamezna škoda nastala. Enako izhaja iz pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 12. 1994 (Pravna mnenja 2/94, str. 1). Dokler škoda ne nastane, ne more biti zahtevka za njeno povrnitev. Iz tožbenega zahtevka izhaja, da tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za več vrst nepremoženjske škode in za premoženjsko škodo. Tožnik je navajal, da je v delovni nezgodi utrpel zdrobljen zlom leve petnice, naknadno pa se je razvila še artroza skočnega sklepa. Iz tožnikovih navedb izhaja, da se mu je zdravstveno stanje po škodnem dogodku spreminjalo oziroma slabšalo. Očitno so nastajale posledice poškodbe še naknadno, kar zlasti velja za posttravmatsko artrozo skočnega sklepa. Zato na dan škodnega dogodka 23. 1. 2008 tožniku še ni nastala vsa škoda. Vprašanja nastanka vseh oblik nepremoženjske škode, ki jih uveljavlja tožnik (za pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti ter za strah) tako ni mogoče vezati le na čas delovne nezgode, temveč je potrebno ugotoviti čas, ko je nastala posamezna vrsta pravno priznane škode po 179. členu OZ.

8. Izpodbijana sodba nima ugotovitev o nastanku posameznih vrst škode, ker te ob zmotnem materialnopravnem izhodišču sodišča prve stopnje, ki je čas nastanka škode izenačilo z dnem škodnega dogodka, niso bile relevantne. Zato sodišče prve stopnje ni storilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, v povezavi s 7. in 212. členom ZPP, ter absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. alineji drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je zavrnilo predlagane dokaze tožnika. Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, tj. določbo 352. člena OZ, s tem ko je štelo, da je dan škodnega dogodka tudi dan nastanka škode, ne da bi natančno ugotovilo, katera vrsta škode je nastala takoj in katera kasneje, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

9. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika in na podlagi določbe 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka, ker je o tožbenem zahtevku potrebno odločiti po izvedenem dopolnjenem dokaznem postopku.

10. V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče dopolni dokazni postopek ter zlasti ugotovi, kdaj je tožniku nastala posamezna vrsta škode (po potrebi tudi z izvedencem medicinske stroke) in na podlagi teh ugotovitev ponovno odloči o utemeljenosti ugovora zastaranja toženk oziroma o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine ter o pravdnih stroških pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi o pritožbenih stroških tožnika (tretji odstavek 165. člena ZPP).

11. Odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe in ne sodi med potrebne stroške, zato stroške odgovora na pritožbo krije tožena stranka sama (155. in 165. člen ZPP).