Jedro

Navedb pritožnika, ki jih je podajal v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa se nanje le pavšalno sklicuje in jih ne konkretizira, glede na določilo drugega odstavka 350. člena ZPP ni mogoče upoštevati.

Pritožnik ne zatrjuje, da so v vročilnici navedeni podatki neresnični oziroma da so bile nepravilnosti pri sestavljanju le – te; zgolj z zatrjevanjem, da na glavno obravnavo ni bil pravilno vabljen, pa domneve o pravilno opravljeni vročitvi vabila ne more omajati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v postopku majhne vrednosti odločilo, da ostane sklep o izvršbi VL 52514/2011 z dne 18.4.2011 v veljavi za glavnico v višini 950,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2011 naprej ter v tretjem odstavku (točka I. izreka). Za glavnico 69,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 31.3.2011 ga je razveljavilo in v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek (točka II. izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo še pravdne stroške v višini 139,80 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. Izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sklicuje se na navedbe in predlagane dokaze v pripravljalni vlogi z dne 21.11.2011. Sodišču očita, da se ni opredelilo do spornih navedb med pravdnima strankama in do med njima spornega dejanskega stanja. Sodbe ne bi smelo izdati brez opravljene glavne obravnave. Pritožnika čudi navedba v sodbi, da jo je sodišče opravilo 17.9.2012. Nanjo ni bil (pravilno) vabljen. Zanjo je izvedel šele iz sodbe. Podani sta absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 8. in 10. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pravdni stranki sta podali vsaka več kot eno vlogo. Sodišče jih je upoštevalo. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 452. členom ZPP. Uveljavlja še absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da izreka ni mogoče preizkusiti.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik ima interes za izpodbijanje sodbe le v obsodilnem in stroškovnem delu, v zavrnilnem delu pa ne, saj je z njim uspel. Ker ga ne izpodbija niti tožeča stranka, je sodba v točki II. Pravnomočna.

6. V ostalem jo je pritožbeno sodišče preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in z uradnim preizkusom, ko mora samo tudi po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava in na tiste absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ki so naštete v drugem odstavku 350. člena istega zakona. Ostalih navedb pritožnika, ki jih je podajal na prvi stopnji, v pritožbi pa se nanje le pavšalno sklicuje in jih ne konkretizira, glede na določilo drugega odstavka 350. člena ZPP v pritožbenem preizkusu ni mogoče upoštevati.

7. V obravnavani zadevi se tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR. Ta znesek je določen kot mejni v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba, izdana v takem sporu, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, niti zaradi procesnih kršitev relativnega značaja (prvi odstavek 458. člena ZPP). Na pritožbene navedbe o relativni bistveni kršitvi določb drugega odstavka 452. člena ZPP ter 453. člena ZPP v zvezi z vlaganjem in upoštevanjem pripravljalnih vlog pravdnih strank torej ni treba odgovarjati.

8. Pritožba skuša preko navedb o absolutnih bistvenih kršitvah pravil pravdnega postopka po 8., 10. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje. Vendar pritožbeno sodišče slednjega ne presoja več. Vezano je na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz njegovih ugotovitev pa izhaja, da sta pravdni stranki sklenili dve zavarovalni pogodbi o (obveznem) zavarovanju avtomobilske odgovornosti, in sicer za eno vozilo za obdobje enega leta (od 4.12.2009 do 4.12.2010), za drugo pa za obdobje od 4.12.2010 do 24.5.2010, da se je tožena stranka za vsako od njiju zavezala plačati zavarovalno premijo, da sta zneska zavarovalnih premij predmet tega postopka, da ju tožena stranka v dogovorjenem roku ni poravnala niti dokazala svojih navedb o dogovorjenem kratkotrajnejšem zavarovanju ali upravičenjih do vračila ali zmanjšanja dogovorjene premije.

9. Drži, da je bilo dejansko stanje o vsebini sklenjenih zavarovalnih pogodb med pravdnima strankama sporno. Vendar je sodišče prve stopnje upoštevalo predlog tožene stranke, opravilo glavno obravnavo, na njej izvedlo dokazni postopek in v njem pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva. S pravilnimi razlogi je zavrnilo toženčeve trditve o drugačni vsebini zavarovalne pogodbe, kot jo je zatrjevala in dokazala tožeča stranka. Ob ugotovitvah, da tožena stranka svojih pogodbenih obveznosti (plačilo zavarovalne premije) ni plačala, je na podlagi obeh zavarovalnih pogodb in zakonskih določil 936. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) tožbenemu zahtevku za plačilo glavnic pravilno v celoti ugodilo, delno pa tudi za zahtevane zamudne obresti, in sicer od ugotovljene zamude tožene stranke naprej.

10. Razlogi sodbe v zvezi z izrekom so dovolj jasni, da jih je mogoče vsebinsko preizkusiti. Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema, se nanje sklicuje in zavrača pritožbene očitke o absolutni bistveni kršitvi pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Podatki v spisu potrjujejo tudi pravilnost pritožbeno grajane ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je bila glavna obravnava opravljena 17.9.2012 (zapisnik na red. št. 19). Ob ugotovljenem spornem dejanskem stanju je bil predlog tožene stranke po izvedbi glavne obravnave pravilno upoštevan, sodba pa izdana po opravljeni glavni obravnavi, torej kršitve po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ni zagrešilo.

12. Tudi kršitev načela kontradiktornosti (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) pritožbeno sodišče ne najde. Ugovorne navedbe tožene stranke je sodišče v celoti obravnavalo, se do njih opredelilo v razlogih na strani 4 sodbe in ugotovilo, da jih pritožnik ni dokazal. 13. Z vročilnico na list. št. 57 pa so ovržene pritožbene trditve, da pritožnik ni bil pravilno povabljen na glavno obravnavo. Iz nje izhaja, da mu je bilo vabilo za glavno obravnavo vročeno po tretjem in četrtem odstavku 142. člena ZPP: 22.8.2012 mu je bilo v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, kje je pisanje in opozorilo, da ga mora dvigniti v 15 dneh. Po preteku tega roka mu je bilo vabilo za glavno obravnavo, razpisano za 19.9.2012, puščeno v hišnem predalčniku dne 7.9.2012. Na ta način opravljena vročitev šteje za osebno opravljeno vročitev, čeprav naslovnik prejema pošiljke ne potrdi s podpisom vročilnice. Vročilnica pa je javna listina. Dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). V obravnavanem primeru gre za podatke o tem, da je bilo pritožniku pravilno in pravočasno v hišnem predalčniku puščeno obvestilo oziroma vabilo za glavno obravnavo. Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v njej navedena dejstva neresnično ugotovljena ali da je listina (vročilnica) nepravilno sestavljena. Dokazno breme je na tistem, ki trdi nasprotno (četrti odstavek 224. člena ZPP). A pritožnik nepravilnosti pri sestavi javne listine niti ne zatrjuje. Zgolj s pritožbeno trditvijo, da na glavno obravnavo ni bil pravilno povabljen, pa domneve o pravilno opravljeni vročitvi vabila za glavno obravnavo ne more omajati. Po pravilni ugotoviti sodišča prve stopnje se glavne obravnave kljub pravilnemu vabljenju ni udeležil, zato so njegove pritožbene trditve o načelu kršitve kontradiktornosti neutemeljene.

14. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodba je pravilna v materialnopravnem in procesnem pogledu. Pritožbo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena istega zakona.

15. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pritožnik ni priglasil.