Jedro

Sodišče mora ponovno presoditi varnost poti od letališča v Kabulu, kamor bi bil tožnik glede na navedbe tožene stranke vrnjen, do tožnikove domače province Daykundi. Za dostop do pritožnikove province Daykundi sta primerni dve poti, in sicer pot skozi provinci Wardak in Bamyan ali pot skozi provinci Parwan in Bamyan. V večini delov province Wardak so močno prisotne uporniške skupine, zlasti Talibani, zato sodišče ugotavlja, da je tožnik uspel izkazati, tožena stranka pa ne izpodbiti, da je pot skozi navedeno provinco, ne glede na to, da bi pri tem morebiti prečkal kakšen relativno bolj varen okraj, zelo nevarna. Dodatno na to kažejo informacije, da so glavni vzroki za civilne žrtve terenski spopadi, ciljno usmerjani uboji, zračni napadi in neeksplodirane mine, kar tudi po presoji Vrhovnega sodišča,56 nakazuje na potencialno višjo stopnjo samovoljnega nasilja v tej provinci. Poleg tega takšni napadi po naravi stvari (terenski spopadi, zračni napadi, neeksplodirane mine) v okoliščinah samovoljnega nasilja lahko ogrožajo tudi osebo, ki skozi provinco le potuje.

Sodišče ne more preizkusiti dokazne ocene tožene stranke iz izpodbijane odločbe glede varnosti poti skozi Parwan, ker je ta ne vsebuje, niti ne more slediti navedbam tožene stranke iz omenjene pripravljalne vloge z dne 27. 9. 2018, da bo moral tožnik res potovati skozi navedene okraje in, kar je še bolj bistveno, samo skozi te okraje. Po drugi strani pa je tožnik uspel izkazati, da iz informacij o izvorni državi izhaja, da so v nekaterih okrajih Parwana močno prisotne uporniške skupine, zlasti Talibani, in da so bili vodilni vzroki za civilne žrtve v provinci neeksplodirana ubojna sredstva/kopenske mine, ki so jim sledili ciljani napadi in terenski posegi. Neeksplodirana ubojna sredstva/mine in terenski posegi po oceni sodišča po naravi stvari pomenijo, da so v okoliščinah samovoljnega nasilja lahko resno ogrožene tudi osebe, ki skozi provinco potujejo, v povezavi z že omenjenimi osebnimi okoliščinami tožnika, ki kažejo na njegovo večjo ranljivost. Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 27. 9. 2018 tudi ni navedla vira, iz katerega črpa informacijo, da naj bi bila med Kabulom in Bamyanom vzpostavljena redna letalska linija (kar bi omogočalo tožniku, da se provincama Parwan in Wardak v celoti izogne), zaradi česar ta okoliščina ni z ničemer utemeljena. Posledično tožena stranka ni uspela izkazati, da bi se tožnik provincama Parwan in Wardak lahko izognil s potovanjem z letalom.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-207/2015/17 (1312-10) z dne 28. 11. 2016 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, v kateri je navedel, da je star približno 25 let, da je državljan Afganistana, da pripada etnični skupini Hazara, da je muslimanske veroizpovedi - šiit in da je naslov njegovega zadnjega prebivališča kraj A., Iran. V izvorni državi živijo brat, sestra in mati, v Iranu pa pet bratov. Afganistan je zapustil pred 13 leti, ko je odšel v Iran. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel dogodke, ki so se zgodili pred 20 leti, ko so se pripadniki različnih mest spopadali med seboj. Njegov brat B.B. je bil vodja ene izmed skupin v njegovem mestu, ki je bila v sporih in spopadih z ostalimi mesti. Tožnik in ostali njegovi bratje so bili zaradi tega v življenjski nevarnosti, njegov brat pa je bil tudi zaprt. Bratov sin ni v življenjski nevarnosti zaradi očetove aktivnosti v skupini, ker živi v Iranu. Tožnik je navedel, da so vsi tisti, ki so bili v stiku z njegovim bratom, v nevarnosti. Po petih letih bivanja v Iranu je bil deportiran v Afganistan. V Kabulu je poklical domov in se pozanimal, kakšna je situacija. Takrat je stanoval pri stričevem prijatelju, ki mu je zabičal, da mora ostati v sobi. Ta mu je uredil dokumente in ga nato pospremil na letalo. V Iranu so tožnika pretepli samo zato, ker je Afganistanec, in mu poškodovali oko. Po tem dogodku se ni mogel nikamor pritožiti, saj je bil brez dokumentov. Iranske oblasti bi ga poslale na bojišče v Sirijo ali pa bi ga deportirale v Afganistan. Iran je zapustil, ker so dva njegova prijatelja hudo pretepli, s čimer so želeli pokazati, da Afganistanci niso dobrodošli. S pretepi so jih želeli motivirati, da bi raje kot bivanje v Iranu izbrali bojevanje v Siriji. V Afganistanu je živel v provinci Daykundi, v kraju C., v katerem so bili Hazari večina. V primeru, da bi želel oditi v Kabul, pa bi moral skozi predele, kjer živijo Paštuni. V kraju C. je živel dobro. V kakšen drug kraj v Afganistanu se ne more preseliti, saj bi ga osebe, ki delajo v državnih institucijah, našle. Če bi se moral vrniti v Afganistan, bi ga brez milosti ubili. Že to, da je bil B.B. njegov brat, je dovolj velik razlog, da bi ga zagotovo ubili. Sicer pa je življenje Hazarov vedno v nevarnosti, tudi sedaj, saj so na visokih položajih še vedno Talibani. Na osebnem razgovoru je tožnik navedel, da se mu v vasi C. osebno ni nič zgodilo, da njegov brat že 17 let živi v Iranu, da so se pred tem v njihovem kraju in okolici dogajali spopadi med več oboroženimi skupinami, ki so se borile proti Talibanom in med seboj in da ko so Talibani dobili premoč in premagali ostale skupine, so te razpadle. Bratovi sovražniki so vedeli za njegovo družino in so jim grozili, da se jim bodo maščevali za bratova dejanja. Osebno groženj ni bil deležen, saj je bil takrat otrok, prejemali pa so jih njegovi starši. Samo en njegov brat je ostal v Afganistanu, ker je duševno prizadet in zato ni ogrožen. Po tem ko je bil tožnik soočen z dejstvom, da je pri podaji prošnje navedel, da je v Kabulu živel pri stričevem prijatelju in ne pri bratovem prijatelju, kot je to navedel na osebnem razgovoru, je tožnik pojasnil, da je bilo mogoče pri podaji prošnje narobe prevedeno. Prav tako je bil tožnik soočen, da je pri podaji prošnje navedel, da mu je vse v zvezi z dokumenti uredil stričev prijatelj, stric pa je mrtev, med tem ko je na osebnem razgovoru navedel, da so mu dokumente uredili stric in njegovi prijatelji, kar je pojasnil s tem, da je bil eden stric ubit in da v Kabulu niso pravi strici. V njegovi kulturi se staremu prijatelju reče stric in ni bil pozoren, da ne gre za krvnega strica, torej strica v sorodu. Brat ga je poslal k osebam, ki jih je prvič videl in mu dejal, da so to njegovi strici. Po tem ko je bil deportiran v Kabul, se je pozanimal pri mami, kakšna je varnostna situacija v vasi C., ta pa mu je rekla, naj ne hodi blizu, ker so ubili njegovega strica in njegovo hčerko ter sina. V Kabulu se mu sicer ni nič zgodilo, saj ni hodil ven. Opozorili so ga, da če bo šel ven, da je zanj lahko nevarno. Tožniku je uspelo pridobiti nekaj dokumentov, iz katerih izhaja, v katerih krajih je bil njegov brat aktiven in da je bil njegov brat član stranke in vodja ene od skupin, ki se je borila proti Talibanom. Ko je bil otrok, so Talibani zavzeli vas C. in takrat so njegovi bratje pobegnili in odšli v Iran. Tožnik se je skupaj s starši preselil v drug varnejši kraj, dokler Talibani niso odšli iz vasi. V Afganistanu je preganjan s strani Talibanov, ker je po narodnosti Hazar in po veroizpovedi šiit. Ko na kontrolnih točkah ustavijo avtomobile, iz njih izvlečejo pripadnike Hazarov, in ko izvedo, kdo so, sledi kazen. Talibani imajo močne mreže svojih vohunov in imajo točen seznam vseh vodij, ki so se kadarkoli borili proti njim. Talibani bi lahko na tožnika postali pozorni že na podlagi njegovega videza, ker pa imajo močno mrežo svojih vohunov in ti vnaprej sporočijo, kdaj bo neka oseba potovala po neki cesti in prišla na kontrolno točko, bi ga Talibani lahko prepoznali.

2. V odločbi tožena stranka ugotavlja, da je njegova izvorna država Afganistan in da se je tožnik v veliki meri potrudil za utemeljevanje svoje prošnje, v njegovih izjavah pa ni mogoče zaslediti nekih izstopajočih in očitnih kontradiktornosti. Tožnik je navedel, da je dobival grožnje zaradi svojega brata, vendar jih ni konkretiziral. Tožena stranka izjavam tožnika, da bi bil v izvorni državi preganjan s strani Talibanov zaradi bratovega udejstvovanja v omenjeni stranki, kar naj bi potrjevale predložene fotokopije, ni sledila. Iz predloženih fotokopij namreč zgolj izhaja, da naj bi bilo s pomočjo tožnikovega brata v stranki ustanovljeno kulturno in umetniško društvo. Prav tako tožnik pri podaji prošnje niti na osebnem razgovoru ni navedel, da bi bil njegov brat kadarkoli ranjen in ni predložil zdravniških potrdil. Tožnik v postopku ni predložil dokazil, ki bi izkazovala, da bi Talibani oziroma domnevni bratovi nasprotniki grozili tožnikovemu bratu oziroma njegovi mami. V zvezi s preganjanjem zaradi svoje hazarske narodnosti in šiitske veroizpovedi je podal zelo pavšalne navedbe in tudi priznal, da mu Talibani niso ničesar storili. Odstopanje glede skladnosti tožnikovih navedb pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru je tožena stranka zasledila v tožnikovi izjavi, pri kom je v kraju Kabul živel in kdo mu je uredil dokumente za ponovni odhod iz Afganistana. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik svojo prošnjo utemeljil predvsem z dvema razlogoma. Prvi razlog je, da je izvorno državo zapustil, ker je bil njegov brat vodja ene od oboroženih skupin, to je skupine Hezb-e Wahdat-e Islami, ki se je borila proti Talibanom in drugim skupinam. Drugi razlog pa, da je kot Hazar in šiit preganjan s strani Talibanov v Afganistanu, ker Hazare vsepovsod ponižujejo in jih imajo za krivoverce. Glede prvega razloga je tožena stranka ugotavila, da je na območju Hazarajata res bila ustanovljena stranka Hizb-e Wahdat-e, da se je stranka razcepila v dve frakciji: eno, ki je sodelovala s Talibani, in drugo, ki je Talibanom nasprotovala, da je bilo najtežje obdobje za Hazare do leta 1999 in sovpada s časom, ko naj bi Afganistan zapustili vsi tožnikovi bratje. Po padcu režima Talibanov leta 2001 se je položaj Hazarov bistveno izboljšal. Stranka Hizb-e Wahdat-e je skupaj s severnim zavezništvom porazila Talibane v Hazarajatu in si ustvarila pomemben položaj v vladi in parlamentu ter je danes ena od pomembnih političnih strank v Afganistanu. Položaj te stranke in Hazarov v zadnjih desetih letih se je zelo spremenil in ni mogoče trditi, da bo tožnik sam zaradi bratovega udejstvovanja pred 17 oziroma 20 leti sedaj imel težave. Razlog, zaradi katerega je tožnik zapustil državo, je povezan z dogodki, ki naj bi se zgodili pred več kot 17 leti, ki pa zaradi bistveno spremenjenih razmer in okoliščin ne more več predstavljati utemeljenega razloga.

3. Glede drugega razloga za preganjanje je tožnik na vprašanje uradne osebe, da pojasni, kako je bil on osebno preganjan zaradi tega, ker je Hazar oziroma šiit, odgovoril, da se njemu osebno ni nič zgodilo, saj je bil še otrok, ko je živel v Afganistanu. Ne glede na to je tožena stranka preverila, kakšne so razmere in položaj Hazarov oziroma šiitov danes v Afganistanu v provinci Daykundi in ugotovila, da sicer obstaja izredno težko zgodovinsko obdobje za Hazare v Afganistanu, vendar so se razmere za Hazare v Afganistanu po padcu Talibanov leta 2001 vidno spremenile. Danes je regija, ki jo naseljujejo Hazari, ena najbolj varnih v Afganistanu. Hazari imajo sedaj dostop do univerz, služb v državni upravi in druge možnosti napredovanja, kar prej ni bilo mogoče. Vlada si močno prizadeva, da bi razrešila napetosti, ki vladajo v odnosu do Hazarov, vendar se ti še vedno soočajo z določeno stopnjo diskriminacije. Uspeli so si pridobiti status ene od narodnostnih manjšin, ki jih priznava nova afganistanska ustava, poleg tega so dobili popolno pravico do afganistanskega državljanstva. Kot mogoč vzrok nasilja nad Hazari se omenja spore med Hazari in Kučiji, vendar v provinci Daykundi ne prihaja do sporov med Hazari in Kučiji. Tožena stranka zaključi, da iz preučenih informacij izhaja, da Hazari na splošno niso preganjani, saj jih uradna oblast priznava kot manjšino ter jim omogoča vse pravice, ki so jih deležni državljani Afganistana. Hazari so sicer kljub naporom vlade soočeni z določeno stopnjo diskriminacije, vendar ta ne dosega standarda preganjanja iz 26. člena ZMZ-1 v smislu, da bi bili vsi Hazari izključno zaradi svoje narodnosti preganjani, saj Hazarov zgolj zaradi njihove narodnosti ne obravnavajo kot etnično skupino, ki potrebuje mednarodno zaščito. Dejstvo, da nekdo pripada manjšinski etnični skupini na določenem območju, samo po sebi še ne pomeni, da je ogrožen zgolj zaradi svoje etnične pripadnosti. Stališče UNHCR je, da so pripadniki etničnih skupin, ki so bili že prizadeti zaradi etničnega nasilja ali lastniških sporov glede zemljišč, zlasti na območjih, kjer ne predstavljajo narodnostne večine, lahko ogroženi zaradi narodnosti ali rase ali (pripisanega) političnega prepričanja, odvisno od okoliščin posameznega primera. Iz navedenega jasno izhaja, da zgolj dejstvo, da nekdo pripada etnični skupini Hazarov, brez posebnih osebnih okoliščin, kamor sodi tudi območje, iz katerega oseba izhaja, ne more pomeniti, da takšna oseba potrebuje mednarodno zaščito. Nadalje je tožena stranka presojala, ali tožniku grozi preganjanje zaradi njegove šiitske veroizpovedi, in navaja, da Talibani po letu 2001 niso več napadali šiitov. Zmanjšala se je tudi odkrita diskriminacija sunitov zoper šiite. Hazari, ki pripadajo večinoma šiitski veji oblasti, zaradi svoje veroizpovedi niso preganjani s strani sunitskih Talibanov in torej lahko prosto praznujejo svoje verske praznike. Glede na to, da tožnik ni navajal nobenih osebnih okoliščin, ki bi morebiti lahko bile povezane z njegovo hazarsko narodnostjo, na podlagi preučenih informacij tožena stranka trdi, da tožnik ob vrnitvi v mesto Miramor, kjer živijo samo Hazari (100%), provinca Daykundi, ne bi bil preganjan in zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

4. Nadalje je tožena stranka presojala, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Tožnik po smislu uveljavlja, da bi mu v primeru vrnitve v Afganistan grozila resna škoda v smislu 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Kot subjekt resne škode je navedel Talibane oziroma bratove nasprotnike. Na podlagi proučenih informacij o izvorni državi, predvsem se tožena stranka sklicuje na informacije EASO in notranjega ministrstva Velike Britanije, ni mogoče zaključiti, da bo tožnik v izvorni državi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Tožnik ni bil uradnik oziroma uslužbenec vlade na visokem položaju, je povsem neznana oseba in zadnjih 13 let sploh ni živel v Afganistanu. Zaščito lahko poišče v Kabulu, kjer Talibani napadajo le znane, pomembne ali vplivne ljudi. Tarče napadov so vidne ali pomembne mednarodne ustanove, vojaško in civilno, tudi diplomatsko osebje in zahodne nevladne organizacije, poleg domačih oblasti in varnostnih sil. Glede na navedeno je malo verjetno, da bi Talibani v kraju Miramor, kjer je 100% prebivalstvo hazarske narodnosti, oziroma v Kabulu, iskali tožnika, saj je njihovo delovanje osredotočeno na napade na znane osebnosti in do sedaj še niso naleteli na primer, ko bi se v Kabulu Talibani spravili na neko manj znano ali nepomembno osebo. Prav tako je tožnik en mesec pred odhodom iz Afganistana živel v Kabulu, kjer ni naletel na nikakršne težave s strani Talibanov oziroma drugih skupin, oziroma je izvorno državo zapustil legalno in pri tem ni imel nobenih težav. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da tožnik ni bil izpostavljen resni škodi, saj je po njegovih navedbah Afganistan zapustil v starosti 12 ali 13 let in odšel v Iran. Po petih letih bivanja v Iranu je bil s strani iranskih varnostnih organov deportiran v izvorno državo v Kabul, kjer pa v času slabega meseca bivanja ni imel nobenih težav. Tožnik tudi ni imel težav s strani afganistanskih varnostnih organov, ko je ponovno, tj. pred osmimi leti, legalno na podlagi iranskega vizuma zapustil Afganistan in odšel v Iran, kjer je živel nadaljnjih osem let. Tožnik je o vrnitvi v izvorno državo navedel, da ima v vasi C., v mestu Miramor, v provinci Daykundi, mamo in sestro, ki se preživljata s kmetijstvom in nimata nobenih težav s strani Talibanov. Torej bi mu mama lahko pomagala, saj ima premoženje in bi tožnik ob vrnitvi v Afganistan lahko prebival pri njima. Ker pa tožnik v Afganistanu ne živi že 13 let in glede na splošno znano varnostno situacijo tam, je tožena stranka preverila, ali obstajajo kakšni varnostni zadržki za vrnitev tožnika v domačo provinco Daykundi. Ugotovila je, da je glede splošnih varnostnih razmer provinca Daykundi sorazmerno varna z omejeno dejavnostjo upornikov. Kljub povečanju števila mrtvih civilistov in žrtev ter širitvi geografskega obsega oboroženega spopada, v Afganistanu stopnja samovoljnega nasilja gledano v celoti ni tako visoka, da bi civilistom grozila nevarnost pred resno škodo zgolj zaradi navzočnosti na tem območju. Najbolj prizadeta območja glede varnostnih incidentov so bila južne, jugovzhodne in vzhodne regije, kjer se je zgodilo 68 % vseh incidentov. Kljub vsemu je delež civilistov neposredno prizadetih zaradi nasilja nizek. Glede na oceno po številu prebivalstva v Afganistanu in število mrtvih in ranjenih v letu 2015 je bilo 0,03 % prebivalstva neposredno prizadetega zaradi nasilja. Na splošno veljajo mestna središča za bolj varna kot podeželje. Večino od teh nadzoruje vlada in jih varuje pred napadi upornikov zato privabljajo veliko število notranje razseljenih oseb. Toda leta 2015 so Talibani vedno bolj napadali okrajna in provincialna glavna mesta. Tarče napadov so vidne ali pomembne mednarodne ustanove, vojaške in civilne, tudi diplomatsko osebje in zahodne nevladne organizacije poleg domačih oblasti in varnostnih sil. Cilj teh napadov je poleg zadajanja udarcev sovražniku doseči objavo na prvih straneh časopisov in dokazati moč ter poslati sporočilo prebivalcem, da jih afganistanska vlada ne more zaščititi. Glede na to, da tožnik ni navajal nobenih takih okoliščin, ki bi utemeljevale priznanje zaščite tudi po nižji stopnji nasilja, tožena stranka v skladu s sodbo Sodišča EU v zadevi št. C-456/07 ugotavlja, da življenje tožnika ob vrnitvi v izvorno državo v vas C., ki leži v bližini mesta Miramor v provinci Daykundi, ne bo ogroženo, saj samovoljno nasilje v mestu Miramor in v provinci Daykundi kakor tudi ne v glavnem mestu Kabul nima takšnih razsežnosti, da bi se ga lahko tako po obsegu, kot po njegovih oblikah označili za sistematično znašanje nad civilisti in bi doseglo tako visoko stopnjo, kot je potrebna za priznanje subsidiarne zaščite. Informacije, ki jih je v postopku predložil tožnik, ne odstopajo od informacij, ki jih je upoštevala tožena stranka, zato tudi ne morejo voditi do drugačnega zaključka. Tožena stranka je upoštevala tudi dejstvo, da se je v mestu Miramor v provinci Daykundi v obdobju od 1. januarja do 31. avgusta 2015 zgodilo od 0 do 9 varnostnih incidentov med posamezniki in da je prebivalstvo v mestu Miramor 100 % hazarsko. Glede na vse navedeno je tožena stranka na podlagi 3. alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite.

5. V tožbi tožnik navaja, da je v postopku že podal komentarje na predložene informacije o izvorni državi in se pri tem skliceval na poročilo UNHCR iz aprila 2016, iz katerega je razvidno, da tožnik sodi v več kategorij, po katerih je ogrožen v matični državi. Navaja štiri kategorije, in sicer (1) je ogrožen zaradi bratove politične aktivnosti in boja proti Talibanom, (2) v bojih, ki jih je vodil njegov brat, so bili ubiti ljudje, katerih svojci bi se lahko maščevali, zaradi česar tožniku grozi krvno maščevanje, (3) glede na to, da je tožnik šiit, bi ga Talibani lahko preganjali kot pripadnika manjšinske verske skupine in (4) glede na to, da je tožnik Hazar, bi bil lahko preganjan kot pripadnik manjšinske etnične skupine. Tožena stranka temu ni sledila in ni opravila celovite presoje njegovih razlogov. Tožena stranka v izpodbijani odločbi pravi, da predloženim dokumentom ni mogoče pripisati dokazne vrednosti, saj naj bi jih bilo lahko ponarediti ali kupiti, čemur tožnik nasprotuje, saj mu je bilo ob podaji prošnje rečeno, da bodo kopije zadoščale. Ker je tožena stranka štela, da tožnik ne more predložiti dokazov za vse svoje izjave, je presojala, ali so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 in ugotovila, da so pogoji po 1., 2. in 5. alineji izpolnjeni, ne pa tudi po 3. in 4. alineji. Tožena stranka je citirani člen nepravilno uporabila, in sicer predvsem 3. alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Najprej je namreč ugotovila, da v izjavah ni mogoče zaslediti nekih izstopajočih in očitnih kontradiktornosti, nato pa teh izjav ni presojala z vidika splošnih in specifičnih informacij, temveč nasprotno, presojala jih je z vidika predložnih dokumentov oziroma pomanjkanja teh, čeprav pride tretji odstavek 21. člena ZMZ-1 v poštev ravno v primeru, če prosilec ne predloži dokazil. Nadalje je tožena stranka dokazila, ki jih je upoštevala, upoštevala zgolj tožniku v škodo in neutemeljeno vztrajala pri predložitvi originalnih dokazil, ki sploh ne obstajajo (to so dokazila, da so Talibani in bratovi nasprotniki grozili tožnikovi družini). Prišla je do nelogičnega zaključka, da ni mogoče slediti navedbam, da bi bil tožnik preganjan s strani Talibanov oziroma bratovih sovražnikov, ker je skupaj s starši za kratek čas zbežal v drug kraj. Beg in skrivanje ne bi bila potrebna, če ne bi obstajale grožnje, poleg tega pa starši ne bi zavedno poslali od doma 12 letnega otroka in to na mesece trajajočo ilegalno pot, če za to ne bi imeli utemeljenih razlogov. Tožnik ni trdil, da je bil preganjan zaradi tega, ker je Hazar in šiit. Izrecno je navedel, da se mu ni nič zgodilo. Te navedbe je treba obravnavati v luči njegovih let, saj je bil še otrok, ko je zapustil Afganistan, in kot otroku niso grozili njemu ampak preko staršev. Se pa kot odrasel moški boji vrnitve. Ta strah se kaže tudi iz njegovega ravnanja ob zadnjem obisku Afganistana, ko se je ves čas zadrževal v neki hiši v Kabulu in si ni sam urejal dokumentov niti si ni upal vrniti v domači kraj, ker je izvedel, da bi bilo to zanj preveč nevarno. Drži, da dejanj preganjanja zaradi hazarske narodnosti z vidika preteklih, že izvršenih dejanj, ne navaja, kar pa tudi ni nujno za presojo, ali izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca. Predložena poročila potrjujejo, da so tarča maščevanja lahko storilčev brat ali drug moški sorodnik, ne pa ženske in otroci. Če bi se tožnik vrnil v domač kraj, bi bil kot edini moški predstavnik družine storilca lahko žrtev maščevanja. Glede informacij o izvorni državi tožnik opozarja, da niso bili uporabljeni najnovejši viri in da se varnostna situacija nenehno spreminja. Potrebno je uporabiti najnovejše dostopne informacije. Tožnik je že v dopisu z dne 25. 11. 2016 navedel nekaj novejših poročil, iz katerih izhaja, da so varnostne razmere v Afganistanu najslabše v zadnjih letih. Med drugim je izpostavil poročilo Global Intake, World Security Risk z dne 20. 11. 2016, ki navaja, da je varnostna situacija v Afganistanu trenutno zelo slaba. Afganistan pa je trenutno drugi na lestvici World Security Risk Indeks, takoj za Sirijo. Dodatno je izpostavil poročilo, ki govori o slabi situaciji v provinci Daykundi. Ne drži navedba, da s strani tožnika predložene informacije ne odstopajo od informacij, ki jih je upošteval pristojni organ, in zato ne morejo voditi do drugačnega zaključka. Poleg tega niso bile uporabljene informacije, ki so pomembne za tožnikov položaj, kot npr. informacije o napadih Talibanov oziroma protivladnih akterjev proti pripadnikom oziroma podpornikom vlade in oseb, ki jih s tem povezujejo. Prav tako se niso preverjale informacije o krvnem maščevanju. Tožnik se ne strinja z zaključkom tožene stranke, da zgolj dejstvo, da nekdo pripada etnični skupini Hazarov brez posebnih okoliščin, kamor sodi tudi območje iz katerega oseba izhaja, ne more pomeniti, da takšna oseba potrebuje mednarodno zaščito. Ker pri tožniku obstaja posebna okoliščina v smislu, da je že bil prizadet zaradi (pripisanega) političnega prepričanja, je kot pripadnik etnične skupine lahko ogrožen zaradi te lastnosti, kar tudi navaja poročilo UNHCR, ki ga tožena stranka ni pravilno uporabila, ker ni prepoznala tožnikove posebne okoliščine. Tožena stranka je zgolj na kratko navedla, da zaradi spremenjenega položaja stranke Hezb-e Wahdat-e in Hazarov v zadnjih desetih letih ni mogoče trditi, da bo tožnik zaradi bratovega udejstvovanja pred sedemnajstimi oziroma dvajsetimi leti sedaj imel težave. Ta razlog je pomanjkljiv, saj manjka navedba zakaj. Kako je tožena stranka prišla do tega zaključka, ni jasno, in tega ni mogoče preskusiti. Tožnik si zgolj predstavlja, da po oceni tožene stranke Talibani ne predstavljajo grožnje na območju, kjer Hazari predstavljajo 100 % populacijo. Že predložena poročila dokazujejo nasprotno, kakor tudi poročila, na katere se tožena stranka izrecno sklicuje, na primer, da se v provinci Daykundi krajani pritožujejo nad ilegalnimi oboroženimi skupinami, izsiljevanjem, ugrabitvami deklet, ropanji. V zvezi s časovno odmaknjenostjo spopadov, v katerih je bil udeležen brat, pa je že bilo pojasnjeno, da se krvno maščevanje lahko izvrši tudi po več letih in lahko preskoči generacije. Tožena stranka bi morala v ponovnem postopku preveriti, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca tožniku kot družinskemu članu posameznika, povezanega z vlado in mednarodno skupnostjo, oziroma pristašem vlade in mednarodne skupnosti. Prav tako bi morala preveriti, ali je tožnik upravičen do mednarodne zaščite kot družinski član osebe, ki je vpletena v krvni spor. Nadalje ni jasno, kako je tožena stranka prišla do zaključka, da tožnik ne bo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1 zgolj zaradi tega, ker velja za podpornika vlade. Odločbe se v tem delu ne da preizkusiti. Tožnik zatrjuje, da je subjekt, ki lahko povzroči resno škodo, nedržavni subjekt (Talibani oziroma bratovi nasprotniki) in da iz informacije o izvorni državi izhaja, da država in politične stranke niso sposobne nuditi zaščitite pred preganjanjem ali resno škodo. Informacije kažejo na številne napade s strani protivladnih akterjev, provinca Daykundi je postala manj varna zaradi prisotnosti gverilcev, večje število šol v provinci je bilo zaprtih zaradi Talibanov. Programa afganistanske lokalne policije v provinci Daykundi ni, ugrabljeni so bili policisti. Tudi Kabul za tožnika ni varna izbira in se sklicuje na poročilo, ki ga je v zvezi z možnostjo vrnitve Hazarov v Kabul predložil že 25. 11. 2016. V skladu z drugim odstavkom 23. člena ZMZ-1 je dejstvo, da je bila prosilcu že povzročena škoda, zgolj resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred utemeljenim tveganjem resne škode. Ker tožnik ni bil izpostavljen resni škodi v preteklosti, je tožena stranka brez vsake podlage zaključila, da mu tudi v prihodnosti ne grozi resna škoda. Ne upošteva, da bi lahko bil v primeru vrnitve kot edini odrasel moški član družine žrtev maščevanja. V preteklosti ni bil žrtev maščevanja, ker je bil še otrok, iz poročil pa izhaja, da otroci in ženske načeloma niso žrtve krvnega maščevanja. Tožena stranka pogoje za priznanje subsidiarne zaščite presoja zgolj iz vidika pretekle resne škode, kar je v nasprotju s samo definicijo statusa subsidiarne zaščite. Gre za napačno uporabo materialnega prava, zato je odločba nezakonita in jo je treba odpraviti. Razlogi za zapustitev Afganistana so takšne narave, da vplivajo na tožnikovo življenje v tej meri, da se boji in se ne želi vrniti v Afganistan. Na podlagi vsega navedenega tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek.

6. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in sodišču predlaga zavrnitev tožbe. V nadaljevanju sta tožnik in tožena stranka vložila še vsak po eno pripravljalno vlogo, v kateri sta navedla predvsem informacije o izvorni državi.

7. Sodišče je v tej zadevi dne 19. 10. 2018 opravilo glavno obravnavo in istega dne izdalo sodbo I U 1838/2016-28, s katero je tožbo tožnika zavrnilo.

8. Vrhovno sodišče je navedeno sodbo s sklepom I Up 13/2019 z dne 24. 4. 2019 razveljavilo in vrnilo sodišču v ponovni postopek.

9. Stranki sta v nadaljevanju vložili še skupaj tri pripravljalne vloge, ki vsebujejo informacije o izvorni državi.

10. Tožba je utemeljena.

11. Sodišče je ob upoštevanju navodil Vrhovnega sodišča iz sklepa I Up 13/2019 z dne 24. 4. 2019 in na podlagi informacij o izvorni državi, ki jih je pridobilo in prevedlo že v predhodnem postopku I U 1838/2016, presodilo, da je tožba tožnika utemeljena.

12. Sodišče je v tej zadevi s sodbo I U 1838/2016 z dne 19. 10. 2018 že presodilo, da je bila izpodbijana odločba tožene stranke nepravilna in nezakonita. Sodišče je tedaj sámo pridobilo aktualne in relevantne informacije o izvorni državi in presodilo, da tožnik pogojev za priznanje statusa begunca ne izpolnjuje. Navedeno presojo je Vrhovno sodišče v obrazložitvi sklepa I Up 13/2019 z dne 24. 4. 2019 (7.-16. točka obrazložitve) potrdilo, zato sodišče tudi v ponovljenem postopku v celoti ponovno in enako podaja (12.-26. točka sodbe I U 1838/2016 z dne 19. 10. 2018) obrazložitev zavrnitve statusa begunca.

13. "Tožnik je v prošnji in na osebnem razgovoru navajal, da mu grozi preganjanje /.../ s strani bratovih sovražnikov in Talibanov, in sicer zaradi maščevanja zaradi dejanj, ki jih je storil njegov brat v času, ko je bil poveljnik ene od skupin stranke Hezb-e Wahdat, in zaradi njegove etnične (Hazara) in verske (šiit) pripadnosti. V vlogi z dne 25. 11. 2016, v kateri je toženi stranki posredoval določene informacije o izvorni državi, je nadalje še izrecno navedel, da spada v naslednje kategorije ljudi, ki so v Afganistanu ogrožene: družinski član posameznikov, ki so povezani z vlado (glede na to, da se je njegov brat boril proti Talibanom), pripadnik manjšinske etnične (Hazar) in verske (šiit) skupine ter da mu zaradi bratovih dejanj grozi krvno maščevanje. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka teh tožnikovih navedb v izpodbijanem sklepu ni posamično in konkretno presojala in da zato ni v zadostni meri opredelila in razlikovala med različnimi akterji preganjanja in razlogi za preganjanje, zaradi česar je ostalo dejansko stanje glede subjektov preganjanja in razlogov za preganjanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 71. člena ZMZ-1). Navedeno kršitev je sodišče odpravilo s pridobitvijo (novih) informacij o izvorni državi in zaslišanjem tožnika na glavni obravnavi.

14. Sodišče najprej ugotavlja, da je tožnik uveljavljal, da mu zaradi bratovega preteklega vojskovanja na strani stranke Hezb-e Wahdat grozi preganjanje iz dveh razlogov, in sicer 1) zaradi krvnega maščevanja (razlog preganjanja zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini v skladu s 4. alinejo prvega odstavka 27. člena ZMZ-1)1 s strani bratovih sovražnikov - tudi Talibanov in 2) zaradi pripisanega političnega prepričanja, in sicer kot družinskega člana osebe, ki je povezana z vlado, izhajajoč iz dejstva, da je bil tožnikov brat član stranke Hezb-e Wahdat, ki se je borila proti Talibanom in je sedaj povezana z vlado. V izpodbijani odločbi tožena stranka ni sledila tako opredeljenim podlagam in akterjem preganjanja, pač pa jih je obravnavala enotno in brez posebnega opredeljevanja do zatrjevane nevarnosti krvnega maščevanja, zaradi česar je bilo tudi dejansko stanje glede tega napačno oziroma nepopolno ugotovljeno.

15. Sodišče ne dvomi o pripadnosti in dejavnostih tožnikovega brata v stranki Hezb-e Wahdat, tožnikove navedbe v zvezi s tem so bile konsistentne, prav tako pa je predložil kopije štirih dokumentov, ki navedeno povezavo izkazujejo. V izpodbijani odločbi je tožena stranka sicer dokumente označila za sporne, češ da so v fotokopiji; da je na nekem dokumentu žig afganistanskega veleposlaništva v Teheranu, izdajatelj listine pa naj bi bila pisarna stranke Hezb-e Wahdat-e Islam v Teheranu,2 s čimer tožena stranka tožnika niti ni soočila, kar predstavlja kršitev načela zaslišanje stranke (9. člen ZUP)3; in da tožnik ni omenjal niti dokazal z zdravniškimi izvidi, da naj bi bil njegov brat ranjen v nogo, kar izhaja iz enega izmed dokumentov. Sodišče glede tega ocenjuje, da je tožnik dovolj prepričljivo pojasnil, zakaj ne more predložiti originalov, in sicer, da je njegov brat pridobil dovoljenje za bivanje v Iranu ravno na podlagi teh dokumentov, in jih mora imeti pri sebi;4 da je tožnik predložil še tri dodatne dokumente, ki potrjujejo povezavo njegovega brata s stranko Hezb-e Wahdat (Islam); in da zgolj to, da v svoji izpovedbi ni omenil, da naj bi bil njegov brat ranjen v nogo, v ničemer ne izpodbija verodostojnosti listine, saj ta informacija glede na njegove razloge ni bila bistvena, prav tako pa bi bilo neživljenjsko pričakovati, da bi o bratovi poškodbi, ki se je zgodila več kot 20 let nazaj v Afganistanu, tožnik imel kakršnokoli zdravstveno dokumentacijo. Možnost nepristnosti dokumentov zmanjšuje tudi dejstvo, da sta na dveh dokumentih dve različni sliki očitno iste osebe. Nadalje iz smernic UNHCR tudi izhaja, da je stranka Hezb-e Wahdat dejansko imela oborožene frakcije, ki so bile nedvomno nasilne, saj iz smernic UNHCR izhaja, da je treba pri poveljnikih in članih te stranke celo preučiti, ali za njih pridejo v poštev izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1.5

16. Glede različnih zapisov stranke Hezb-e Wahdat sodišče na tem mestu pojasnjuje, da iz smernic UNHCR izhaja, da se je stranka Hezb-e Wahdat v preteklosti razdelila na dve veji oziroma devet strank.6 Iz sodbe ESČP A.M. proti Nizozemski7 izhaja, da se je stranka Hezb-e Wahdat razcepila v štiri stranke: Hezb-e Wahdat Islami, Hezb-e Wahdat-e Islami-ye Mardom, Hezb-e Wahdat Milli Islami in Hezb-e Wahdat-e Islami-ye Millat. Ker iz nobenih informacij o izvorni državi ni mogoče ugotoviti časovnega poteka nastanka omenjenih naslednic, sodišče po načelu "v dvomu v korist prosilca" vse različice zapisov stranke v s strani tožnika predloženih dokumentih sprejema za verodostojne, saj se v bistvenem ujemajo z imeni, kot jih navajajo informacije o izvorni državi.

17. Sodišče tudi ne dvomi v razloge, zaradi katerih se je tožnik za kratek čas preselil iz domače vasi, ko so njihovo vas ogrožali Talibani.8 Vendar pa nevarnosti, ki naj bi tožniku grozila od trenutka, ko so tožnikovi bratje oziroma vsaj brat B.B. zapustili Afganistan, kar naj bi bilo pred približno 20 leti, do trenutka, ko je Afganistan zapustil tožnik, in kasneje vse do danes, sodišče ne more oceniti za tako veliko, kot jo prikazuje tožnik. Ne gre namreč spregledati, da je tožnik Afganistan zapustil šele pred približno 16 leti, kar pomeni, da je tožnik že po tem, ko je njegov brat zapustil Afganistan, tam živel še približno 4 leta. Tožnik je sicer navajal, da so njegovi starši dobivali grožnje in da so se za določen čas celo umaknili pred Talibani v drug kraj, vendar je pomembno, da do maščevanja v letih po tem, ko je tožnikov brat zapustil Iran, ko bi bilo maščevanje svojcev in/ali Talibanov torej najbolj verjetno, ni prišlo. Ko so tožnika po petih letih deportirali nazaj v Afganistan, je tožnik navedel, da se je slab mesec dni skrival v Kabulu, v domačo vas pa se ni vrnil, saj da mu je mati naročila, naj ne hodi, ker so ubili njegovega strica, sestrično in bratranca in da zanj ni varno, iz česar naj bi bilo več kot očitno, da bi bila dejanja njegovega brata maščevana.9 Vendar je ta dogodek tudi edino, s čimer je tožnik dokazoval, da bi se mu bratovi sovražniki zagotovo maščevali, tudi po več kot 20 letih od bratove zapustitve Afganistana. Tožnik niti na zaslišanjih niti v pisnih vlogah ni navedel nikakršnih drugih okoliščin, na podlagi katerih bi sodišče lahko sklepalo, da mu še vedno grozi krvno maščevanje, pri čemer sodišče ocenjuje, da tudi pojasnilo, ki ga je tožnik podal, torej da so ubili njegovega strica, bratranca in sestrično, ni dovolj prepričljivo. Tožnik je namreč pri podaji prošnje navedel, da je bil v prvih petih letih, ko je bil v Iranu, ubit njegov stric, od strica brat in njegova hči in sin,10 kasneje je navedel le strica, njegovega sina in hčer,11 ter v zvezi s smrtjo strica pojasnil, da ni imel v mislih krvnega strica, da se v njihovi kulturi tako reče starim prijateljem, medtem ko je na glavni obravnavi dne 19. 10. 2018 glede smrti navedenih oseb izpovedal, da mu je mati povedala, da so v Daykundiju spopadi, da so nekaj ljudi ubili, med njimi je bil tudi njihov sosed, ki naj bi bil komandant, na poti z avtom pa so streljali na njega, njegova dva sinova in hčerko.12 Če torej ne gre za krvnega strica, potem njihova smrt ni mogla biti povezana s krvnim maščevanjem, ki naj bi grozilo tožniku zaradi dejanj njegovega brata B.B., pač pa je sosedu osebno lahko grozilo individualno maščevanje iz razloga, ker naj bi bil on sam komandant (česa in kdaj, tožnik ni navedel), pri čemer je šlo za streljanje na avto, v katerem so se skupaj z njim peljali tudi ostali družinski člani, kar niti ne ustreza pravilom krvnega maščevanja, ki se mora praviloma izvesti le zoper storilca in kot človek človeku, iz oči v oči.13

18. Tudi preostale tožnikove navedbe glede možnosti krvnega maščevanja niso dovolj podprte z informacijami o izvorni državi. Krvno maščevanje je v Afganistanu razširjeno predvsem med paštunskim prebivalstvom, manj pogoste so zamere in spopadi med pripadniki različnih etničnih skupin, pri čemer do ubojev iz maščevanja, ki zadevajo čast žensk, prihaja med pripadniki vseh narodnosti.14 V tožnikovem primeru bi šlo predvsem za maščevanja med različnimi etničnimi skupinami (jedro Talibanov sestavljajo Paštuni,15 tožnik pa je Hazar) ter ne bi bilo povezano s častjo žensk. Nadalje so krvna maščevanja bolj pogosta na območjih, kjer ima država šibek nadzor ali ga sploh nima,16 provinca Daykundi pa je tudi trenutno pod nadzorom afganistanskih oblasti.17 Maščevanja ni nujno izvršiti takoj, lahko traja generacije, lahko pa tudi izzveni. Slednje je po mnenju sodišča zaradi poteka časa in neprisotnosti Talibanov v tožnikovem kraju bolj verjetno. Nadalje ženske in otroci niso tarče ubojev, kar prav tako zmanjšuje verjetnost, da so bili uboji strica ter njegovega sina in hčere, ki jih navaja tožnik, posledica krvnega maščevanja. Poleg tega iz informacij o izvorni državi celo izhaja, da umori v zvezi s političnimi spori/boji ne opravičujejo krvnega maščevanja in ne pomenijo kolektivne odgovornosti znotraj sorodstva za maščevanje teh dejanj. Maščevanje bo torej lahko le zasebno in bo pretilo le storilcu.18 Ne nazadnje pa sodišče tudi ugotavlja, da iz nobenih informacij o izvorni državi ne izhaja, da bi bili nekdanji člani stranke Hezb-e Wahdat kakorkoli ogroženi zaradi udejstvovanja v stranki. Edina omemba te stranke je v povezavi z izključitvenimi razlogi, ki bi prišli v poštev za poveljnike in člane stranke oziroma njenih oboroženih vej.19 Do enakega zaključka je prišlo tudi ESČP v zadevi A.M. proti Nizozemski,20 kjer se je pritožnik, med drugim, prav tako skliceval na nekdanje sodelovanje pri nasilnih dejanjih stranke Hezb-e Wahdat. ESČP je navedlo, da ne najde nobenih pokazateljev, da bi tožnik zaradi svojih aktivnosti v stranki Hezb-e Wahdat od svojega odhoda iz Afganistana v maju 2002 vzbudil negativno pozornost pri vladnih ali nevladnih subjektih ali posameznikih, in da tudi UNHCR oseb povezanih s stranko Hezb-e Wahdat ne vključuje med rizične profile v Afganistanu. Po mnenju sodišča tudi tožnik ni uspel izkazati, da bi tožnik postal in predvsem po več kot 16 letih odkar je zapustil Afganistan tudi ostal ogrožen zaradi bratovega sodelovanja pri vojskovanju stranke Hezb-e Wahdat. 19. Glede na vse navedeno sodišče zaključuje, da tožnik ni uspel dokazati z zadostno stopnjo verjetnosti, da bi mu ob vrnitvi v domačem kraju oziroma izvorni državi grozilo krvno maščevanje zaradi dejanj njegovega brata B.B., bodisi s strani Talibanov bodisi s strani svojcev žrtev, ki niso Talibani.

20. Tožnik je zatrjeval tudi, da mu grozi preganjanje zaradi pripisanega21 političnega prepričanja, in sicer kot družinskega člana osebe, ki je povezana z vlado, izhajajoč iz dejstva, da se je tožnikov brat B.B. boril proti Talibanom in da je stranka Hezb-e Wahdat sedaj povezana z vlado. V zvezi s tem je tožnik navedel, da naj bi imeli Talibani vohune povsod, tudi v državnih institucijah, da so na kontrolnih točkah Hazari zaradi svoje fizionomije prepoznavni in ranljivi, da jih izvlečejo iz avtobusov, izvedo, kdo so, in jih kaznujejo, ter da bi za tožnika Talibani lahko izvedeli, da je brat znanega komandirja, ker da imajo točne sezname vodij, ki so se kadarkoli borili proti njim. Sodišče glede slednjega ponovno poudarja, da iz nobenih preučenih informacij o izvorni državi ne izhaja, da bi bili bodisi bivši poveljniki ali člani stranke Hezb-e Wahdat bodisi njihovi družinski člani ogroženi s strani Talibanov. Če bi Talibani dejansko imeli sezname vodij, ki so se kadarkoli borili proti njim, in bi bila prepoznava njihovih družinskih članov tako gotova in avtomatska, kakor želi prikazati tožnik, bi se to po oceni sodišča zagotovo dogajalo dovolj pogosto, da bi o tem poročali viri organizacij, kot so npr. UNHCR in EASO, katerim tudi zakonodajalec EU daje posebno težo glede na 39. točko preambule in člena 10(3)b Procesne direktive II (2013/32/EU). Tožnik je sicer v svoji vlogi z dne 14. 9. 2018 navedel informacijo iz vira EASO Country Guidance Afghanistan, da so člani političnih skupin, ki so s strani Talibanov sovražno obravnavane, tarče ubojev (npr. stranke Hezb-e Islami in Jamiaat-e Islami) in tudi poročilo EASO omenja, da so pripadniki strank Hezb-e Islami ali Jamiaat-e Ilsami lahko tarče Talibanov,22 vendar poročilo predvsem omenja najvišje pripadnike strank, predvsem pa poročili v ničemer ne omenjata (nekdanje) stranke Hazb-e Wahdat ali njenih naslednic.23 Ker torej navedene informacije govorijo le o nevarnosti za najvišje člane strank in ker relevantne stranke, tj. Hezb-e Wahdat, niti ne omenjajo, te ne morejo dokazovati, da bi tožniku kot družinskemu članu bivšega poveljnika oboroženih sil stranke Hezb-e Wahdat iz tega razloga grozilo preganjanje s strani Talibanov. Enako pa sodišče meni glede njemu pripisanega provladnega političnega prepričanja, ker da se je njegov brat boril proti Talibanom. UNHCR v svojih smernicah navaja, da so nekateri profili lahko ogroženi, pri čemer gre v prvi vrsti za državne uradnike in javne uslužbence, člane provladnih sil in z njimi povezane civiliste, šele nato so omenjeni tudi drugi posamezniki, ki so povezani ali se zdi, da so povezani, z vlado in mednarodno skupnostjo, vključno z mednarodnimi vojaškimi silami.24 Pri tožnikovem bratu bi šlo lahko kvečjemu za posameznika, ki se zdi, da je povezan z vlado, ker se je več kot 20 let nazaj boril proti Talibanom oziroma ker je bil pripadnik stranke, katere naslednica Hezb-e Wahdat-e Islami ima sedaj pomemben položaj v vladi in parlamentu,25 kar pa je izredno šibka vez in ob pomanjkanju oziroma neobstoju informacij o izvorni državi, da so tarče Talibanov tudi takšne osebe (ki so se torej pred več kot 20 leti borile proti Talibanom in bile v stranki Hezb-e Wahdat) ne more z zadostno stopnjo verjetnosti dokazovati, da bi tožniku kot njegovemu družinskemu članu grozilo preganjanje. Smernice UNHCR glede družinskih članov posebej izpostavljajo nevarnost za družinske člane vladnih uradnikov in članov afganistanskih nacionalnih varnostnih in obrambnih sil, za kar pa ne gre v tožnikovem primeru. Sodišče torej na podlagi vsega navedenega zaključuje, da tožniku zaradi bratovega preteklega oboroženega udejstvovanja v stranki Hezb-e Wahdat v izvorni državi ne grozi preganjanje.

21. Nadalje je tožnik uveljavljal tudi preganjanje iz razloga, ker je šiit (verska pripadnost) in Hazar (etnična pripadnost). Pri tem sodišče pojasnjuje, da so Hazari večinoma šiiti, zato sta pri njih narodnost in religija neločljivo povezana in zaradi tega vedno ni mogoče jasno ločevati med diskriminacijo na podlagi vere oziroma etnične pripadnosti.26 Sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka v izpodbijani odločbi do teh dveh možnih podlag za preganjanje celovito opredelila in njeni obrazložitvi sodišče lahko sledi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zaradi poteka časa od dneva izdaje izpodbijane odločbe pa mora sodišče vseeno preveriti, ali so se v vmesnem času razmere toliko poslabšale, da bi za Hazare oziroma šiite lahko govorili utemeljenem strahu pred preganjanjem. Smernice UNHCR v zvezi s šiiti navajajo, da čeprav nekateri viri poročajo, da se je odkrita diskriminacija sunitov proti šiitski skupnosti zmanjšala, drugi viri poročajo, da se diskriminacija na nekaterih območjih nadaljuje. Število nasilnih napadov protivladnih elementov proti šiitom naj bi se od leta 2016 močno povečalo in naj bi vključevali izginotja in ugrabitve, načrtne usmrtitve, napade na šiite v mošejah in vaseh kot tudi kompleksne in samomorilske napade. Nadalje lahko posamezniki, ki sicer pripadajo eni največjih etničnih skupin v državi, predstavljajo manjšinsko etnično skupino na območju, kjer živijo, in se zaradi svoje narodnosti srečujejo z diskriminacijo in slabim ravnanjem na svojem domačem območju. Prav tako pa se član etnične skupine ali klana, ki na državni ravni predstavlja manjšino, ne srečuje z diskriminacijo na podlagi narodnosti na območjih, kjer ta etnična skupina ali klan predstavlja lokalno večino.27 Navedeno se sklada z nadaljnjo informacijo iz smernic UNHCR, da je Indeks ogroženosti ljudi, ki ga sestavlja skupina Minority Rights Group International, uvrstil Afganistan na peto mesto med državami, ki so najbolj nevarne za etnične manjšine, predvsem zaradi napadov, katerih tarče so ljudje zaradi svoje narodnosti ali religije, med etničnimi skupinami, ki so ogrožene v Afganistanu, pa specifično navaja Hazare, Paštune, Tadžike, Uzbeke, Turkmene in Belučijce,28 torej so ogrožene manjšine na določenih območjih lahko tudi sicer večinsko prebivalstvo (kot so npr. Paštuni). Že v izpodbijanem sklepu je tožena stranka torej pravilno presodila, da pripadnik etnične skupine, ki na državni ravni predstavlja manjšino, praviloma in v odsotnosti nekih posebnih individualnih okoliščin ne bo ogrožen na območju, kjer ta predstavlja večino.29 In ravno takšna je situacija v obravnavanem primeru, saj tožnik prihaja iz bližine kraja oziroma okraja Miramor, kjer je 100 % prebivalstva Hazara, v sami provinci Daykundi pa 86 %,30 tožnik pa ni navajal nikakršnih drugih posebnih osebnih okoliščin, ki jih sodišče ne bi presodilo in kot podlago za preganjanje izključilo že v okviru drugih uveljavljanih razlogov, zaradi katerih bi tožniku grozilo preganjanje na podlagi njegove etnične oziroma verske pripadnosti." Enako kot v sodbi v zadevi I U 1838/2016 zato tudi v tem upravnem sporu sodišče ugotavlja, da v sami provinci Daykundi tožniku ne grozi preganjanje, kar je sicer presodilo tudi že Vrhovno sodišče v sklepu I U 13/2019. Tudi v nadaljevanju sodišče ponavlja obrazložitev iz sodbe v zadevi I U 1838/2016, kot sledi:

22. "Glede informacij o izvorni državi, ki jih je pridobilo sodišče in tožnik, in ki poročajo o povečanju diskriminacije in napadov protivladnih akterjev na Hazare, sodišče ugotavlja, da iz poročil tudi izhaja, da so akterji preganjanj protivladni elementi, predvsem Talibani in vojaška skupina ISKP (angl. Islamic State Khorasan Province),31 in da je tožnikova provinca Daykundi med najbolj varnimi in najmanj obremenjenimi s prisotnostjo Talibanov ali ISKP.32 Incidenti, usmerjeni zoper Hazare ali druge šiite, so predvsem dveh vrst, in sicer napadi na kraje, kjer se zbirajo šiiti, na primer v mošejah v Kabulu ali Heratu, na verskih spominskih svečanostih v Kabulu ali Mazar-e-Šarifu ali na političnih demonstracijah v Kabulu; in incidenti, kjer so na avtobusih iskali specifično Hazare ali napadali hazarske vasi (zlasti na podeželju, v provincah, kot so Baglan, Sar-e-Pul, Gor, Balk, Vardak, Gazni in Zabul).33 Tožnik pa ni zatrjeval ali kakorkoli izkazal, da bi se sam znašel v takšnih posebej rizičnih okoliščinah. Glede potovanj sodišče še ugotavlja, da naj bi v obdobju od 2015 do 2016 upadlo število cestnih napadov in ugrabitev Hazarov, po nekaterih podatkih pa za leto 2016 med razlogi za številne napade na Hazare celo ni bilo dokumentiranih primerov, kjer je bil vzrok etnična pripadnost ali veroizpoved, pa tudi če so morda Hazari bolj ogroženi med potovanjem po cesti, je to mogoče povezati z drugimi dejavniki, na primer s tem, da Hazari pogosteje potujejo in so zato na cestah sorazmerno bolj zastopana skupina, ter s tem, da so si pogosto poiskali službe v nevladnem sektorju ali kot visoki vladni uradniki. Poleg tega naj bi v večini primerov ubojev in ugrabitev Hazarov na cesti temu botrovali drugi razlogi in ne etnična oziroma verska pripadnost.34

23. Glede napadov Talibanov na Hazare pa viri celo poročajo, da Talibani nimajo namena začeti vojne med sektami, še zlasti zato, ker Hazare in druge šiite vidijo kot del naroda, ki ga želijo imeti v celoti pod nadzorom in da se pri ciljanih napadih na Hazare Talibani ustavijo. Četudi Talibani še vedno gojijo globoko nezaupanje do svojih nekdanjih nasprotnikov, zlasti tistih iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, so si v zadnjih nekaj letih nekatere hazarske skupnosti in Talibani celo pomagali v bojih proti Islamski državi. Talibani celo trdijo, da imajo podporo večine šiitskega prebivalstva v Bamyanu, Daykundiju in Hazarajatu‘, kar po mnenju sodišča provinco Daykundi še manj izpostavlja morebitnim napadom s strani Talibanov.35

24. Tudi na splošno so v zadnjih letih varnostne razmere v Hazarajatu (območju z večinskim hazarskim prebivalstvom, kamor spada tudi provinca Daykundi), zlasti v provinci Bamyan, mnogo boljše kot v drugih delih Afganistana. V večini okrožij teh provinc Hazari predstavljajo veliko večino prebivalstva, kar zmanjšuje etnična trenja. Ker so Hazari prepoznavni na videz, se je Nehazarom težko neopaženo infiltrirati v teh območjih. Gorata pokrajina Hazarajata nudi tudi naravno zaščito, saj zunanji prišleki težko potujejo skozi te province zaradi majhnega števila cest. Nekatera območja Hazarajata so varnejša kot druga. Južna območja province Daykundi, ki mejijo na provinco Uruzgan, so manj varne kot preostali del province Daykundi, saj je to neuradna meja med večinsko hazarsko skupnostjo in Paštuni, zato tu ponekod prihaja do lokaliziranega etničnega nasilja. Po poročanjih so tu Talibi bolj prisotni, kar (sicer mnogo manj) velja tudi za severovzhodna območja province Bamyan. Po podatkih iz septembra 2017 sta za Hazare provinci Bamyan in Daykundi še vedno varnejši kot večina ostalih predelov Afganistana. Napadi upornikov, do katerih prihaja na teh območjih, so večinoma bolj usmerjeni zoper državne in mednarodne interese in niso etnično motivirani. V letu 2017 je bil v primerjavi z letom 2016 zabeležen tudi precejšnji upad civilnih žrtev v provincah Bamyan in Daykundi.36

25. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje enako, kakor ESČP v že omenjeni zadevi A.M. proti Nizozemski,37 in sicer, da se v dokaznem postopku ni pokazalo, da bi bil na podlagi svojih osebnih okoliščin tožnik v kakorkoli slabšem položaju, kot so trenutno vsi ostali Hazari v Afganistanu. Sodišče sicer sprejema, da splošna situacija za Hazare v Afganistanu ni neproblematična,38 vendar situacija ni tako slaba, da bi vsaki osebi hazarskega porekla grozilo tveganje za kršitev 3. člena EKČP, enako pa sodišče ugotavlja glede utemeljenega strahu pred dejanji, ki bi po intenziteti pomenila dejanja preganjanja, kakor so določena v prvem odstavku 26. člena ZMZ-1. 26. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 14. 9. 2018 uveljavljal tudi, da mu grozi preganjanje zaradi "zahodnjaštva", torej zaradi vrnitve iz zahodnih držav in vtisa, da je oseba prevzela zahodne vrednote, postala vohun in/ali obogatela. To bi lahko pomenilo preganjanje iz razloga (pripisanega) političnega prepričanja, vere ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Iz smernic UNHCR39 izhaja, da povratnike lokalne skupnosti ali država pogosto obravnavajo z nezaupanjem, kar pripelje do diskriminacije in osamitve, in da posameznike, ki sodijo v druge profile, kot so npr. humanitarni delavci in delavci za razvojno pomoč in ženske v javnem življenju, lahko protivladni elementi podobno obtožijo, da so prevzeli vrednote in/ali videz, povezan z zahodnimi državami, zaradi česar postanejo tarče. Tudi Hazari naj bi bili med njimi, vendar informacije o tem niso enotne./.../40 Sodišče ocenjuje, da mora oseba v določenem trenutku vzbuditi pozornost pri možnih akterjih preganjanja s svojim vedenjem ali drugimi osebnimi okoliščinami oziroma so v nevarnosti zaradi svojega spola (ženske) ali poklica (humanitarni delavci in delavci za razvojno pomoč). V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da tožnik ni zatrjeval, da bi pri njemu obstajale kakšne okoliščine, zaradi katerih bi lahko morebitni akterji preganjanja (država ali Talibani, katerih prisotnost je v njegovi provinci sicer nizka) menili, da je tožnik postal vohun, prevzel videz ali zahodne navade ali vrednote ali obogatel. 27. Na podlagi obravnave vseh navedenih razlogov za preganjanje sodišče ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati, da ima v Afganistanu, konkretno v provinci Daykundi in domačem kraju v okraju Miramor, utemeljen strah pred preganjanjem, zato pogojev za priznanje statusa begunca ne izpolnjuje.“

28. Sodišče od vseh pravkar citiranih ugotovitev ne odstopa, poleg tega je te ugotovitve Upravnega sodišča presojalo tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 13/2019 z dne 24. 4. 2019 in ugotovilo, da so pravilne in zakonite. Glede ocenjevanja razmer v Afganistanu je sodišče v predhodnem upravnem sporu že ugotovilo, da se obseg spopadov in splošne varnostne razmere v posameznih provincah Afganistana razlikujejo, in da je bolj kot splošno situacijo na območju celotne države nujno treba oceniti situacijo v posameznih relevantnih provincah.41 Sodišče ugotavlja, da so informacije o izvorni državi, ki jih je predložil tožnik dne 5. 5. 2019 in ki naj bi kazale na povečanje nasilja s strani Talibanov in ekstremistične skupine ISKP (angl. Islamic State Khorasan Province) nad Hazari oziroma šiiti, bodisi presplošne in ne dovolj konkretne, ker se nanašajo na Afganistan kot celoto, bodisi se nanašajo na druge province in ne na tožnikovo domačo provinco Daykundi, za katero je sodišče ugotovilo, da je med najbolj varnimi in najmanj obremenjenimi s prisotnostjo Talibanov ali ISKP.42 Le informacije pod 3. in 7. točko pripravljalne vloge se nanašajo na provinco Daykundi, vendar iz informacij ni razvidno, da bi bile tarče oziroma žrtve ravno Hazari oziroma šiiti, pa tudi sicer poročajo zgolj o žrtvah med vojaki in policisti, kar tožnik ni. Prav tako ni omenjen tožnikov domači okraj Miramor. Navedeni dokazi zato ne bi mogli biti pomembni za odločitev v obravnavani zadevi in njihovo izvajanje sodišče lahko zavrne, kot izhaja iz stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 65/2019 z dne 29. 5. 2019 (11. in 12. točka obrazložitve).

29. Sodišče po povedanem (ponovno) ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

30. Glede subsidiarne oblike zaščite v zvezi z utemeljenim tveganjem, da bi tožnik ob vrnitvi v Afganistan utrpel resno škodo, ki zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja 28. člena ZMZ-1) ali mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja 28. člena ZMZ-1), se sodišče, tako kot v predhodno izdani sodbi I U 1838/2016 z dne 19. 10. 2018, v celoti sklicuje na obrazložitev v zvezi s statusom begunca. Sodišče je namreč predhodno že ugotovilo, da tožnik ni uspel izkazati dovolj visoke stopnje verjetnosti, da bi mu ob vrnitvi v izvorni kraj v Afganistanu grozila usmrtitev ali smrtna kazen ali mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen.

31. Glede tretje alineje 28. člena ZMZ-1, tj. možnosti resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost tožnika zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih v tožnikovem domačem kraju v provinci Daykundi se sodišče prav tako v celoti sklicuje na svojo presojo iz sodbe I U 1838/2016 z dne 19. 10. 2018, ki ji je Vrhovno sodišče v obrazložitvi sklepa I Up 13/2019 z dne 24. 4. 2019 (17. točka obrazložitve) pritrdilo. Sodišče je v sodbi z dne 19. 10. 2018 ugotovilo, da je v Afganistanu še vedno nedvomno mogoče govoriti o oboroženem konfliktu in, kot že omenjeno, da se obseg spopadov in splošne varnostne razmere v posameznih provincah razlikujejo, zaradi česar je bolj kot splošno situacijo na območju celotnega Afganistana nujno oceniti, kakšen je obseg samovoljnega nasilja v tožnikovi domači provinci Daykundi, in ali je to nasilje dovolj obsežno, da je mogoče govoriti o utemeljenem tveganju, da bi ob vrnitvi v to provinco nastala resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost tožnika. Sodišče je glede province Daykundi tudi pri ponovnem odločanju ugotovilo enako, kot v 30. do 33. točki obrazložitve sodbe I U 1838/2016 z dne 19. 10. 2018, in sicer:

32. "Zadnje dostopne informacije o izvorni državi kažejo, da je področje osrednje visoke planote postalo eno najbolj stabilnih v Afganistanu z vsemi okraji pod nadzorom vlade, Talibani in drugi uporniki pa so minimalno prisotni in malo sposobni izvajati operacije. Provinco Daykundi nadzorujejo oblasti, varnostne razmere pa so stabilne, z izjemo južnega dela, ki je izpostavljen pritiskom upornikov, katerih tarče so varnostne sile.43 Pri tem sodišče ugotavlja, da se tožnikov domač okraj Miramor ne nahaja v južnem delu Daykundija in da tožnik ni pripadnik varnostnih sil. Tudi sicer so Talibani poleti 2018 v južnem delu province naleteli na močan odpor in naj bi bili celo poraženi.44 V Daykundiju v obdobju od 1. do 31. januarja 2017 ni bilo nobenih incidentov povezanih z islamsko skupino ISKP. Pozno v decembru 2017 je eden izmed virov Daykundi opisal kot mirno provinco. V letu 2017 je bilo v provinci Daykundi 43 civilnih žrtev: 16 oseb je bilo ubitih in 27 ranjenih, pretežno zaradi neeksplodiranih eksplozivnih sredstev in protipehotnih min, za njimi pa sledijo terenski spopadi ter ciljani in namerni uboji. To pomeni 59 % povečanje v primerjavi z letom 2016. Tiskovna agencija Pajhwok Afghan News je poročala, da v letu 2017 niso prejeli nobenih poročil o žrtvah v Daykundiju, pri čemer omenjena tiskovna agencija okrožje Gizab umešča v provinco Uruzgan. V obdobju od 1. januarja 2017 do 31. marca 2018, je v provinci Daykundi prišlo do dveh z uporniki povezanih incidentov. Poročano je bilo o dveh ubitih in enemu ranjenemu civilistu v okrožju Gizab oktobra 2017, za napade naj bi bili odgovorni Talibani. V obdobju od 1. januarja 2017 do 26. marca 2018 se je iz Daykundija razselilo 567 oseb (529 iz Gizaba/Patuja; 31 iz Kajrana; 7 iz Miramorja). V septembru se je poročalo o vse večjem številu notranje razseljenega prebivalstva Afganistana, ki so iskali zatočišče v Daykundiju.45 Iz grafičnih prikazov iz poročila EASO iz decembra 201746 prav tako izhaja, da je po podatkih od septembra 2016 do maja 2017 provinca Daykundi uvrščena med najvarnejše province v Afghanistanu, tako po absolutnem številu incidentov kakor po številu incidentov na prebivalca.

33. Tudi EASO je ocenil Daykundi kot eno izmed najvarnejših provinc, in sicer v svojem dokumentu Country Guidance Afghanistan, Guidance note and common analysis iz junija 2018. EASO za provinco Daykundi, upoštevajoč kvalitativne in kvantitativne dejavnike za obdobje od januarja 2017 do marca 2018 in kriterije iz člena 15(c) Kvalifikacijske direktive II 2011/95/EU,47 ocenjuje, da je stopnja samovoljnega nasilja tako nizka, da na splošno za civilista tam ni resne in individualne grožnje.48

34. Tožnik je sicer navajal vir iz avgusta 2018,49 da so se prejšnji teden nadaljevali spopadi v obliki zračnih in brezpilotnih napadov s strani varnostnih sil, kot tudi napadi in zasede upornikov, v katerih so bili ubiti in ranjeni tudi civilisti, in da je najbolj prizadetih 14 provinc (od 34, op. sodišča), vključno s provinco Daykundi. To pa je tudi edina informacija, ki govori o poslabšanju razmer v Daykundiju (poleg skoraj polovice drugih provinc), in ne navaja, koliko naj bi bilo žrtev in za kateri del province naj bi šlo, pri čemer sodišče ugotavlja, da bi glede na pretekle varnostne incidente, ki so se dogajali predvsem v južnem delu province, lahko šlo tudi v tem primeru za isto območje. Predvsem ker iz drugega vira izhaja, da so poleti 2018 Talibani v južnem delu province naleteli na močan odpor in naj bi bili celo poraženi.50 Glede na skopost teh novejših informacij, ki jih navaja tožnik, in glede na obširnejša poročila in ocene stanj v provinci v poročilih, ki upoštevajo različne dejavnike (ne le število žrtev, gl. predhodno točko), ki so prav tako dovolj aktualna, saj zajemajo podatke iz leta 2017 in do marca 2018, ki za nevaren del province označujejo le njen južni del, ki navajajo, da se ljudje iz drugih bolj nevarnih krajev preseljujejo v Daykundi in da v provinci ni delovanja islamske države, sodišče zaključuje, da je stopnja samovoljnega nasilja v tej provinci in še posebej v tožnikovem domačem okraju Miramor tako nizka, da na splošno za civilista tam ni resne in individualne grožnje za njegovo življenje ali osebnost. 35. Pri tem je treba v skladu s sodbo Sodišča EU v zadevi Elgafaji51 upoštevati tudi, da čim bolj je prosilec morebiti sposoben dokazati, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se osebi prizna pravica do subsidiarne zaščite. Kakšnih drugih takšnih elementov, ki jih ne bi sodišče upoštevalo že pri presoji izpolnjevanja pogojev za priznanje status begunca, pa tožnik ni niti zatrjeval niti izkazal."

36. Tudi navedbe tožnika v pripravljalni vlogi z dne 5. 5. 2019 na presojo sodišča v tem upravnem sporu ne morejo vplivati. Kot že rečeno, so informacije, na katere se sklicuje tožnik v tej vlogi, presplošne in ne dovolj konkretne, ker se nanašajo na Afganistan kot celoto, oziroma se nanašajo na druge province in ne na tožnikovo domačo provinco Daykundi, za katero je sodišče ugotovilo, da je na splošno med najbolj varnimi in tudi najmanj obremenjenimi s prisotnostjo Talibanov ali ISKP.52 Le informacije v tožnikovi vlogi z dne 5. 5. 2019 pod 3. in 7. točko se nanašajo na provinco Daykundi, vendar informacije poročajo zgolj o žrtvah med vojaki in policisti, prav tako ni omenjen tožnikov domač okraj Miramor. Navedeni dokazi zato, kot je sodišče že navedlo v povezavi z obrazložitvijo pogojev za status begunca, niso pomembni za odločitev v obravnavani zadevi.

37. Mora pa sodišče v skladu z napotki Vrhovnega sodišča iz sklepa I Up 13/2019 z dne 24. 4. 2019 ponovno presoditi varnost poti od letališča v Kabulu, kamor bi bil tožnik glede na navedbe tožene stranke vrnjen, do tožnikove domače province Daykundi. Sodišče je v zvezi s tem že presodilo, da je ugovor tožnika, da pot zanj ni varna, relevanten, saj če so poti, za katere bi bilo razumno pričakovati, da jih bo tožnik uporabil na poti do svojega domačega kraja, prizadete zaradi oboroženega spopada in tožniku pri potovanju grozi resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1, potem sledi, da je izkazano utemeljeno tveganje za nastanek resne škode v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ-1 v domačem kraju.53 S tem se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni izrecno ukvarjala, pa bi se morala.

38. V sodbi I U 1838/2016 z dne 19. 10. 2019 je sodišče ugotovilo, da sta za dostop do pritožnikove province Daykundi primerni dve poti, in sicer pot skozi provinci Wardak in Bamyan ali pot skozi provinci Parwan in Bamyan (da je tretja mogoča pot preko province Ghazni prenevarna, ostaja med strankama nesporno).

39. Za provinci Parwan in Wardak je tožnik že v predhodnem upravnem sporu citiral poročila EASO,54 da v obeh poteka samovoljno nasilje in da se resnično tveganje resne škode v skladu s 3. alinejo 28. člena ZMZ-1 lahko ugotovi, če je prosilec posebej prizadet zaradi dejavnikov, ki so značilni za njegove osebne okoliščine.

40. Za provinco Wardak je v omenjenem poročilu navedeno, da so v večini njenih delov močno prisotne uporniške skupine, zlasti Talibani. Tožena stranka se do varnosti poti v tej provinci v izpodbijani odločbi ni opredelila. Obe stranki sta že v predhodnem sodnem postopku navedli, da sta okraja Hisa-I-Awal Bishud in Markaz-e Bishud v najnižji kategoriji resnosti konfliktov, v pripravljalni vlogi pa je tožena stranka še navedla, da naj bi tožnik potoval prav skozi ta dva okraja.55 Vendar pri tem tožena stranka ni navedla vira, iz katerega bi izhajalo, da bo tožnik potoval prav skozi ta dva okraja in, kar je še bolj bistveno, da bo potoval samo skozi ta dva okraja. Iz tega razloga sodišče takšni navedbi tožene stranke ne more slediti. Glede na že navedeno dejstvo, da so v večini delov province Wardak močno prisotne uporniške skupine, zlasti Talibani, sodišče ugotavlja, da je tožnik uspel izkazati, tožena stranka pa ne izpodbiti, da je pot skozi navedeno provinco, ne glede na to, da bi pri tem morebiti prečkal kakšen relativno bolj varen okraj, zelo nevarna. Dodatno na to kažejo informacije, da so glavni vzroki za civilne žrtve terenski spopadi, ciljno usmerjani uboji, zračni napadi in neeksplodirane mine, kar tudi po presoji Vrhovnega sodišča,56 nakazuje na potencialno višjo stopnjo samovoljnega nasilja v tej provinci. Poleg tega takšni napadi po naravi stvari (terenski spopadi, zračni napadi, neeksplodirane mine) v okoliščinah samovoljnega nasilja lahko ogrožajo tudi osebo, ki skozi provinco le potuje.

41. V skladu s stališčem Sodišča EU v zadevi Elgafaji, na katerega je opozorilo tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 13/2019 z dne 24. 4. 2019, da čim bolj je prosilec morebiti sposoben dokazati, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se osebi prizna pravica do subsidiarne zaščite,57 sodišče v predmetni zadevi upošteva tudi okoliščino, da je tožnik Afganistan zapustil pred približno petnajstimi leti (vanj se je vmes vrnil le za kratek čas ter se takrat ves čas skrival) in da v Afganistanu nima več nobenih družinskih članov,58 kar mu po oceni sodišča pomembno otežuje pravilno in aktualno varnostno oceno tveganosti posameznih potovanj, pridobivanje informacij o najvarnejših in najprimernejših poteh, socialno podporo ipd. Navedeno torej povečuje tožnikovo ranljivost in je zato to še dodatna okoliščina, zaradi katere sodišče presoja, da bi bilo za tožnika potovanje v omenjeno provinco dovolj nevarno in da zato obstaja resnično tveganje nastanka resne škode v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ-1. 42. Podobno je mogoče ugotoviti za provinco Parwan. Zanjo je v omenjenem poročilu EASO iz leta 2018 prav tako omenjeno, da v njej poteka samovoljno nasilje in da so v nekaterih okrožjih Parwana močno prisotne uporniške skupine, zlasti Talibani. Resnost konflikta se je sicer v sami provinci razlikovala. Tožena stranka je glede te province navedla,59 da so okraji, skozi katere bi moral tožnik, to so Salang, Shinwari, Jabalussaraj, Bagram in Koh-e Safi, označeni z nizko prisotnostjo varnostnih incidentov (eden v treh mesecih), pri čemer se brez navedbe strani sklicuje na poročilo EASO Afghanistan Security Situation, May 2018. Kljub temu, da je tožena stranka v prilogi B3 povzela omenjeno poročilo iz maja 2018, te informacije tam ni mogoče najti. Glede na navedeno torej sodišče ne more preizkusiti dokazne ocene tožene stranke iz izpodbijane odločbe glede varnosti poti skozi Parwan, ker je ta ne vsebuje, niti ne more slediti navedbam tožene stranke iz omenjene pripravljalne vloge z dne 27. 9. 2018, da bo moral tožnik res potovati skozi navedene okraje in, kar je še bolj bistveno, samo skozi te okraje. Po drugi strani pa je tožnik uspel izkazati, da iz informacij o izvorni državi izhaja, da so v nekaterih okrajih Parwana močno prisotne uporniške skupine, zlasti Talibani, in da so bili vodilni vzroki za civilne žrtve v provinci neeksplodirana ubojna sredstva/kopenske mine, ki so jim sledili ciljani napadi in terenski posegi.60 Neeksplodirana ubojna sredstva/mine in terenski posegi po oceni sodišča po naravi stvari pomenijo, da so v okoliščinah samovoljnega nasilja lahko resno ogrožene tudi osebe, ki skozi provinco potujejo, v povezavi z že omenjenimi osebnimi okoliščinami tožnika, ki kažejo na njegovo večjo ranljivost. 43. Tudi iz poročila UK Home Office, Country Policy and Information Note, Afghanistan: Hazaras, August 2018,61 ki ga je sodišče v predhodnem upravnem sporu I U 1838/2016 pridobilo po uradni dolžnosti, izhaja, da je potovanje iz Kabula v Daykundi ter Bamyan zelo nevarno.

44. Glede na navedeno sodišče presoja, da je tožnik uspel izkazati, tožena stranka pa ne izpodbiti, da je tudi pot skozi Parwan, ne glede na to, da bi pri tem morebiti prečkal kakšen relativno bolj varen okraj, zelo nevarna. Ob upoštevanju tožnikovih osebnih okoliščin, tj., da je tožnik Afganistan zapustil pred več kot petnajstimi leti in da v Afganistanu nima več nobenih družinskih članov,62 kar mu po oceni sodišča dodatno otežuje pravilno in aktualno varnostno oceno tveganosti posameznih potovanj, pridobivanje informacij o najvarnejših in najprimernejših poteh, socialno podporo, kar povečuje njegovo ranljivost, sodišče presoja, da je potovanje za tožnika tudi v provinco Parwan dovolj nevarno, da zanj obstaja realno tveganje nastanka resne škode v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ-1. 45. Sodišče temu dodaja, da tudi iz novejših informacij tožene stranke63 izhaja, da se odsvetujejo vsa potovanja med drugim v okraje province Parwan Shinwari, Jabal Saraj in Bagram, torej okraje, ki jih je tožena stranka po njenih navedbah v vlogi z dne 27. 9. 2018 označila za varne in skozi katere naj bi tožnik potoval. 46. Nadalje sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 27. 9. 2018 tudi ni navedla vira, iz katerega črpa informacijo, da naj bi bila med Kabulom in Bamyanom vzpostavljena redna letalska linija (kar bi omogočalo tožniku, da se provincama Parwan in Wardak v celoti izogne), zaradi česar je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 13/2019 z dne 24. 4. 2019 navedlo, da ta okoliščina ni z ničemer utemeljena. Posledično tožena stranka ni uspela izkazati, da bi se tožnik provincama Parwan in Wardak lahko izognil s potovanjem z letalom.64

47. Sodišče se je s tem opredelilo do stopnje samovoljnega nasilja, ki bi pritožniku utegnilo povzročiti resno škodo zaradi navzočnosti na ozemlju provinc Wardak in Parwan, katerima se pri potovanju ne more izogniti, kakor je bil napotek Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 13/2019 z dne 24. 4. 2019. Tožnik je uspel izkazati, da je stopnja samovoljnega nasilja v omenjenih provincah tolikšna, da potovanje zanj osebno ni dovolj varno, zaradi česar tožniku grozi utemeljeno tveganje za nastanek resne škode v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ-1. 48. Navedeno pomeni, da je relevantno vprašanje, ali je za tožnika možna notranja razselitev v Kabul, ki je po navedbah tožene stranke, edino mesto, kamor bi bil tožnik vrnjen.

49. Sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani odločbi tožena stranka ugotovila, da se tožnik lahko vrne v domači kraj v provinco Daykundi, pri čemer je istočasno prepletala oceno varnostnih razmer v Daykundiju in Kabulu in za slednjega tudi zaključila, da tožnikovo življenje tam ne bo ogroženo (str. 17 izpodbijane odločbe). Sodišče ugotavlja, da s tem tožena stranka ni sledila kriterijem, ki jih za uporabo instituta notranje zaščite določata 29. člen ZMZ-165 in 8. člen Kvalifikacijske direktive II. Da Kabul zanj ni varen, pa tožnik ugovarja tudi v tožbi. Sodišče poudarja, da je zaradi specifičnih varnostnih razmer v Afganistanu dokazno breme glede obstoja ustrezne razselitvene alternative v okviru prosilčeve izvorne države na toženi stranki, saj z njo odkloni zaščito v Republiki Sloveniji.66 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča67 nadalje izhaja, da mora tožena stranka v zvezi z razumnostjo pričakovane nastanitve odgovoriti na vprašanja, ali posameznik lahko pričakuje, da se bo v kraju lahko nastanil in da si bo tam lahko zagotovil minimalno ekonomsko-socialno varnost, torej tako, ki bo omogočala življenje nad pragom nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP. Nerazumno bi bilo namreč pričakovati naselitev osebe v kraju, kjer bo soočena z življenjskimi razmerami, nedostojnimi za človeka. Pri tem ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost, oziroma, da si bo našel delo in preživel,68 saj je treba osebne prosilčeve okoliščine vedno presojati v povezavi s splošnimi okoliščinami, ki prevladujejo v relevantnem delu izvorne države in ki objektivno vplivajo na uresničljivost prosilčevih možnosti. Tako iz sodne prakse ESČP izhaja,69 da morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči UNCHR ali lokalnih oblasti, ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne predstavljajo kršitve 3. člena EKČP, hkrati pa izpolnitev teh pogojev izključuje nevarnost, da bi se prosilec izselil v drug del države, kjer mu grozi preganjanje oziroma resna škoda. Po navedenem so z vidika razumnosti nastanitve v kraju med drugim relevantni odgovori na naslednja vprašanja: 1) ali lahko notranje razseljene osebe računajo na nastanitev pri sorodnikih, prijateljih, v zbirnih centrih ali najemniških stanovanjih, 2) ali je vrnjenim prosilcem na voljo delo, ki jim omogoča preživetje, 3) ali za primer, ko vrnjeni prosilec ne more računati na pomoč družinske ali socialne mreže (ker je v kraju razselitve nima ali se zaradi osebnih okoliščin ne more vključiti vanjo), tovrstno pomoč (finančno, glede nastanitve itd.) omogočajo država ali humanitarne organizacije.70 Tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo s tem, ko se je pavšalno ukvarjala zgolj z vprašanjem varnosti v mestu Kabul, ni pa presojala testa razumnosti razselitve in kriterijev, kot izhajajo iz zgoraj citirane sodne prakse. Prav tako ni upoštevala materialnopravnega kriterija tožnikovih osebnih okoliščin (drugi odstavek 29. člena ZMZ-1), kot na primer, da tožnik že približno petnajst let ni prebival v Afganistanu in tam nima več družinskih članov,71 zaradi česar je varnost in razumnost razselitve v Kabulu zaradi pomanjkanja ustrezne socialne oziroma podporne mreže lahko vprašljiva.72

50. Tožena stranka mora to storiti v ponovljenem postopku. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča, ki je v sodbi I Up 164/2015 z dne 28. 10. 2015 (11. odstavek) navedlo, da "prvi odstavek 75. člena ZMZ Upravnemu sodišču nalaga, da mora v primeru, če ugotovi, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, izvesti glavno obravnavo. Ta je namenjena odpravi pomanjkljivosti dejanskega stanja, ki jih senat (sodnik poročevalec) oceni (ugotovi) pri pregledu spisa." Vsebinsko enako določbo kot prvi odstavek tedanjega 75. člena ZMZ vsebuje sedanji ZMZ-1 v drugem odstavku 71. člena ZMZ-1. Vrhovno sodišče je nadaljevalo, da ni namen določbe 75. člena ZMZ, "da Upravno sodišče v celoti ugotavlja dejansko stanje glede dejstev in okoliščin, ki so bistvene za odločitev v zadevi, če se tožena stranka do teh vprašanj sploh ni opredelila, jih ni obravnavala in tudi ni ugotavljala dejanskega stanja, tako kot je bilo to v obravnavanem primeru (glede možnosti notranje razselitve)" (11. odstavek). Tudi v obravnavani zadevi se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni pravilno in v celoti opredelila do možnosti notranje razselitve, tudi zato, ker je primarno štela, da se lahko tožnik vrne v domačo provinco Daykundi. Vrhovno sodišče je v citirani zadevi I Up 164/2015 zaključilo, da se "tožena stranka v svoji odločbi sploh ni opredeljevala (zaradi napačne razlage materialnega prava) do možnosti notranje razselitve obeh tožnikov v drugih predelih Ukrajine in dejstev v zvezi s to možnostjo v postopku ni niti ugotavljala, zato preverjanje dejanskega stanja s strani prvostopenjskega sodišča v tem obsegu niti ni mogoče" (12. odstavek obrazložitve). Enako velja tudi za obravnavano zadevo, zato je vprašanje možnosti notranje zaščite v Kabulu v skladu z vsemi kriteriji iz 29. člena ZMZ-1 v vseh bistvenih delih ostalo nerazrešeno s strani tožene stranke, kakor pravi SEU v zadevi C-652/16 Ahmedbekova z dne 4. 10. 2018, četudi gre v fazi upravnega postopka za ključno fazo skupnih postopkov, uvedenih s Procesno direktivo II.73

51. Pri odločitvi, da je sodišče v ponovljenem postopku odločalo brez ponovnega zaslišanja tožnika in izvajanja dokazov na glavni obravnavi, pa je sodišče, poleg sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 164/2016, upoštevalo interpretacijo SEU določila člena 46(3) Procesne direktive II iz novejše sodne prakse,74 ki je neposredno uporabljiva določba,75 saj je odločanje na seji senata omogočalo podrobno in posodobljeno (ex nunc) presojo zakonitosti akta.76 Dejstva, ki jih je tožnik predložil šele v tem upravnem sporu, pa ne pomenijo novega "razloga" v smislu interpretacije Sodišča EU v zadevi Ahmedbekova (odstavek 98-99).

52. Tožnik pa v upravnem sporu niti ni predlagal odločitve v sporu polne jurisdikcije, pač pa je zahteval le odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek toženi stranki.

53. Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (predvsem določb 29. člena ZMZ-1) odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

54. Tožena stranka je pri odločanju v ponovljenem postopku vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). To po stališču Sodišča EU v sodbi Velikega senata v zadevi Alheto (C-585/16, 25. 7. 2018, odst. 144-149) pomeni, da mora biti odločba oziroma odločitev v ponovnem postopku sprejeta v skladu s presojo iz sodbe, s katero je bila odločba upravnega organa odpravljena.

55. Sodišče toženi stranki priporoča, da v ponovljenem postopku pretehta potrebo po proučitvi novejših poročil in smernic glede razmer v Afganistanu, kot so npr. poročilo EASO: Afghanistan, Key socio-economic indicators, Focus on Kabul City, Mazar-e Sharif and Herat City, April 2019; poročilo EASO: Afghanistan Security situation, June 2019; smernice EASO Country Guidance Afghanistan: Guidance note and common analysis, June 2019, kakor tudi poročila in smernice UNHCR.

1 Kakršna je tudi mednarodna in slovenska praksa v azilnih zadevah (gl. npr. sodbi Upravnega sodišča v zadevah I U 440/2012 z dne 8. 6. 2012 in I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012, 127. točka obrazložitve). 2 To bi lahko bilo povezano s tožnikovimi navedbami, da je njegov brat na podlagi teh dokumentov dobil dovoljenje za prebivanje v Iranu, torej je bil Iran očitno naklonjen stranki Hezb-e Wahdat. 3 Prvi in tretji odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP): (1) Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). (3) Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. 4 Str. 8 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 15. 4. 2016. Sodišče še pripominja, da je tožena stranka na str. 11 izpodbijane odločbe sama citirala informacije, da je bila stranka Hezb-e Wahdat politična stranka Hazarov, ki je imela močno podporo Irana, enako predvideva tudi tožnik (str. 8 zapisnika glavne obravnave z dne 19. 10. 2018), zatorej je povsem verjetno, da je tožnikov brat dobil dovoljenje za prebivanje v Iranu na podlagi svojega sodelovanja v stranki, podpora Irana pa bi morda lahko tudi pojasnila žig afganistanskega veleposlaništva v Teheranu na enem izmed dokumentov. 5 Str. 119 smernic UNHCR in opomba 723, kar je vključeno v poglavje o izključitvi. 6 Opomba 723 na str. 119 smernic UNHCR. 7 A.M. proti Nizozemski, št. 29094/09 z dne 5. 7. 2016, odst. 40. 8 Navedeno je skladno z informacijami o izvorni državi, ki jih tožena stranka v izpodbijani odločbi citira na str. 11, in sicer, da so si Talibani Hazarajat (kamor spada tudi provinca Daykundi) dokončno pokorili leta 1998 in pobili številno hazarsko civilno prebivalstvo. 9 Str. 5 in 8 zapisnika osebnega razgovora z dne 15. 4. 2016. 10 Str. 7 zapisnika o podani prošnji z dne 22. 12. 2015. 11 Str. 5 in 8 zapisnika osebnega razgovora z dne 15. 4. 2016. 12 Str. 5 in 7 zapisnika. 13 Poročilo Landinfo Country of Origin Information Centre (1 November 2011) Afghanistan: Blood feuds, traditional law (pashtunwali) and traditional conflict resolution, na str. 3 vloge tožeče stranke z dne 14. 9. 2018. 14 Točka 7.1. Poročila EASO Individual targeted under societal and legal norms. 15 EASO Individual targeted by armed actors in the conflict, točka 1.2.10.4. 16 Točka 7.1. Poročila EASO Individual targeted under societal and legal norms. 17 Poročilo Landinfo Afganistan: Varnostne razmere v osrednji regiji in osrednji visoki planoti, ki ga je vlogi z dne 27. 9. 2018 priložila tožena stranka (priloga B2). 18 Navedbe tožene stranke na glavni obravnavi dne 19. 10. 2018, str. 3 zapisnika, in Poročilo Landinfo iz leta 2012, ki ga je priložila vlogi z dne 27. 9. 2018 (priloga B1), tč. 4. 19 Opomba 723 na str. 119 smernic UNHCR. 20 A.M. proti Nizozemski, št. 29094/09 z dne 5. 7. 2016, odst. 84. 21 Deveti odstavek 27. člena ZMZ-1: Pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične lastnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt iz 24. člena tega zakona. 22 Poročilo EASO Individual targeted by armed actors in the conflict, točka 1.2.8. 23 To so: Hezb-e Wahdat Islami, Hezb-e Wahdat-e Islami-ye Mardom, Hezb-e Wahdat Milli Islami in Hezb-e Wahdat-e Islami-ye Millat. 24 Smernice UNHCR, točka III A, 1. 25 Informacije o izvorni državi, ki jih tožena stranka citira na str. 13 izpodbijane odločbe. 26 Str. 61, 61 in 91 smernic UNHCR. 27 Smernice UNHCR, str. 91. 28 Smernice UNHCR, str. 91. 29 Takšno stališče izhaja tudi iz smernic UNHCR iz aprila 2016, ki jih je uporabila tožena stranka, kakor tudi iz novejših smernic UNHCR iz avgusta 2018, str. 96 in 97. 30 Informacije o izvorni državi, ki jih tožena stranka navaja v izpodbijani odločbi na str. 11 in jim tožnik ne nasprotuje. 31 Npr. informacije, ki jih je navedla tožeča stranka pod točko 3. vloge z dne 14. 9. 2018, poročilo EASO Individual targeted by armed actors in the conflict, točki 1.2.10.2 in 1.2.10.4, poročilo Home office, točka 9.3. 32 ISKP deluje v le nekaj okrožjih na južnem delu province Nangahar in do neke mere tudi v Kabului in Heratu, poročilo EASO Individual targeted by armed actors in the conflict, točka 1.2.10.3. O prisotnosti Talibanov v Daykundiju gl. Poročilo Home Office, točka 6, in poročilo Landinfo Afganistan: Varnostne razmere v osrednji regiji in osrednji visoki planoti, ki ga je vlogi z dne 27. 9. 2018 priložila tožena stranka (priloga B2). 33 Poročilo EASO Individual targeted by armed actors in the conflict, točka 1.2.10.2. Kar zadeva napad na pretežno hazarsko vas v provinci Sar-e-Pul avgusta 2017 naj bi do napada najverjetneje prišlo zato, ker naj bi se v vasi skrivala skupina lokalnih upornikov, ki naj bi nasprotovali Talibom. Ni informacij, ki bi potrjevale trditve, da je do napada na vas prišlo zaradi sektnih ali etničnih razlogov‘. V napadu na hazarsko vas v provinci Baglan maja 2016 je do napada prišlo zaradi naklonjenosti Hazarov vojaškim operacijam zoper Talibe, kar krši sporazum med Talibi in hazarsko skupnostjo. 34 Ti drugi razlogi so nepolitični spori v skupnosti ali pa dejstvo, da so ti Hazari postali tarča napadov zaradi drugih razlogov, na primer zaradi služenja v afganistanskih nacionalnih varnostnih silah, tako da bi te osebe postale tarča napadov v vsakem primeru, ne glede na njihovo narodnost, poročilo EASO Individual targeted by armed actors in the conflict, točka 1.2.10.2. 35 Poročilo EASO Individual targeted by armed actors in the conflict, točka 1.2.10.4. 36 Poročilo Home Office, točka 6. 37 A.M. proti Nizozemski, št. 29094/09 z dne 5. 7. 2016, odst. 86. 38 ESČP: "far from ideal", A.M. proti Nizozemski, št. 29094/09 z dne 5. 7. 2016, odst. 86. 39 Smernice UNHCR, str. 46 in 47. 40 V poročilu Evropskega azilnega podpornega urada (EASO) za december 2017 piše: »Mediji so poročali o več primerih, kjer so afganistanski Hazari trdili, da so bili podvrženi napadom zato, ker so nekaj časa preživeli na Zahodu, vendar se Masood Ahmadi, zastopnik Mednarodne organizacije za migracije (IOM), v korespondenci z Evropskim azilnim podpornim uradom (EASO) za namene priprave tega poročila s tem ne strinja, saj pravi, da na podlagi oseb, ki se vračajo iz zahodnih držav, etnično motiviranih ubojev povratnikov iz zahodnih držav ni bilo, z izjemo tistih, ki se znajdejo v navzkrižnem ognju med državnimi silami in uporniki. Poročilo Home Office, točka 9.3.3. 41 Priročnik EASO: Article 15(c) Qualification Directive (2011/95/EU): A judicial analysis, December 2014, str. 25. 42 Gl. 21. točko obrazložitve sodbe I U 1838/2016 z dne 19. 10. 2018. 43 Poročilo Landinfo Afganistan: Varnostne razmere v osrednji regiji in osrednji visoki planoti, ki ga je vlogi z dne 27. 9. 2018 priložila tožena stranka (priloga B2). 44 Ibidem. 45 Poročilo EASO Afghanistan Security Situation, točki 2.7.1 in 2.7.2. 46 Poročilo EASO - Podatki o izvorni državi, Afganistan, varnostne razmere, December 2017, ki ga je vlogi z dne 27. 9. 2018 priložila tožena stranka (priloga B4). 47 Kateremu torej ustreza 3. alineja 28. člena ZMZ-1. 48 EASO: Country Guidance Afghanistan, Guidance note and common analysis, junij 2018, str. 22 - 24. 49 Nemški urad za migracije in begunce Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (BAMF) z dne 13. avgusta 2018, vloga tožnika z dne 14. 9. 2018. 50 Poročilo Landinfo Afganistan: Varnostne razmere v osrednji regiji in osrednji visoki planoti, ki ga je vlogi z dne 27. 9. 2018 priložila tožena stranka (priloga B2). 51 C- 465/07 z dne 17. 2. 2009, odst. 39. 52 Gl. 21., 30-32. točke obrazložitve sodbe I U 1838/2016 z dne 19. 10. 2018. 53 Priročnik EASO: Article 15(c) Qualification Directive (2011/95/EU): A judicial analysis, December 2014, str. 26. 54 EASO, Afghanistan Security Situation, May 2018, str. 8 in 9 pripravljalne vloge z dne 14. 9. 2018. 55 Str. 2 pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 27. 9. 2018. 56 Sklep I Up 13/2019 z dne 24. 4. 2019, 21. točka. 57 Sodba Velikega senata SEU Elgafaji, C-465/07 z dne 17. 2. 2019, 39. točka. 58 Zapisnik glavne obravnave z dne 19. 10. 2018, str. 4 in 6. 59 Pripravljalna vloga tožene stranke z dne 27. 9. 2018, 2. stran. 60 Str. 9 pripravljalne vloge z dne 14. 9. 2018. 61 Priloga C3, točka 9.3.5. 62 Zapisnik glavne obravnave z dne 19. 10. 2018, str. 4 in 6. 63 Priloga B7, str. 3, šlo naj bi za povzetek UK Home Office, Foreign Travel Advice, 20. 3. 2019. 64 Temu nasprotujejo tudi informacije, ki jih je tožeča stranka predložila z vlogo z dne 20. 6. 2019, pa tudi sicer tega dejstva tožena stranka niti v odgovoru na pritožbo niti kasneje ni izkazala. 65 Ta določa: V okviru obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito pristojni organ prošnjo v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 49. člena tega zakona zavrne kot neutemeljeno, če prosilec ne potrebuje mednarodne zaščite, ker v delu izvorne države: - ni razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje da utrpi resno škodo, ali - ima dostop do zaščite pred preganjanjem ali resno škodo pri subjektih zaščite, na način, določen v 25. členu tega zakona, in če v ta del države lahko varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in če se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v njem nastanil (prvi odstavek). Pri ugotavljanju možnosti notranje zaščite pristojni organ upošteva splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca (drugi odstavek). 66 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 100/2017 z dne 7. 6. 2017 (7. točka). 67 Ibidem. 68 Tako tudi odločbe Vrhovnega sodišča I Up 282/2014 z dne 1. 10. 2014 (10. točka), I Up 258/2014 z dne 9. 10. 2014 (13. točka) in I Up 3/2015 z dne 13. 5. 2015 (17. točka). 69 Glej sodbi ESČP A.A.M. proti Švedski z dne 3. 4. 2014 in W.H. proti Švedski z dne 27. 3. 2014. 70 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 100/2017 z dne 7. 6. 2017 (8. točka). 71 Zapisnik glavne obravnave z dne 19. 10. 2018, str. 4 in 6. 72 To izhaja npr. tudi iz smernic EASO (Country Guidance Afghanistan: Guidance note and common analysis, June 2019, 139. stran), ki jih pri ponovnem odločanju tožena stranka ne bo smela spregledati. 73 Gl. 96. in 97. točko sodbe SEU v zadevi C-652/16 Ahmedbekova z dne 4. 10. 2018 in člen 2(f) Procesne direktive II. 74 C-348/16 Sacko, 26. 7. 2017, odst. 44-46, 49; C-585/16 Alheto, 25. 7. 2018, odst. 107, 110-112, 114, 118. Gl. podrobnejšo izpeljavo v sodbi Upravnega sodišča I U 1216/2019 z dne 21. 8. 2019, odst. 21-27. 75 C-556/17, Torubarov, 29. 7. 2019, odst. 73. 76 Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 65/2019 z dne 29. 5. 2019, odst. 11.