Jedro

Čeprav družba A.A., ki nastopa kot tretja pogodbena stranka, ni bila ustanovljena, pa so osebe, ki so s Pogodbo prevzele obveznosti in pridobile pravice kot člani civilnopravne družbene pogodbe, te pravice lahko prenesle na kasneje ustanovljeno tožečo stranko, glede na dopise tožene stranke z dne 6. 3. 1998 in 10. 3. 1998 pa je tožena stranka v tak prenos Pogodbe s konkludentnimi ravnanji tudi privolila. Gre torej za odstop pogodbe po 145. členu ZOR. Ker pa je obravnavana pogodba tripartitna je za veljavnost prenosa pogodbe potrebna privolitev vseh pogodbenih strank, torej tudi prve pogodbene stranke.

Glede zatrjevane fiksnosti pogodbe (do 1. 3. 1998) in s tem povezanim zastaranjem tožbenega zahtevka pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki že z dopisom z dne 10. 3. 1998 ponudila podaljšanje roka iz pogodbe, saj je v njem obljubljala realizacijo Pogodbe v skladu z razvojnimi plani tožeče stranke in zmožnostmi prezaposlovanja tožene stranke v skladu z dinamiko zapiranja do leta 2000, zaradi česar je tožeča stranka tudi po 1. 3. 1998 utemeljeno pričakovala izpolnitev pogodbenih obveznosti tožene stranke. Vse navedeno o podaljšanju roka izpolnitve Pogodbe velja seveda ob predpostavki, da je s takim podaljšanjem soglašala tudi prva pogodbena stranka, zato bo v ponovljenem postopku prvostopenjsko sodišče moralo presojati tudi to odločilno dejstvo.

Tožeča stranka vtožuje odškodnino zoper toženo stranko zaradi kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke in ne RS. Iz določb Pogodbe, ki jih obsežno citira pritožnik, jasno izhaja, da je šlo za faznost izpolnjevanja Pogodbe.

Evidentno je, da bi bilo mogoče ta odškodninski spor rešiti za toženo stranko in RS na različne načine, zato ne gre za enotna sospornika v smislu 196. člena ZPP, še manj za nujna sospornika, ko bi na pasivni strani lahko nastopala le skupaj, saj za kaj takega ni opore v materialnem pravu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 3. točki izreka razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

: Z uvodoma citirano vmesno sodbo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo 788.661.000,00 SIT (sedaj 3.291.024,04 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2001 dalje do plačila po podlagi utemeljen.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in uveljavljala „vse pritožbene razloge“ in predlagala spremembo sodbe z ugotovitvijo, da tožbeni zahtevek po podlagi ni utemeljen, podrejeno pa razveljavitev vmesne sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožbeno sodišče je o pritožbi že odločalo in sodbo, opr. št. I Cpg 291/2004 z dne 24. 5. 2006, tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 788.661.000,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo ter odločilo o povračilu stroškov vsega postopka. Po vloženi reviziji tožeče stranke zoper to sodbo pa je Vrhovno sodišče RS s sklepom, opr. št. III Ips 160/2006 z dne 2. 6. 2009, sodbo Višjega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

V ponovljenem pritožbenem postopku pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena.

O pritožbenem stališču, da tožeča stranka ni pridobila pravnega nasledstva za tretjepogodbeno stranko iz pogodbe o sofinanciranju investicije programa novih delovnih mest z dne 12. 11. 1997 (v nadaljevanju – Pogodba), sklenjene med RS, toženo stranko B.B. v zapiranju d.o.o. in A.A. d.o.o., je svoje materialnopravno stališče jasno zavzelo že Vrhovno sodišče RS v sklepu, opr. št. III Ips 160/2006 z dne 2. 6. 2009. Čeprav družba A.A., ki nastopa kot tretjepogodbena stranka, ni bila ustanovljena, pa so osebe, ki so s Pogodbo prevzele obveznosti in pridobile pravice kot člani civilnopravne družbene pogodbe, te pravice lahko prenesle na kasneje ustanovljeno tožečo stranko, glede na dopise tožene stranke z dne 6. 3. 1998 in 10. 3. 1998 pa je tožena stranka v tak prenos Pogodbe s konkludentnimi ravnanji tudi privolila. Gre torej za odstop pogodbe po 145. členu ZOR. Ker pa je obravnavana pogodba tripartitna, na kar pravilno opozarja pritožnik, je za veljavnost prenosa pogodbe potrebna privolitev vseh pogodbenih strank, torej tudi prvopogodbene stranke RS. Tega odločilnega dejstva pa prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, zato je dejansko stanje za presojo veljavnosti prenosa Pogodbe na tožečo stranko ostalo nepopolno ugotovljeno. Že iz tega razloga je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijano vmesno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP), pri čemer je dodati, da je zmotno pritožbeno stališče, da bi za veljavnost prenosa pogodbe morala biti podpisana nova pogodba ali vsaj dodatek k obstoječi pogodbi. Tudi prvopogodbena stranka namreč privolitev k prenosu pogodbe lahko poda s konkludentnimi dejanji.

Glede zatrjevane fiksnosti pogodbe (do 1. 3. 1998) in s tem povezanim zastaranjem tožbenega zahtevka pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki že z dopisom z dne 10. 3. 1998 ponudila podaljšanje roka iz pogodbe, saj je v njem obljubljala realizacijo Pogodbe v skladu z razvojnimi plani tožeče stranke in zmožnostmi prezaposlovanja tožene stranke v skladu z dinamiko zapiranja do leta 2000, zaradi česar je tožeča stranka tudi po 1. 3. 1998 utemeljeno pričakovala izpolnitev pogodbenih obveznosti tožene stranke. Vse navedeno o podaljšanju roka izpolnitve Pogodbe velja seveda ob predpostavki, da je s takim podaljšanjem soglašala tudi prvopogodbena stranka, zato bo v ponovljenem postopku prvostopenjsko sodišče moralo presojati tudi to odločilno dejstvo. Če bi se namreč izkazalo, da prvopogodbena stranka (ob predpostavki, da je soglašala s prenosom Pogodbe na tožečo stranke) s podaljšanjem veljavnosti Pogodbe ni soglašala, potem bi bila pogodba s potekom roka razdrta že po samem zakonu (1. odstavek 125. člena ZOR) in je od tedaj dalje začel teči zastaralni rok za uveljavljanje odškodninskega zahtevka.

Da odškodninski zahtevek zoper toženo stranko zaradi očitane kršitve javnega razpisa ni sklepčen, pa je pojasnilo sodišče druge stopnje že v sodbi, opr. št. I Cpg 291/2004 z dne 24. 5. 2006, s takim stališčem pa je v celoti soglašalo tudi Vrhovno sodišče RS v svoji zgoraj citirani odločbi.

Neutemeljeno pa je pritožbeno stališče, da sta v obravnavani zadevi RS kot prvopogodbena stranka in tožena stranka kot drugopogodbena stranka materialna, enotna in nujna sospotnika, zaradi česar meni, da ni pasivno legitimirana v tem sporu. Toda tožeča stranka vtožuje odškodnino zoper toženo stranko zaradi kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke in ne RS. Slednja se je pogodbeno zavezala le zagotoviti sredstva za zaposlitev delavcev, le-te pa je bila tožeči stranki dolžna ponuditi v zaposlitev tožena stranka. Pogodbene obveznosti tožene stranke in RS so bile torej različne. Iz določb Pogodbe, ki jih obsežno citira pritožnik, tudi jasno izhaja, da je šlo za faznost izpolnjevanja Pogodbe. Tožena stranka je bila najprej dolžna ponuditi tožeči stranki v zaposlitev svoje presežne delavce, šele po tožnikovi zaposlitvi presežnih delavcev tožene stranke pa je bila upravičena tožeča stranka do pridobitve sredstev za vsakega zaposlenega delavca tožene stranke, ki bi jih zagotovila RS. Ker tožeča stranka zatrjuje, da ji je bila tožena stranka dolžna zagotoviti svoje presežne delavce za zaposlitev, s tem uveljavlja kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke. Do kršitve pogodbenih obveznosti RS pa torej sploh še ni moglo priti. Čim pa je tako, je evidentno, da bi bilo mogoče ta odškodninski spor rešiti za toženo stranko in RS na različne načine, zato ne gre za enotna sospornika v smislu 196. člena ZPP, še manj za nujna sospornika, ko bi na pasivni strani lahko nastopala le skupaj, saj za kaj takega ni opore v materialnem pravu.

Iz zgoraj navedenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo, vmesno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP), pri čemer so napotki prvostopenjskemu sodišču razvidni iz same obrazložitve tega sklepa.

Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).