13. 11. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 25. oktobra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A.:

- zoper dopis Državnega pravobranilstva št. P-A16-3914/99-4 z dne 21. 1. 2000,

- zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti in - zaradi nezakonitega ravnanja Državnega pravobranilstva se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Iz laične ustavne pritožbe izhaja, da pritožnik izpodbija sklep Višjega sodišča, s katerim je bila razveljavljena prvostopenjska sodba Okrajnega sodišča v Murski Soboti (prva alineja izreka tega sklepa), in dopis (druga alineja izreka tega sklepa), s katerim mu je Državno pravobranilstvo pojasnilo, da v konkretnem primeru ni pravne podlage za ugoditev njegovemu odškodninskemu zahtevku. Izpodbija tudi pravnomočni sklep Okrajnega sodišča v Murski Soboti št. K 350/98 z dne 13. 9. 1999, s katerim je bil zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona zavržen obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti. V zvezi s tem smiselno zatrjuje kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave v postopku pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti. Pritožnik zatrjuje tudi nezakonita ravnanja Državnega pravobranilstva.

Zahteva, naj mu država izplača odškodnino.

B. - I.

Po prvem odstavku 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba vloži v šestdesetih dneh od dneva vročitve posamičnega akta. V posebno utemeljenih primerih lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, ki je vložena po izteku roka iz prvega odstavka tega člena (tretji odstavek 52. člena ZUstS).

Glede na navedeno je ena od procesnih predpostavk za vložitev ustavne pritožbe tudi njena pravočasnost. Ta v primeru izpodbijanega sklepa Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 116/98 z dne 9. 12. 1998 (prva alineja izreka tega sklepa) ni podana.

Pritožnik izrecno ne navaja, kdaj mu je bil izpodbijani akt vročen, niti kako drugače ne izkazuje, da bi bila ustavna pritožba pravočasna. Izpodbijani akt je bil izdan dne 9. 12. 1998, ustavna pritožba pa vložena dne 23. 8. 2001. Tako je že glede na datum izdaje izpodbijanega sklepa in datum vložitve ustavne pritožbe treba ugotoviti, da je v tem delu prepozna. Da bi šlo za posebej utemeljen primer (tretji odstavek 52. člena ZUstS), pa pritožnik ni izkazal. Ustavno pritožbo je bilo zato treba v tem delu zavreči.

B. - II.

Po določbi prvega odstavka 50. člena ZUstS lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina.

Ustavna pritožba neposredno zoper dopis Državnega pravobranilstva ni dopustna. Navedeni dopis predstavlja le odgovor pritožniku, da v konkretnem primeru ni pravne podlage za ugoditev njegovemu odškodninskemu zahtevku. Tega pa ni mogoče šteti za posamični akt, s katerim bi bilo odločeno o kakšni pravici ali obveznosti posameznika v smislu 50. člena ZUstS.

Glede na navedeno z izpodbijanim dopisom, ki nima značaja akta, s katerim bi bilo odločeno o pravici in obveznosti pritožnika, ni moglo priti do zatrjevanih kršitev Ustave. Ker ustavna pritožba v tem delu ni dopustna, jo je bilo treba zavreči.

B. - III.

Pritožnik navaja, da je zaradi zavlačevanja postopka s strani Okrajnega sodišča v Murski Soboti nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona. To je imelo za posledico zavrženje obtožnega predloga (sklep Okrajnega sodišča v Murski Soboti št. K 350/98 z dne 13. 9. 1999). S tem pritožnik smiselno zatrjuje kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave (sojenje v razumnem roku). Glede kršenja ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je Ustavno sodišče že sprejelo stališče, da je v primerih, ko postopek še teče, za presojo o obstoju kršitve te pravice pristojno Upravno sodišče (tako npr. Up-369/97 z dne 21. 1. 1998, OdUS VII, 116). Ko pa je, tako kot v pritožnikovem primeru, postopek pred sodiščem končan, kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Zato sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena Ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev. V postopku, ki naj bi trajal nerazumno dolgo, je že bila izdana pravnomočna odločitev. Zatrjevana kršitev ustavne pravice je torej ob vložitvi ustavne pritožbe že prenehala. Morebitne zahtevke - povračilo morebitne škode - iz naslova domnevne kršitve te pravice lahko pritožnik v takem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave), ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, pa lahko ob pogojih izZUstS vloži tudi ustavno pritožbo. Pritožnik ni izkazal, da bi navedeno sodno pot pred vložitvijo ustavne pritožbe izkoristil, zato glede zatrjevane kršitve pravice iz 23. člena Ustave ni izčrpal vseh pravnih sredstev (tako tudi v sklepu Ustavnega sodišča št. Up- 74/98 z dne 16. 12. 1998 - OdlUS VII, 251). Ker procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev ni podana oziroma pritožnik tega vsaj ni izkazal, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo tudi v tem delu zavrglo.

Pritožnik zatrjuje tudi nezakonito ravnanje Državnega pravobranilstva. Po drugem odstavku 157. člena Ustave odloča o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, pristojno sodišče v upravnem sporu. Postopek in način odločanja pristojnega sodišča je urejen v Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - v nadaljevanju ZUS). Pritožnik ni izkazal, da je vložil tožbo v upravnem sporu oziroma da je to sodno varstvo izčrpal. Predpostavka za obravnavanje ustavne pritožbe iz prvega odstavka 51. člena ZUstS torej ni izpolnjena.

Prav tako pa niso podani pogoji za izjemno obravnavanje ustavne pritožbe po drugem odstavku 51. člena ZUstS. Upravnega spora namreč ni mogoče šteti za izredno pravno sredstvo v smislu navedene določbe ZUstS (sklep št. Up-261/98 z dne 31. 1. 2000, Uradni list RS, št. 6/2000 in OdlUS IX, 126). Poleg tega ZUS omogoča tudi preprečitev nepopravljivih posledic, ki bi lahko nastale z izvršitvijo izpodbijanih aktov oziroma z izvršitvijo izpodbijanih dejanj.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 55. člena in prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer